Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno v tranzitni postopek, po tranzitni deklaraciji z dne 18. 6. 2008, ker je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, in ga ni predal namembnemu carinskemu uradu v Avstriji. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago „ženske tkane bluze iz bombaža“, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno v namembni carinski urad Freilager, z rokom predaje najkasneje 26. 6. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja pa izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410D0FDE9 z dne 18. 6. 2008 Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora, določil dajatve za blago „ženske tkane bluze iz bombaža“, v skupni višini 11.976,74 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec, družba A. d.d., ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz tranzitnega postopka, in tožnik kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora (točka 2 izreka). Dolgovani znesek sta dolžna plačati v roku 10 dni od vročitve odločbe. V primeru, da v navedenem roku dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe; stroški postopka niso bili priglašeni (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) ter 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno predmetno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager Wien, AT (Dunaj, Avstrija), z rokom predaje najkasneje 26. 6. 2008. Glavni zavezanec ni predložil dokazila o koncu tranzitnega postopka v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe, v nadaljevanju Izvedbena uredba), torej, da je bil zadevni tranzitni postopek pravilno končan.

Carinski organ je 14. 7. 2010 od tuje carinske administracije prejel odgovor na poslan zahtevek za preverjanje (TC21), da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – Freilager Wien, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Carinski organ navaja 92. člen, prvi odstavek 96. člena, 4. alinejo tretjega odstavka 203. člena in 213. člen CZS, ki jih citira. Tožnik blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, po predmetni tranzitni deklaraciji ni odpeljal na namembni carinski urad – Freilager Wien, kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Carinski dolg je nastal z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora, oziroma na dan 27. 6. 2008, ki je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga namembnemu carinskemu uradu. Pripombe tožnika na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih carinski organ povzame in kot neutemeljene zavrne. Skladno z 61. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) in prvo alinejo 3. člena Uredbe o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti, je za celotno območje Republike Slovenije pristojen Carinski urad Nova Gorica za pobiranje dajatev iz naslova nepravilno zaključenih in nezaključenih tranzitnih postopkov. Carinski organ se sklicuje na drugi odstavek 138. člena in 35. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter prvi odstavek 35. člena in prvi odstavek 157. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Predmetno blago je carinski organ uvrstil v tarifno oznako kot jo navaja in taric kodo 90 s carinsko stopnjo 12,00 %. Carinski organ se sklicuje na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Davčna osnova za DDV je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Višina dajatev je razvidna iz tabele na 13. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da mu prvostopenjski organ ni omogočil vpogled v spis in preslikave listin po lastni izbiri, kot to določa 82. člen ZUP. Tožnik je namreč vložil pritožbo in hkrati prošnjo za preslikavo in vpogled v listine na drugostopenjski organ. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, na prošnjo pa ni odgovoril noben organ. Zato se zastavlja vprašanje ali ima tožnik pravico do navajanja novot, glede na to, da mu listine, glede katerih bi se lahko izjavil, sploh niso bile vročene. Z izpodbijano določbo so tožniku kršene temeljne ustavne pravice in sicer 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člen Evropske konvencije o pošteni obravnavi. Organu prve stopnje tožnik očita, da je bil neenakopravno obravnavan, kot na primer stranka v odločbi DT 498-1-219/2011-2 z dne 4. 3. 2013. Nadalje navaja, da izpodbijana odločba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS in se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih našteva. Dejansko stanje je identično kot v predloženih sodbah. Odločitev pri enakih dejanskih stanjih pa mora biti enaka. Pri vseh naštetih sodbah gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in za uporabo 203. člena CZS ter za naknadni obračun carinskih dajatev. Vprašljivo je, ali lahko prevoznik zavezuje svojega delodajalca v carinskem postopku brez procesnega pooblastila. Meni, da tožena stranka ni upoštevala 22. člena in 25. člena Ustave RS. Navaja analizo sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 863/2004 z dne 18. 10. 2007. Bistveno vprašanje je, ali je delodajalec odgovoren za protipravno ravnanje zaposlenih v carinskem postopku. Carinski urad ni ugotavljal imena osebe, ki naj bi sprostila zadevno blago v prost promet. Razlaga status carinske deklaracije po 17. točki prvega odstavka 4. člena CZS, ki predstavlja zgolj vlogo za začetek carinskega postopka in dobi status odločbe šele, ko jo carinik podpiše (216. člen in 218. člen ZUP). Tovorni list (CMR) pa je zasebna listina, ki nima javno-pravnih učinkov in le ureja razmerje med prevoznikom in naročnikom prevoza. Glede na prakso Vrhovnega sodišča RS delodajalec ne odgovarja objektivno za protipravna ravnanja svojih voznikov. Carinski urad pa ni ugotovil, katera oseba je odstranila zadevno blago izpod carinskega nadzora. Tožnik ni sodeloval pri predmetnem prevozu, saj je bilo carinsko blago v posesti druge osebe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, ki jih priglaša. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot prevoznik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in ali je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja (drugi odstavek 96. člena CZS). Carinski dolg pri zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku pa nastane zaradi nezakonite odstranitve blaga zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora (prva alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno v tranzitni postopek, po tranzitni deklaraciji z dne 18. 6. 2008, ker je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, in ga ni predal namembnemu carinskemu uradu v Avstriji. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago „ženske tkane bluze iz bombaža“, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno v namembni carinski urad Freilager, Wien, AT, z rokom predaje najkasneje 26. 6. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja pa izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo.

