Jedro

Zakonodajalec je določil, da je skupščina družbe z omejeno odgovornostjo tisti organ družbe, ki naj razpravlja o notranjih nesoglasjih, vzrokih zanje in prevzame tudi odgovornost za posledice javnega razkritja teh nesoglasij v postopkih na sodišču (kar ne bo moglo biti brez posledic na odnose znotraj družbe) in sprejema odločitve o uveljavljanju tožbenih zahtevkov proti družbenikom ali poslovodji, če sporov na skupščini ne bi bilo mogoče razrešiti. Namen določbe 8. alineje 505. člena ZGD-1 je preprečiti, da bi se družba spustila v odškodninske spore s poslovodji ali posameznimi družbeniki brez volje družbenikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in mora toženi stranki v 15. dneh povrniti njene stroške odgovora na tožbo v znesku 3.101,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženi stranki nerazdelno plačata 2,629.302,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov obeh toženih strank.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi tožeča stranka (družba z omejeno odgovornostjo) od toženih strank (bivšega direktorja in njegovega namestnika) zahteva povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi neodgovornega ravnanja toženih strank kot posledica napačne odločitve pri nabavi strojnih naprav za usmerjanje pisemskih pošiljk.

7. Ker tožeča stranka ni predložila sklepa Vlade Republike Slovenije, ki je edina družbenica tožeče stranke in ki bi morala pred vložitvijo odškodninske tožbe proti poslovodjem (tudi bivšim) odločati o njeni vložitvi (8. alineja 505. člena ZGD-1), je sodišče prve stopnje ocenilo, da materialno pravna predpostavka za sojenje v tej zadevi ni podana in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da v svoji sodbi ne pojasni: kaj je “materialno pravna predpostavka“ za sojenje, zakaj je odločitev družbenika za vložitev tožbe (sklep Vlade RS) materialno pravna predpostavka v tej zadevi, v čem se materialno pravna predpostavka razlikuje od procesno pravne predpostavke, ki jo sodba omenja v zvezi s pooblastilom predsednika nadzornega sveta tožeče stranke in zakaj 8. alineja 505. člena ZGD-1 velja tudi za bivše poslovodje. Pritožba ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ključnih razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih vprašanj v tej pravdi.

9. Višje sodišče se strinja s pritožbo, da sodišče prve stopnje res ne definira pojma materialno pravne in procesne predpostavke, vendar po oceni višjega sodišča to ne pomeni, da svoje odločitve glede zavrnitve tožbenega zahtevka ni dovolj utemeljilo. Potem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka s tem, ko je predložila pooblastilo predsednika nadzornega sveta odvetniku tožeče stranke za zastopanje v tem postopku (283. in 514. člen ZGD-1), izpolnila procesne (formalne) predpostavke za sojenje v tej zadevi, je ugotavljalo še, ali so podane tudi materialno pravne predpostavke.

10. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da odločitev njenega družbenika za vložitev tožbe ni potrebna, zato tudi po pozivu sodišča ni predložila sklepa Vlade RS. Meni, da odločitev družbenikov ni materialno pravna predpostavka za nastanek in sodno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov družbe proti poslovodstvu, temveč je skupščina o tem vprašanju le dolžna odločati, če tako zahtevajo družbeniki. V primeru, če skupščina odkloni soglasje ali če poslovodstvo družbe kljub sklepu ne vloži tožbe, so družbeniki upravičeni do uveljavljanja tega zahtevka (prvi odstavek 328. člena ZGD-1). Pritožba navaja, da je odločanje o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem zgolj pristojnost družbenikov, kar pa ne pomeni, da je takšna odločitev družbenikov materialnopravna predpostavka za sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva. Drži pritožbena trditev, da pravica družbe zahtevati povračilo škode nastane, ko so izpolnjene materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v 263. členu ZGD-1. Z izpolnitvijo predpostavk odškodninske odgovornosti nastane tudi pravovarstveni zahtevek v korist oškodovanca. Pravovarstveni zahtevek pa pomeni le to, da lahko upnik, čigar pravica je kršena, uveljavlja zahtevo po sodnem varstvu. ZGD-1 pa v 8. alineji 505. člena določa, da se zahtevek za odškodnino lahko uveljavlja le, če tako odločijo družbeniki. To pa se v tem primeru ni zgodilo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v skladu z 2. odst. 204. člena ZGD-1 v primeru, če družbena določba ne določa drugače, uporabljajo določbe 505. do 510. ZGD-1. Kot je zatrjevala prvotožena stranka, tožeča pa temu ni nasprotovala, 15. člen Akta o ustanovitvi tožeče stranke določa pristojnosti nadzornega sveta, med njimi pa ni pristojnosti uveljavljanja zahtevkov družbe proti poslovodjem.

