Jedro

V sporih z mednarodnimi elementi so za oceno pristojnosti domačega sodišča odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko je pravda začela teči.

Izrek

Pritožba druge tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep v izreku pod tč. 2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v izreku pod tč. 1 razveljavi in tudi v tem delu tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v zadevi tožnice Š. P. zoper toženo stranko in da ni pristojno za sojenje v zadevi tožnice N. P. por. R. zoper toženo stranko in da se zaradi tega tožba te tožnice zoper toženo stranko zavrže. Proti temu sklepu se pritožujeta druga tožnica N. P. por. R. in tožena stranka.

Tožnica izpodbija izrek pod tč. 2 zaradi bistvene kršitve določb postopka. Tožnica navaja, da se še vedno uporabljajo stari predpisi, ki so bili izdani v zvezni pristojnosti bivše SFRJ in da je po Zakonu o pravdnem postopku sodišče RS pristojno tudi za obravnavanje njene pravdne zadeve. Bistvo posebne pristojnosti naših sodišč je prav v tem, da varuje svoje državljane, ki lahko uveljavljajo zahtevke v odškodninskih sporih tudi pred sodiščem, na območju katerega imajo svoje stalno ali začasno bivališče. Prenehanje države SFRJ ne more pomeniti take diskriminacije oškodovancev, da bi morali nekateri uveljavljati odškodnino za škodo v tuji državi, pri hudi telesni poškodbi pa bi jo lahko v lastni državi. V konkretnem primeru sta tožnici mati in hči, ki uveljavljata s tožbo odškodnino za škodo iz istega škodnega dogodka in bi moralo sodišče zadevo obravnavati tožbo obeh tožnic enotno v istem postopku, ne pa da bi morala druga tožnica kot lažja poškodovanka uveljavljati škodo v tuji državi.

Tožena stranka izpodbija sklep v izreku pod tč. 1 iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je krajevno pristojno za odločanje o tožbi prve tožnice Š. P. Sodišče je namreč prezrlo, da za zavarovalnice ni mogoče uporabiti določila 52. člena Zakona o pravdnem postopku, prav tako pa tudi, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke ne izhaja, da je tožnica Š. P. utrpela hudo telesno poškodbo, temveč gre pri tej tožnici za okvare, ki so bolezenskega značaja. Sodišču nikakor ne bo uspelo pribaviti kazenskega spisa, v katerem je obravnavana odgovornost zavarovanca tožene stranke, kar govori v prid, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za reševanje te zadeve.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna glede tožbe tožnice N. P. por. R., čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijani sklep, odločitev glede tožbe tožnice Š. P. pa je napačna. V obravnavanem primeru gre za spor proti toženi stranki, ki je tuja pravna oseba, za škodo, ki je nastala v tuji državi, zato je treba uporabiti za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije določbe Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82 in 72/82 - v nadaljevanju ZMZP). V 81. členu ZMZP je določeno, da so za oceno pristojnosti domačega sodišča (sodišča RS) odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Po določilu I. odst. 194. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) začne teči pravda z vročitvijo tožbe tožencu. Toženi stranki je bila v konkretnem primeru tožba vročena 4.8.1992, torej že po državotvornih spremembah. V času, ko je pravda začela teči, Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista bili več del bivše države SFRJ in torej nista bili del enotnega pravnega sistema. Člen 53. ZMZP govori o pristojnosti domačega sodišča v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti in predpisuje, da je domače sodišče pristojno tedaj, če velja pristojnost po določbah 46. 50. 51. in 52. člena ZMZP. To so primeri, ko je poleg primerov, ko je za toženca splošno pristojno sodišče RS (46., 51. in 52. člen ZMZP), za spor pristojno naše sodišče tudi tedaj, kadar je škoda nastala na ozemlju naše države. Pristojnost domačega sodišča v odškodninskih sporih pa lahko temelji tudi na pristanku toženca (50. člen ZMZP). V konkretnem primeru ni podana splošna pristojnost domačega sodišča za toženo stranko, saj je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v drugi državi. Škoda tudi ni nastala na ozemlju naše države, temveč na ozemlju tuje države. O pristanku tožene stranke v omenjenem primeru tudi ni mogoče govoriti, saj je tožena stranka že takoj v odgovoru na tožbo ugovarjala pristojnost sodišča RS.

Po II. odst. 52. člena ZPP je v odškodninskih sporih v primeru, kadar je škoda nastala zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožnik stalno oz.

začasno prebivališče. Na to pristojnost se sodišče prve stopnje sklicuje v izpodbijanem sklepu, vendar pa zato, ker ni uporabilo pri svoji odločitvi določb ZMZP, ni upoštvalo tega, da te pristojnosti po II. odst. 52. člena ZPP ZMZP ni prevzel. Zato za spore s tujimi elementi ne velja pristojnost po II. odst. 52. člena ZPP. To je v skladu s težnjo, da naj se pristojnost po kraju tožnikovega prebivališča čim bolj omeji, ker številne države niso pripravljene priznati tujih sodnih odločb, če je pristojnost sodišča države izvora temeljila samo na tej navezni okoliščini (glej Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona stran 98, Časopisni zavod Ur. l. RS, leto 1992).

Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb ZMZP in ZPP glede tožbe obeh tožnic ugotoviti, da ni podana pristojnost sodišča RS in obe tožbi zavreči v skladu z določilom III. odst. 16. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo glede tožbe tožnice Š. P., je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. tč. II. odst. 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo druge tožnice N. P. por. R. kot neutemeljeno zavrnilo in glede nje izpodbijani sklep potrdilo (2. tč.

380. čl .ZPP), pritožbi tožene stranke pa ugodilo in izpodbijani sklep v 1. tč. izreka razveljavilo ter tudi tožbo tožnice P. Š.

zavrglo (I. odst. 366. v zvezi s 381. čl. ZPP). členom ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZMZP in ZPP je sodišče druge stopnje uporabilo v tem sklepu na podlagi določila I. odst. 4.člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).