Jedro

Z začasno odločbo je možno dodeliti otroka, rojenega v izvenzakonski skupnosti, le tedaj, ko je glede na okoliščine primera to neogibno potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1021/2001-16 z dne 29.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničini tožbi, odpravilo 2. točko odločbe tožene stranke z dne 25.5.2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odpravljeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe sedanje tožnice zoper začasno odločbo Centra za socialno delo L.-M.-P. z dne 24.11.2000, odpravila 4. točko izreka odločbe navedenega centra za socialno delo (1. točka izreka odločbe), v preostalem delu pa odločbo centra potrdila (2. točka izreka odločbe). Center za socialno delo L. M.P. je namreč z navedeno začasno odločbo ugodil zahtevku B.P. (prizadete stranke) in mu zaupal v varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnega sina B.P., roj. 4.10.1997 (1. točka); odločil, da zahtevku B.J.P. ne ugodi (2. točka); da je odločba začasna in velja, dokler se o zadevi ne odloči dokončno (3. točka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve začasne odločbe (4. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, po pregledu upravnih spisov, ugotovilo, da je v obravnavanem primeru docela neobrazloženo, katere so tiste okoliščine (na strani matere), zaradi katerih je bilo neogibno potrebno izdati začasno odločbo in ml. B., ki je po razpadu izvenzakonske skupnosti živel pri materi 10 mesecev, začasno, vendar takoj, potrebno dodeliti v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. To še posebej, ker je izvedenec v postopku dodelitve mladoletnega B. enemu od staršev ugotovil, da je otrok naklonjen obema roditeljema in bi ga dolgotrajna odsotnost enega ali drugega prizadela. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da so razmere pri obeh starših urejene in da nobeni od strank ni uspelo dokazati neprimernosti partnerja za dodelitev otroka. Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi protislovnost odločbe tožene stranke. Tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in popolno, istočasno pa tudi ugotavlja, da bo po novem izvedeniškem mnenju otrok lahko dodeljen materi. Zato sodišče prve stopnje sklepa, da bi bilo potrebno, v primeru pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, izdati končno odločbo. V nasprotnem primeru pa bi bilo potrebno dejansko stanje ugotoviti v celoti in popolno, ne pa izdati začasno odločbo, saj pogoji za njeno izdajo niso podani. Sodišče opozarja tudi na določbo 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki države podpisanice zavezuje, naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, glavno vodilo njihove koristi. Zato je odločbo tožene stranke odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

V svoji pritožbi prizadeta stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se mu ml. sin B. še v nadalje pusti v vzgoji, varstvu in oskrbi. S tem, ko je bil sin dodeljen njemu, se je vrnil v okolje, kjer je živel od svojega rojstva, v okolje, kjer vse pozna, kjer ima tudi svojo sobo. Meni, da ima tudi drugače boljše pogoje za otrokovo življenje kot njegova mati. Zaveda se, da očetje težko dobijo svoje otroke v vzgojo in oskrbo, vendar to ne sme biti pravilo. Sicer pa v svoji pritožbi in dopolnitvah našteva vrsto postopkov, ki so potekali oziroma še potekajo za dodelitev sina oziroma so potekali zoper njega in zoper tožnico.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije prizadete stranke. Podrejeno predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Meni, da gre v danem primeru za pravno vprašanje opravičenosti oziroma neopravičenosti izdaje začasne odločbe. Pritožnik pa navaja le okoliščine, ki bi lahko imele vpliv pri dokončni odločbi, s katero bi se dodelil ml. B. v varstvo in oskrbo enemu od staršev. Tudi ona navaja vrsto postopkov, ki se vodijo pred okrožnim sodiščem, centrom za socialno delo, pa tudi pred organi pregona.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi predloženih upravnih in sodnih spisov je pritožbeno sodišče prišlo do prepričanja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Organ prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 14/89, Uradni list RS, št. 26/99, 60/99 - odl. US in 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR), kot tedaj še pristojni organ za odločanje o dodelitvi mladoletnih otrok, rojenih v izvenzakonski skupnosti, enemu od staršev, ki se ne moreta sporazumeti o dodelitvi, z začasno odločbo dodelil sina prizadeti stranki. Tožena stranka je takšno odločbo potrdila, čeprav, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, za takšno odločitev ni imela niti dejanske niti pravne podlage. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začasna odločba iz 217. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) predstavlja izjemo pri odločitvah, ki se vodijo po tem zakonu. Začasna odločba se lahko izda le tedaj, ko je glede na okoliščine primera to neogibno potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju in nadalje, da iz podatkov spisa ne izhaja neogibna potrebnost za izdajo začasne odločbe.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, saj se ti nanašajo na samo dodelitev ml. B. in niso relevantni za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje.

Po določbi 4. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR-B) so za odločitve o dodelitvi mladoletnih otrok iz razpadlih inzvenzakonskih skupnosti (105. člen ZZZDR) sedaj pristojna sodišča in ne več centri za socialno delo. Ker v upravnem postopku pred organom prve stopnje še ni bila izdana odločba o glavni stvari, bo potrebno, skladno z določbo 1. odstavka 7. člena ZZZDR-B, po kateri se zadeve iz 2. odstavka 105. člena ZZZDR, v katerih do dneva uveljavitve ZZZDR-B še ni bila izdana končna odločba, končajo pred sodišči po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Iz predloženih spisov pa je tudi razvidno, da pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že teče pravdni postopek, ki ga je začela tožnica zoper prizadeto stranko, in sicer zaradi dodelitve mladoletnega sina B.P. njej v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, pritožbo prizadete stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.