Jedro

Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 22. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

Upravni organ, ki odloča v zadevi, je namreč dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-2603/2021-1 z dne 27. 5. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) odločila, da mora tožeča stranka vrniti pomoč v obliki povračila nadomestila plač za začasno čakanje na delo v višini 7.915,86 EUR (1. točka izreka) in pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost v višini 4.191,31 EUR (2. točka izreka), vse v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po poteku tega roka se obračunajo zakonske zamudne obresti (3. točka izreka). Odločila je, da zavezanca bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovila, da FURS posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka prejela obe obliki pomoči za mesec marec, april in maj 2020, ter da je dne 30. 4. 2021 z izjavo EDP-26058901-223 upravni organ obvestila, da ne izpolnjuje pogojev za prejete pomoči, saj je bil upad prihodkov manjši kot določa Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP). Obrazložitev vsebuje še povzetke 22. in 99. člena ZIUZEOP in 87. ter 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter 113. in 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z odločitvijo in razlogi organa prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem. Navaja, da je organ prve stopnje sledil izjavi pritožnika, ki jo je vložil dne 30. 4. 2021 in iz katere izhaja, da pritožnik za mesec marec, april in maj 2020 ni izpolnjeval pogojev iz drugega odstavka 22. člena ZIUZEOP za že pridobljena povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo in oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost. Na podlagi izjave pritožnika in drugega odstavka 99. člena ZIUZEOP je bila zato izdana izpodbijana odločba. Neutemeljeni so očitki pritožnika, da ni dolžan vrniti prispevkov, saj je bil oproščen njihovega plačila ter da ZIUZEOP določa vračilo prispevkov le v primeru, če je pri delodajalcu prišlo do izplačila dobička, nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu oziroma dela plač za poslovno uspešnost poslovodstvu, izplačanih v letu 2020. Pojasnjuje, da je pritožnik bil oproščen plačila prispevkov za socialno varnost na na podlagi vloge (REK-1 obrazec), ki jo je predložil prvostopnemu organu za posamezne mesece in pri čemer je sam označil vrsto dohodka s šifro 1004 ter bil tako oproščen plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače za obdobje veljavnosti ukrepov iz ZIUZEOP.

4. Tožeča stranka je v upravnem sporu vložila tožbo, s katero izpodbija odločitev upravnega organa. Navaja, da je izjavo o vračilu prejetih upravičenj preko portala eDavki podala izključno zaradi tega, da bi se izognila posledicam prekrškovnega postopka, torej plačilu globe, in zaradi zaščite lastnih interesov, kar je tudi že izpostavila v izjavi. Nadalje navaja, da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljen materialni predpis. Tožena stranka se namreč pri svoji odločitvi sklicuje na 22. in 99. člen ZIUZEOP, ki določata vračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, ne pa tudi vračila vseh prispevkov za socialno varnost, katerih pa je bila tožeča stranka oproščena in jih zato ne more vrniti. Poudarja, da vračila prispevkov za socialno varnost ne predvideva nobena določba ZIUZEOP, razen v primeru izplačila dobička, nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu oziroma dela plač za poslovno uspešnost poslovodstvu, izplačanih v letu 2020 oziroma za leto 2020. Nenazadnje v sklepu o povračilu izplačanih nadomestil plač št. 11065-2758/2020-6 z dne 27. 4. 2021, oprostitev plačila socialnih prispevkov sploh ni omenjena, saj tožeča stranka tega sploh ni uveljavljala.

5. Prav tako tožeča stranka meni, da so bila kršena določila Ustave Republike Slovenije in sicer drugi odstavek 14. člena. Navaja, da je poslovala v celotnem letu 2019 in 2020 ter da je imela v letu 2019 zaposlenih 2,72 delavcev, po zaposlitvi dodatnih delavcev pa je imela v letu 2020 zaposlenih 4,05 delavcev. Z namenom ohranjanja delovnih mest je uveljavljala ukrep povračila nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo. V času veljavnosti ZIUZEOP je bil dne 27. 4. 2021 izdan sklep št. 11065-2758/2020-6 o povračilu izplačanih nadomestil plač. ZIUZEOP, ki je veljal do 31. 5. 2021 so nadomestili: Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), ki je podaljšal ukrep nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo do 30. 6. 2021, upravičenci pa so morali izpolnjevati enake pogoje kot upravičenci po ZIUZEOP; Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki je podaljšal ukrep do 31. 7. 2021 oziroma je določal, da lahko Vlada Republike Slovenije podaljša ukrep še dvakrat po en mesec, najkasneje do 30. 9. 2021, upravičenci pa so morali izpolnjevati enake pogoje kot upravičenci po ZIUZEOP; Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) ter Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPOPDVE), pri čemer sta slednja zakona določala ukrep povračila nadomestila za čas čakanja na delo do 31. 1. 2021, upad prihodkov pa je bil določen v višjem odstotku.