Na podlagi 92. člena CZS se zunanji tranzitni postopek pravilno konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, ko so za blago, ki je bilo dano v postopek, namembnemu carinskemu uradu predloženi dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek 92. člena CZS). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS). Sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve carinskega organa, potem, ko je bil sprožen poizvedovalni postopek v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe, da tožnik ni odpeljal blaga na namembni carinski urad, kar je bil dolžan storiti, glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije. Tožnik je prejel tranzitno deklaracijo ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem uradu Luka Koper. V njej je bil naveden namembni carinski urad. Tožnika tudi sodišče šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Sodišče ocenjuje, da je videl vpis v polju 53 deklaracije z imenom namembnega carinskega urada v Avstriji. S prejemom v tej zadevi obravnavane tranzitne deklaracije, ki ima vpis v polju 53 (namembni urad in država) Freilager, Wien, AT, je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku.

Tožnik je v pritožbi navajal, da je ravnal po navodilih glavnega zavezanca. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je ob predaji blaga razpolagal s sporno tranzitno deklaracijo. Tožnik ne zatrjuje, da je ne bi prejel. Po presoji sodišča je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da je drugače obravnavan kot stranka v zadevi DT 498-1-219/2011-2 z dne 4. 3. 2013. V tej zadevi je pritožbeni organ pritožbi prevoznika ugodil iz razloga, ker se trditve organa prve stopnje, da je prevoznik prejel tranzitno deklaracijo, po dokumentih in podatkih spisa ni dalo preizkusiti. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, ker tožnik ne zatrjuje, da tranzitne deklaracije ni prejel. Zato je tudi po mnenju sodišča nedvomno vedel, da gre za blago v skupnostnem tranzitu, kot pravilno ugotavljata tudi oba carinska organa. Tožnik je kot prevoznik predmetnega blaga na podlagi drugega odstavka 96. člena CZS tudi odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja. Carinski dolg je tudi po mnenju sodišča nastal z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, ki je zavezano uvoznim dajatvam (prvi odstavek 203. člena CZS). Solidarni dolžnik pa je poleg glavnega zavezanca tudi tožnik kot oseba, ki je nezakonito odstranila blago izpod carinskega nadzora (prvi alineja tretjega odstavka 203. člena CZS).

Ob takem stanju stvari so tožnikovi očitki, da je ravnal po navodilih naročnika, brezpredmetni in jih sodišče zavrača. Pošiljateljeva navodila, ki se nanje tožnik sklicuje, tudi po mnenju sodišča ne opravičujejo tožnikovega ravnanja in ga ne ekskulpirajo njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ki so prisilne narave. S pravnimi posli jih tudi ni mogoče izključiti, tako kot meni tožnik, ko se sklicuje na izpolnjevanje svojih dogovorov z glavnim dolžnikom, ki naj bi izhajali iz posla. Na carinsko odgovornost prevoznika, ki ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, prav nič ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pogodbeno pravilno izpolnil posel ali ne, kot napačno meni tožnik. Zato sodišče njegove očitke in sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR kot neutemeljene zavrača. Dejstvo je, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bil naveden namembni kraj ter da predmetnega blaga kot prevoznik v skupnostnem tranzitu ni odpeljal namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo. Po povedanem je v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega (podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1659/2005). Sodišče še pri tem dodaja, da iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013 izhaja, da je pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, tudi po CZS. Pravna oseba po prvi alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe.

