Jedro

V (regresnem) razmerju med ZZZS in delodajalcem je pomembno le, kakšna škoda je nastala in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ali je k nesreči prispeval tudi sam ponesrečeni delavec, je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do svojih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. SU-72/2010-10 z dne 09. 02. 2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 2.709,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 08. 2006 do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.833,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne vključno s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti v smislu 1. odstavka 443. člena v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP, zato je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.

Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno, sledeč izvedencu, uporabilo pravilnik, ki v času škodnega dogodka še ni veljal, in sicer Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Ur. l. RS, št. 88/2003 in št. 56/2006), ki predpisuje razrede drsnosti talnih oblog, medtem ko pravilnik, veljaven v času nezgode (pred spremembo), teh razredov še ni predpisoval. Določal pa je kljub temu, da morajo biti tla nedrseča (2. odstavek 12. člena cit. Pravilnika). Kopališča pa morajo biti zgrajena in vzdrževana tako, da sta zagotovljena varnost in vzdrževanje zdravja obiskovalcev in kopališkega osebja pri uporabi vseh naprav, opreme in sredstev na območju kopališča (7. člen pravilnika). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne glede na navedeno izhaja, da so bile ploščice v času nezgode mokre in da je bila drsnost ploščic v mokrem stanju tako velika, da te niso bile več primerne za oblaganje površin ob bazenih. Tožena stranka kot delodajalec torej delavcu ni zagotovila varnosti na delovnem mestu v smislu določil 37. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99), saj obloge pohodnih površin v delovnih prostorih ne smejo prekomerno drseti. Pravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka opustila varnostne ukrepe pri delu s tem, da ni pravočasno zamenjala ploščic, ki niso bile več ustrezne.

Iz izvedenskega mnenja Zavoda za gradbeništvo Slovenije in iz poškodovančeve izpovedbe izhaja (tudi če ne upoštevamo razredov drsnosti ploščic) da so bile te obrabljene, 17 let stare, potrebne zamenjave. Sodišče druge stopnje ni našlo razlogov, da ne bi sledilo sodbi sodišča prve stopnje, ki temelji na teh prepričljivih dokazih.

Pritožbena izvajanja, da so bile ploščice atestirane, nima podlage v podatkih v spisu (primerjaj izvedensko mnenje oziroma njegovo dopolnitev).

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je določilo 1. odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, ZZVZZ). Navedeno določilo opredeljuje vzroke, ki so (med drugim) lahko podlaga zahtevku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožeča stranka) za povračilo škode od delodajalca (tožena stranka). Eden teh vzrokov je tudi opustitev izvedbe ukrepov varstva pri delu in drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Gre za krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati, da odstranjuje vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu. Vzroki, opredeljeni v določilu 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, so tipični primer pravnorelevantne vzročnosti. Za presojo o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana pravnorelevantna vzročna zveza, je tako treba ugotoviti (ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti (primerjaj VSL sklep I Cpg 529/2000). V (regresnem) razmerju med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in delodajalcem je tako pomembno le, kakšna škoda je nastala in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ali je k nesreči prispeval tudi sam ponesrečeni delavec, je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do svojih delavcev (primerjaj VSL sodba I Cpg 476/2000). Zato se tožena stranka ne more ekskulpirati svoje odgovornosti s trditvami v smeri, da naj bi bil delavec (so)kriv za nastanek škode, saj je bil prav on zadolžen za odpravljanje vzrokov, ki bi lahko privedli do nevarnosti na eventualno mokrih tleh, to je odstranjevati mokroto talnih oblog. V tem primeru je krivda na strani tožene stranke, ki ni delavca ustrezno nadzirala, pač pa očitno tolerirala nepravilno delavčevo delo in s tem ustvarila nevarni položaj, ki ga želijo predpisi iz varstva pri delu preprečiti.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani ali pa so celo nedovoljeni (pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Ker niso podani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora glede na načelo uspeha v pravdi sama nositi pritožbene stroške.