12. 8. alineja 505. člena ZGD-1 določa, da družbeniki odločajo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju. Zaradi možnosti obstoja nasprotujočih si interesov med skupščino in poslovodjem ni mogoče, da bi o tem odločal poslovodja in je za takšno odločanje v družbah z omejeno odgovornostjo pristojna skupščina. S tem je zakonodajalec določil, da je skupščina družbe z omejeno odgovornostjo tisti organ družbe, ki naj razpravlja o notranjih nesoglasjih, vzrokih zanje in prevzame tudi odgovornost za posledice javnega razkritja teh nesoglasij v postopkih na sodišču (kar ne bo moglo biti brez posledic na odnose znotraj družbe) in sprejema odločitve o uveljavljanju tožbenih zahtevkov proti družbenikom ali poslovodji, če sporov na skupščini ne bi bilo mogoče razrešiti. Prav ima tožena stranka ko trdi, da je namen določbe 8. alineje 505. člena preprečiti, da bi se družba spustila v odškodninske spore s poslovodji ali posameznimi družbeniki brez volje družbenikov (primerjaj: odločba Vrhovnega sodišča RS sodba III Ips 105/2008).

13. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v teoriji navedena izjema, ko odločitev (sklep družbenikov) v tej zvezi ni potreben, in sicer če je uveljavljanje zahtevka nujno potrebno, da se prepreči stečaj. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navajala le, da je tožbo vložila enoosebna družba, pri kateri poseben sklep edine družbenice ni potreben, saj se lahko njena volja za vložitev odškodninske tožbe dokazuje tudi na drug način. V času vložitve tožbe naj bi se že iztekal zastaralni rok in od Vlade RS ni bilo mogoče pričakovati, da bo v kratkem času sprejela tako odločitev. Po oceni višjega sodišča tako pojasnilo ni prepričljivo. Zastaralni rok se je pretrgal z vložitvijo tožbe, tožena stranka pa je tekom postopka imela možnost predložiti zahtevani sklep Vlade. S tem bi si (ob že izraženem stališču sodišča prve stopnje) zagotovila možnost vsebinskega obravnavanja sodbe, sploh glede na to, da zatrjuje, da Vlada RS ni nikoli nasprotovala sklepu nadzornega sveta z dne 20. 04. 2007, s katerim je ta izbranega odvetnika pooblastil za vložitev tožbe zoper oba toženca.

14. Zmotno je stališče tožeče stranke, da zakon z določbo 8. alineje 505. člena ZGD-1 le rešuje konflikt interesov, do katerega bi prišlo, če bi poslovodja odločal o vložitvi tožbe proti samemu sebi. Konflikt interesov rešuje 9. alineja 505. člena, po kateri imenujejo družbeniki posebnega zastopnika, ki zastopa družbo v sodnih postopkih proti poslovodjem. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedena določba velja tako glede sedanjih kot tudi bivših poslovodij in družbenikov. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, tudi zakon v tej zvezi ne razlikuje oziroma obravnava drugače bivših in sedanjih poslovodij ali družbenikov. Glede na že naveden namen določbe 8. alineje 505. člena ZGD-1 preprečiti, da bi se družba spustila v odškodninske spore s poslovodji ali posameznimi družbeniki brez volje družbenikov, je treba tudi po mnenju višjega sodišča uporabo 8. alineje razširiti tudi na bivše poslovodje, saj je namen enak. Tudi o uveljavljanju zahtevkov proti bivšim poslovodjem morajo odločati družbeniki. Bistveno za uporabo navedenega določila je, da je oseba, zoper katero se uveljavlja odškodninski zahtevek, povzročila škodo kot poslovodja, ne glede na njen trenutni status.

15. Ni dovolj, da je odškodninsko tožbo vložila oseba, upravičena za zastopanje, temveč mora biti hkrati izkazano, da o vložitvi tožbe odločil organ družbe, ki je za to pristojen, če za to ni pristojen že tisti, ki je upravičen za zastopanje družbe. Ker je tudi po oceni višjega sodišča sklep družbenikov materialna zahteva za uveljavljenje terjatve, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek, vložen brez sklepa družbenice zaradi neobstoja materialne predpostavke kot neutemeljenega zavrnilo.

16. Višje sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Sodba sodišča prve stopnje ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo na podlagi specificiranega stroškovnika (l. št. 185) in ob upoštevanju taksne ter odvetniške tarife. Prvotožena stranka je upravičena stroškov v znesku 3.101,40 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).