Jedro

Ker vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je Vrhovno sodišče v zvezi z izpostavljenim vprašanjem že zavzelo stališče, odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka po pooblaščencih vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 150/2006).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je v novem postopku ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo, s katero je ta zahtevala, da upravno sodišče spremeni mejo med občinama A. in B. tako, da ta poteka na območju C. jezera po sredini stare struge D. in od jezu na jugovzhodnem koncu ptujskega jezera do izliva E. v D. po sredini stare struge D., kot je označeno s črtkano rdečo črto na skici, ki je sestavni del sodbe. Predlagala je tudi, da se območje naselij F. in G. pri H. spremeni tako, da pripade k naselju F. celotno sedanje območje G. pri H. jugovzhodno od reke D. v delu med jezom na jugovzhodnem koncu C. jezera in izlivom E. v D. ter spremembo območja naselij F. in H. ter I., tako da poteka meja med njimi enako kot predlagana meja med obema občinama. V obrazložitvi sodbe se prvostopenjsko sodišče sklicuje na določbe 1. in 112. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin – ZEN, na Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij – ZUODNO, na Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUODNO in Zakon o imenovanju in evidentiranju naselij, ulic in stavb - ZIENUS.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta (določitev meje občine) ni izražena v denarni vrednosti. Zato navedba revidentke, da je označila vrednost spora na 100.000,00 EUR, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje upravnosodno prakso mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revidentka navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, saj se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da o revidentkinem zahtevku sploh ni mogoče meritorno odločati, da sodna sprememba meja med občinami v obsegu, kot se zahteva v tem sporu, sploh ni možna, s čimer je poseženo v njeno ustavno pravnico do sodnega varstva. To pomeni, da v primeru, če gre za območje brez prebivalcev, nobena slovenska občina ne more doseči spremembe svoje meje, če se o tem ne sporazume s sosednjo občino oz. če ne gre le za manjše popravke meje. Takšna odločitev pomembno vpliva na pravni položaj vseh slovenskih občin.

8. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ki ga izpostavlja revidentka, ali je možna sodna sprememba meje med občinami tako, da se zahteva sprememba območja občine, kot v obravnavanem primeru, že zavzelo svoje stališče v sklepu I Up 468/2008 z dne 20. 11. 2008. V navedenemu sklepu je Vrhovno sodišče odločilo, da ni podana sodna pristojnost v primeru spora o spremembi območja mejnega naselja med občinama, saj veljavni slovenski pravni red glede spremembe območja mejnega naselja med občinama predpisuje sporazumno odločanje, na podlagi katerega lahko občine posegajo v svoja območja, določena z Zakonom o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, po postopku, določenem v Zakonu o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb. Sodna pristojnost je v skladu s 112. členom ZEN (oziroma prej 75. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot) podana le, ko gre za vprašanje poteka mejne linije med sicer že določenima območjema dveh naselij, ki pripadata dvema različnima občinama. Ni pa v sodnemu sporu možno na novo določiti oziroma spremeniti območja občine, ki je zakonsko določeno. Ker torej vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je Vrhovno sodišče v zvezi z izpostavljenim vprašanjem že zavzelo stališče, odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče še pripominja, da sklep I Up 1410/2003 z dne 12. 1. 2005, ki ga je Vrhovno sodišče izdalo v tem postopku, vprašanja, ki ga je izpostavila revidentka v reviziji ni obravnavalo, saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali je uvedba pred geodetsko upravo procesna predpostavka za vodenje sodnega postopka pred upravnim sodiščem. Tako tudi ne gre za različno sodno prakso Vrhovnega sodišča. 9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revidentka ni izkazala, da bi ji zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice. Zgolj navajanje, da ima odločitev sodišča izredno pomembne posledice, saj gre za vprašanje meje med dvema občinama na precejšnji vodni površini ptujskega jezera in obvodnih zemljiščih in da ima ogromna vodna masa velike vplive na okolje ter da zaradi konfiguracije terena čutijo te posledice občani revidentke, o ukrepih pa zaradi občinske meje odloča tožena stranka, ne zadošča. Glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na to, da revidenka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.