6. ZIUPOPDVE je v 89. členu določil vračilo upravičenj subjektov, ki so uveljavljali nadomestila plač delavcev na začasnem čakanju na delo po 31. 5. 2021 in niso izpolnili pogoja upada prihodkov po ZIUOOPE, ZIUPDV in ZZUOOP. Z drugim odstavkom 89. člena ZIUPOPDVE se je namreč spremenil način upoštevanja upada prihodkov, in sicer je zakon določil, da se bo pri upadu dohodkov upoštevalo načelo sorazmernosti, merila sorazmernosti pa bo določil finančni minister. Navaja, da je bil na podlagi drugega odstavka 89. člena sprejet Pravilnik o merilih sorazmernosti pri pogoju ugotavljanja znižanja prihodkov (v nadaljevanju Pravilnik). Izpostavlja, da Pravilnik upošteva upad prihodkov glede na povprečno število zaposlenih v letu 2020 glede na prihodke na povprečno število zaposlenih v letu 2019. Iz besedila drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE je razvidno, da merila sorazmernosti, ki jih je določil finančni minister, ne veljajo za ugotavljanje znižanja prihodkov v letu 2020 v primerjavi z letom 2019 za subjekte, ki so pomoč v obliki povračila nadomestila za delavce na čakanju uveljavili po ZIUZEOP, medtem ko iz obrazložitve navedenega člena izhaja, da je drugi odstavek 89. člena potreben zaradi odsotnosti določb glede postopka vračila, kot je določen v ZIUZEOP. Vendar pa ZIUPOPDVE v 89. členu ne določa zgolj postopka vračila, ampak povsem spreminja kriterije za vračilo pomoči. Položaj tožnika oziroma vseh subjektov, ki so uveljavljali pravico do povračila nadomestila plač delavcem na začasnem čakanju na delo po ZIUZEOP, se v ničemer ne razlikuje od položaja subjektov, ki so to pravico uveljavljali po ZIUOOPE, ZIUPDV in ZZUOOP. Glede na navedeno je bila tožeči stranki kršena pravica do enakosti pred zakonom in do enakega obravnavanja in ker je določba drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je tožeča stranka vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE, ki pa jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrglo iz razloga, ker tožeča stranka še ni izčrpala vseh pravnih sredstev. Tožeča stranka izpostavlja, da navedena določba uporabo merila sorazmernosti predvideva le za ugotavljanje upada prihodkov pri prejemnikih pomoči na podlagi ZIUOOPE, ZIUPDV in ZZUOOP, ne pa tudi za tiste, ki so pomoč prejeli na podlagi zakona ZIUZEOP. Poudarja, da če bi tudi pri njej bilo uporabljeno merilo sorazmernosti in ne zgolj 22. člen ZIUZEOP, ji prejete pomoči ne bi bilo potrebno vrniti.

7. Tožeča stranka izpostavlja, da ji ob smiselnem izračunu po kriterijih, ki jih določa Pravilnik, ne bi bilo potrebno vračati prejete pomoči. Iz izkaza poslovnega izida namreč izhaja, da je imela tožeča stranka v letu 2019 2,73 zaposlenih in prihodke v znesku 136.931,40 EUR ter v letu 2020 4,05 zaposlenih in prihodke v znesku 125.272,25 EUR. Pravilnik namreč v 3a. členu določa, da prejemniku pomoči ni treba vračati, če so se prihodki na povprečno število zaposlenih v letu 2020 glede na 24. člen ZIUOOP in tretji odstavek 2. člena ZIUPDV znižali za več kot 10 %. Upoštevaje določila Pravilnika so tako prihodki na povprečno število zaposlenih v letu 2019 znašali 45.887,27 EUR, v letu 2020 pa 33.810,22 EUR, kar pomeni, da so se prihodki tožnika na povprečno število zaposlenih v letu 2020 v primerjavi z letom 2019 znižali za 26,32 %.

8. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Poudarja, da je bila odločitev sprejeta na podlagi obvestila tožeče stranke, predloženega v skladu z določili drugega odstavka 99. člena ZIUZEOP, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeči stranki ponovno pojasnjuje, da prvi odstavek 28. člena ZIUZEOP določa, da se izplačano nadomestilo plače iz 26. člena tega zakona s strani Republike Slovenije povrne v višini izplačanega nadomestila, ki ne presega višine povprečne plače za leto 2019 v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, zmanjšanega za prispevke zavarovanca. Drugi odstavek istega člena pa določa, da je delodajalec za delavce, ki so upravičeno začasno odsotni od dela ter je za njih upravičen do povračila izplačanih nadomestil plače po prvem in drugem odstavku 26. člena tega zakona, oproščen plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače za obdobje veljavnosti ukrepov iz tega zakona, vendar največ do nadomestila plače do višine povprečne plače za leto 2019 v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Na podlagi drugega odstavka 28. člena ZIUZEOP je upravičenim delodajalcem omogočeno povračilo nadomestila plače delavcem, ki jim začasno, v času veljavnosti ukrepov od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ne morejo zagotavljati dela in povračila nadomestila plač delavcem, ki ne morejo opravljati dela zaradi višje sile ter oprostitve plačila prispevkov za te delavce. Do tega ukrepa so upravičeni delodajalci, ki jim bodo prihodki po njihovi oceni v letu 2020 upadli za več kot 10% glede na leto 2019. Pri tem izpostavi, da je bila tožeča stranka oproščena plačila prispevkov za mesec marec, april in maj 2020 zaradi vloge tožeče stranke (REK-1 obrazec), ki jo je ta predložila prvostopnemu organu za posamezne mesece. V primeru priznanja pravice do nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo, je bil delodajalec na podlagi drugega odstavka 28. člena ZIUZEOP oproščen plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače za obdobje veljavnosti ukrepov iz tega zakona.

10. Tožba je utemeljena.

11. V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, da mora tožnik vrniti pomoč v obliki povračila nadomestila plač za začasno čakanje na delo in pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost zaradi neizpolnjevanja pogojev po 22. členu ZIUZEOP, ki temelji na izjavi tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, saj je bil upad prihodkov manjši kot določa ZIUZEOP.

12. Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je tožeča stranka prejela pomoč v obliki subvencije za nadomestilo plač delavcem na začasnem čakanju na delo za mesec marec 2020 v višini 1.731,44 EUR, za mesec april 2020 v višini 3.246,87 EUR in za mesec maj 2020 v višini 2.937,55, skupno 7.915,86 EUR ter pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost za mesec marec 2020 v višini 992,91 EUR, za mesec april 2020 v višini 1.680,28 EUR in za mesec maj 2020 v višini 1.518,12 EUR, skupno 4.191,31 EUR. Nadalje je v obrazložitvi upravne odločbe prve stopnje navedeno, da je tožeča stranka dne 30. 4. 2021 podala izjavo pri FURS, s katero jo je obvestila, da ne izpolnjuje pogojev za pomoč, ki jo je že prejela, nato pa so samo še navedeni členi zakonov, na podlagi katerih je upravni organ odločil. 13. V obravnavani zadevi je tožnik prejel sredstva iz proračuna Republike Slovenije zaradi omilitev posledic epidemije. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZIUZEOP so do povračila nadomestila plače1 delavcem na začasnem čakanju na delo ter do oprostitve plačila prispevkov2 upravičeni tisti delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2019. Če niso poslovali v celotnem letu 2019 oziroma 2020, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki leta 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10% glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. Če pogoji iz tega odstavka ob predložitvi letnih poročil za leto 2020 ne bodo doseženi, upravičenec naknadno vrne prejeta sredstva na podlagi ukrepa.

