Jedro

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč svojo odločitev sprejel s tehtanjem razlogov za uspeh, pri čemer se je naslonil na spremenjeno sodno prakso. Iz podatkov o zadevi izhaja, da gre za zahtevno in kompleksno zadevo s številnimi odprtimi dejanskimi in materialnopravnimi vprašanji, začenši z relacijami med vsemi udeleženci spornega razmerja ter njihovo pravno naravo in opredelitvijo, nato z odgovornostjo za nastali škodni dogodek ter ostalimi za to relevantnimi odprtimi vprašanji, o čemer v tem trenutku ni mogoče napraviti nobenih zanesljivih zaključkov. Na osnovi tega je mogoče ugotoviti le, da v obravnavani zadevi ni mogoče napraviti zaključkov o očitni utemeljenosti ali neutemeljenosti zadeve, zato je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč zmotna in je v nasprotju z določbo 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. Bpp 569/2019-2 z dne 18. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper zavarovalnico A. d.d. ter za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v tem postopku. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper zavarovalnico A. d.d. zaradi plačila odškodnine iz naslova nematerialne škode in navaja, da je zdravljenje trajalo do leta 2018. Zavarovalnica mu je v letu 2016 nakazala akontacijo v višini 5.000,00 €, v letu 2019 ga je vabila na pregled k zdravniku cenzorju, dne 27. 9. 2019 pa je odškodninski zahtevek zavrnila, ker po njeni oceni ni odgovorna za škodo.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi vloženega odškodninskega zahtevka z dne 6. 4. 2016 ter 27. 9. 2018 ugotavlja, da je bil tožnik zaposlen pri družbi B. d.o.o., dne 22. 6. 2014 pa je bil udeležen v delovni nezgodi, ko je opravljal delo na Dunaju v Avstriji in se je, ko je gradil tunel za podzemno železnico, med delom na prosilca vsul plaz zemlje, kar mu je povzročilo poškodbo obeh nog ter druge poškodbe. Družba B. d.o.o. je imela v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri zavarovalnici A. d.d.. Zavarovalnica v dopisu z dne 26. 9. 2019 navaja, da na podlagi novih dejstev in okoliščin ter na podlagi spremenjene sodne prakse zavarovanec B. d.o.o. ni odgovoren za škodni dogodek, saj je bil prosilec v času nezgode napoten na delo v tujino k podjetju C. in je tako za nastalo škodo odgovorno to podjetje. Po določbi drugega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) delodajalec za zagotavljanje dela in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. Ne glede na določbe pisnega dogovora je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik, kar v konkretnem primeru pomeni C. 3. Glede navedbe pooblaščenca tožnika, da je delodajalec B. d.o.o. s svojim ravnanjem tožbeni zahtevek že pripoznal, pa organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da je pripoznava tožbenega zahtevka enostransko procesno dejanje toženca, ta pa mora biti izrecna, jasna in nepogojna, kar pa iz predloženih listin ne izhaja. Zavarovalnica je prosilcu dne 29. 6. 2016 izplačala znesek 5.000,00 €, katerega na podlagi 195. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne bo treba vrniti. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnik v predmetni zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Ko organ tehta, kolikšna je verjetnost izgleda za uspeh pri prosilcu, ugotavlja, da je verjetnost, da bi prosilec uspel s tožbo zoper zavarovalnico A. d.d. ter dosegel, da bi mu bila prisojena odškodnina, manjša, kot pa verjetnost, da ne bi uspel, zato ugotavlja, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar prosilcu ne bi bilo utemeljeno in razumno dodeliti zaprošene brezplačne pomoči ter s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrača. 4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik še ni začel pravdnega postopka z vložitvijo tožbe pred pravdnim sodiščem, ki je edino, ki po temeljiti presoji dejanskega stanja in uporabi materialnega prava ter ob upoštevanju določb pravdnega postopka, neodvisno in nepristransko odloča o zadevi. Organ za brezplačno pravno pomoč ni bil upravičen presojati čigavo trditev, torej zavarovalnice ali tožnika, šteje za verjetnejšo. Z načinom odločitve v predmetni zadevi je organ za brezplačno pravno pomoč kršil ne samo določbe ZBPP, ampak tudi z Ustavo zagotovljeno človekovo pravico do sodnega varstva pravic. Tožena stranka se sklicuje na 23. člen Ustave RS in dodaja, da v konkretnem primeru nasproti tožniku stoji zavarovalnica z lastnimi pravnimi strokovnjaki, kar pomeni očitno premoč v razmerju do tožnika. Odločitev tožene stranke pa predstavlja primer vnaprejšnje dokazne ocene, kar je ustavnopravno nedopustno, saj se je organ tožene stranke spustil v presojo zapletenih pravnih vprašanj, za katera ni pooblaščen in bo o njih odločalo šele sodišče v okviru pravdnega postopka.

5. Sodna praksa, na katero se sklicuje organ za brezplačno pravno pomoč, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj se je tožnik zaposlil pri družbi B. d.o.o., te pa ni mogoče šteti za agencijo, ki bi posredovala delovno silo drugemu uporabniku, ampak je zgolj svoje delavce napotovala na delo v tujino, ti delavci pa so delali po navodilih nadrejenih delavcev zaposlenih pri družbi B. d.o.o., konkretneje D.D., ki je bil na delovišču prisoten in je prav zaradi njegovih nepravilnih navodil delavcem prišlo do nezgode. To pa pomeni, da je bil kraj opravljanja dela delodajalca na ozemlju druge države na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe s sopogodbenikom iz druge države, kateremu so storitve namenjene, takšne oblike dela pa ni mogoče šteti kot agencijsko delo, kot zmotno meni tožena stranka. Razen tega po 3. alinei drugega odstavka 59. člena ZDR-1 pri takšnih delih pod zemljo, to je pri gradnji tunelov, sploh ne more priti do napotitve delavca, ker je opravljanje dela na tem delovnem mestu izpostavljeno nevarnostim in tveganjem. Tožeča stranka še nadalje navaja razloge, zaradi katerih po njenem mnenju družba C. za delovno nezgodo ne more odgovarjati in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

9. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 8 te obrazložitve.

10. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018).

11. Pri tem je treba upoštevati, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP).

12. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, torej s tehtanjem razlogov oziroma dokazov za in proti (kot napačno organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje svojo odločitev), ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride.

13. Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč svojo odločitev sprejel s tehtanjem razlogov za uspeh, pri čemer se je naslonil na, kot je navedeno v odločitvi, spremenjeno sodno prakso. Iz podatkov o zadevi izhaja, da gre za zahtevno in kompleksno zadevo s številnimi odprtimi dejanskimi in materialnopravnimi vprašanji, začenši z relacijami med vsemi udeleženci spornega razmerja ter njihovo pravno naravo in opredelitvijo, nato z odgovornostjo za nastali škodni dogodek ter ostalimi za to relevantnimi odprtimi vprašanji, o čemer v tem trenutku ni mogoče napraviti nobenih zanesljivih zaključkov. Na osnovi tega je mogoče ugotoviti le, da v obravnavani zadevi ni mogoče napraviti zaključkov o očitni utemeljenosti ali neutemeljenosti zadeve, zato je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč zmotna in v nasprotju z določbo 24. člena ZBPP.

14. Ker je bilo torej pri izdaji izpodbijane odločbe materialno pravo napačno uporabljeno, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

16. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).