Pravilnost zgoraj navedenega stališča potrjuje tudi stališče iz sodbe SEU. To je v zadevi Spedition Ulustrans, C-414/02 z dne 23. 9. 2004 (točka 25 obrazložitve in naprej) navedlo, da iz besedila tretjega odstavka 202. člena CZS izhaja, da je želel zakonodajalec Skupnosti določiti širok krog tistih, ki so pri nezakonitem vnosu blaga, za katerega je treba plačati uvozne dajatve, carinski dolžniki, seveda ne da bi bil delodajalec avtomatično dolžnik carinskega dolga svojega delavca. Ugotovilo je, da se prva alineja tretjega odstavka 202. člena CZS nanaša na „osebo“, ki je nezakonito vnesla blago, ne da bi določal ali gre za fizično osebo, kot je npr. delavec v podjetju ali pravno osebo, kot je npr. podjetje, pri katerem je razlog za nezakonit vnos blaga. Ta določba se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinskega dolžnika obravnava tudi delodajalca, če je ta namreč „oseba“ v smislu navedenega predpisa, to pomeni, če je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga. Iz presoje prve, druge in tretje alineje 202. člena CZS izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti razlikoval med primeri iz prve alineje na eni strani in druge ter tretje alineje na drugi. V primerih, ki so določeni v prvi alineji, se lahko delodajalec opredeli kot tisti, ki je opravil nezakonit vnos blaga in je zaradi tega sam ali solidarno s svojim delavcem carinski dolžnik. V primerih, določenih v drugi in tretji alineji, je delodajalec pri tem vnosu le „udeležen“ in se kot carinski dolžnik lahko opredeli le takrat, če so izpolnjeni določeni subjektivni pogoji. Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013 ni zavzelo stališča, da pravna oseba ne more odgovarjati za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč je zgolj potrdilo, da je bil carinski dolg utemeljeno naložen vozniku kot fizični osebi. Poleg tega je bil v navedenih zadevah carinski dolg naložen v plačilo tudi prevozniku oziroma glavnemu zavezancu kot pravnima osebama. Stališča, da lahko za carinski dolg, nastal z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, odgovarja le fizična oseba, torej Vrhovno sodišče RS ni zavzelo, zato je tožnikova trditev o odstopu glede sodne prakse v navedeni zadevi neutemeljena.

Nima prav tožnik, ko navaja, da ni odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu, tako kot glavni zavezanec. Obveznost prevoznika izhaja iz drugega odstavka 96. člena CZS, po katerem je odgovornost prevoznika samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca iz prvega odstavka 96. člen CZS. Pogoj za odgovornost prevoznika je okoliščina, da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar pa je v obravnavani zadevi nesporno dokazano, pa tudi sicer tega tožnik ne zanika. Navedeno izhaja tudi iz okoliščin konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi. Kot pravilno navajata oba carinska organa, je tožnik razpolagal s tranzitno deklaracijo, iz katere je razviden vpis v polje 53, vendar pa se tožnik ni ravnal po navodilu iz tranzitne deklaracije. Po mnenju sodišča se je tožnik kot kvalificirana oseba moral zavedati pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstva, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja, nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop blaga pod carinskim nadzorom in s tem izvajanje nadzora, predvidenega s prvim odstavkom 37. člena CZS.

Z uporabo določb CZS tudi ni kršeno načelo materialne resnice po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dogovor med naročnikom prevoza in prevoznikom tožnik ne more uveljavljati v carinskem postopku. Ugotovljeno dejansko stanje je zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik vedel, da je neskupnostno blago v tranzitu. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi nedvomno izhaja, da je tožnik nezakonito odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in pod carinskim nadzorom, izpod carinskega nadzora. Ker gre za blago, ki je zavezano uvoznim dajatvam, je v trenutku odstranitve blaga carinskemu nadzoru nastal carinski dolg.

Sklicevanje tožnika na Konvencijo CMR na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnik je odgovoren kot prevoznik, ki je neskupnostno blago sprejel in vedel, da je v skupnostnem tranzitu. Tako je odgovoren zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in posledično tudi zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Po povedanem, je tudi po presoji sodišča v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je nezakonito odstranila blago, ki je zavezano carinskim dajatvam, izpod carinskega nadzora in tako solidarno odgovarja za plačilo dajatev, skupaj z glavnim dolžnikom (213. člen CZS). Kot že pojasnjeno, po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni v nasprotju s sodbami Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnik. Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da so bile v postopku kršene določbe 146. člena ZUP. Tožnik je bil z ugotovitvami organa prve stopnje seznanjen z zapisnikom z dne 15. 9. 2010, ki mu je bil vročen. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožnik pri prvostopenjskem organu zahteval pregled spisa.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev URS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno tudi dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožnik ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.