14. ZIUZEOP v drugem odstavku 99. členu določa, da subjekt, ki je uveljavil upravičenja po tem zakonu in naknadno ugotovi, da ni izpolnjeval pogojev za njihovo pridobitev, o tem obvesti FURS najkasneje do roka za predložitev obračuna davka od dohodka pravnih oseb za leto 2020 oziroma za obdobje, ki vključuje podatke za obdobje drugega polletja 2020, oziroma do roka za predložitev obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2020 in vrne znesek prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe. Po poteku roka za plačilo do plačila, se mu obračunavajo zakonske zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).

15. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je bil tožnik upravičen do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ter do oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost na podlagi lastne ocene poslovanja upravičenca oziroma na podlagi izjave upravičenca, ki je moral najprej na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena ZIUZEOP oceniti, ali mu bodo, glede na omejitve opravljanja dejavnosti zaradi epidemije v letu 2020 prihodki upadli za več kot 10 % glede na leto 2019 oziroma, če v celotnem letu 2019 oziroma 2020 sploh ni posloval, oceniti, ali se mu bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do pomoči upravičeni tudi tisti delodajalci, ki so ocenili, da se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. V primeru, ko je upravičenec kasneje ugotovil, da je bila njegova ocena napačna, in da torej glede na dejansko dosežene prihodke v relevantnem obdobju ni izpolnjeval pogojev za oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost, je bil po drugem odstavku 99. člena ZIUZEOP dolžan o tem obvestiti FURS in znesek prejete pomoči vrniti v 30 dneh od vročitve odločbe, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je FURS navedeno odločitev sprejel na podlagi izjave tožeče stranke, da želi prejeto pomoč vrniti zaradi manjšega upada prihodkov od predvidenega. Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 22. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

17. Upravni organ, ki odloča v zadevi, je namreč dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne. Ker v obravnavani zadevi pogoje za vračilo določa drugi odstavek 22. člena ZIUZEOP, bi moral FURS ugotoviti, v kakšni meri so bili v relevantnem obdobju povprečni mesečni prihodki tožnika glede na referenčno obdobje dejansko znižani, in ali je tožnik glede na ugotovljeno ter upoštevaje določbo drugega odstavka 22. člena ZIUZEOP do prejetih sredstev sploh upravičen.

18. Iz opisanih razlogov je sodišče skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ob pravilni uporabi materialnega prava sam ugotoviti dejansko stanje, nato pa bo moral presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbo drugega odstavka 22. člena ZIUZEOP podani pogoji za vračilo pomoči v obliki povračila nadomestila plač za začasno čakanje na delo in za vračilo pomoči v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost, svojo odločitev bo moral tudi ustrezno obrazložiti.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na neustavnost določil drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da ta ni predmet tega postopka. Prav tako pa tožeči stranki pojasnjuje, da je presoja ustavnosti določb zakona na podlagi prve alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) v pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

21. Glede navedb tožeče stranke, da če bi tudi pri njej bilo uporabljeno merilo sorazmernosti in ne zgolj 22. člen ZIUZEOP, ji prejete pomoči ne bi bilo potrebno vrniti, pa sodišče dodaja, da je bil Pravilnik, ki upošteva upad prihodkov glede na povprečno število zaposlenih v letu 2020 glede na prihodke na povprečno število zaposlenih v letu 2019, sprejet na podlagi drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE, ki je začel veljati 31. 12. 2020 ter je nadomestil ZIUZEOP. Tožeča stranka pa je prejela upravičenja po ZIUZEOP v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, torej v obdobju veljavnosti ukrepov po ZIUZEOP.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV, torej znesek 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

23. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 S podpoglavjem 1.1 ZIUZEOP se z namenom ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije ureja povračilo izplačanih nadomestil plače delavcem pri delodajalcih, ki jim začasno ne morejo zagotavljati dela zaradi posledic epidemije (prvi odstavek 21. člena ZIUZEOP). 2 Delodajalec je za delavce, ki so upravičeno začasno odsotni od dela ter je za njih upravičen do povračila izplačanih nadomestil plače po prvem in drugem odstavku 26. člena ZIUZEOP, oproščen plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače za obdobje veljavnosti ukrepov iz tega zakona, vendar največ od nadomestila plače do višine povprečne plače za leto 2019 v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec (drugi odstavek 28. člena ZIUZEOP).