Jedro

Za spor o vračilu republiške štipendije je stvarno pristojno socialno sodišče. Toženka je s strani tožeče stranke dobila štipendijo za šolanje na srednji šoli. Toženka šolanja ni dokončala. Pravdni stranki sta svoje razmerje, izhajajoč iz dodeljene štipendije, nastalo zaradi nedokončanja šolanja toženke, pogodbeno uredili s sklenitvijo poravnave, v kateri se je toženka zavezala, da bo to, kar je od tožeče stranke neupravičeno prejela, vrnila. Ker toženka ni poravnala svojih obveznosti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev izplačanih štipendij utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo, da ji plača znesek 1.449,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 dalje ter ji povrne stroške postopka v višini 40,50 EUR, vse v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri ugovoru stvarne pristojnosti sodišča, saj meni, da je glede na sklenjeno poravnavo podlaga tožbe obligacijsko pravne narave in je tako pristojno Okrajno sodišče v Murski Soboti in je nepravilen zaključek, da je podana pristojnost delovnega in socialnega sodišča na podlagi 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). V zadevi ne predstavlja podlage tožbenega zahtevka dogovor oz. pogodba o republiškem štipendiranju temveč poravnava. Pritožba nadalje meni, da sodba nima obrazložitve oz. razlogov, saj se le sklicuje na sklepe višjega sodišča in judikat vrhovnega sodišča, ne da bi podala ustrezno materialno - pravno obrazložitev. Sodišče ne navede, zakaj poravnava med strankama ni nična in iz katerih dejanskih in materialno pravnih zaključkov je sodišče takšno odločitev sprejelo. Odločitev se tako ne da preveriti in je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 s spremembami). Pritožba meni, da tožeča stranka na podlagi Pravilnika o štipendiranju ni imela podlage za vložitev tožbe za vrnitev štipendije in je zato morala s toženko skleniti poravnavo. Toženka takšne poravnave ne bi podpisala v kolikor bi ji bilo obrazloženo, da podlage za vračilo štipendije ni in je bila toženka tako zavedena, kar je moralno sporno in je zato po mnenju toženke podana ničnost poravnave s tem pa je tudi tožbeni zahtevek neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na tiste, ki jih toženka navaja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožeča stranka je dne 11. 10. 2001 izdala odločbo, s katero je toženki dodelila izplačevanje republiške štipendije za šolanje na Gimnaziji A. za izobrazbo maturitetni tečaj od 1. 9. 2001 do konca šolanja za šolsko leto 2001/2002 v višini 34.472,00 SIT mesečno. Toženki je bilo v času od oktobra 2001 do 10. 7. 2002 izplačano iz naslova navedene odločbe 347.343,00 SIT. S poravnavo z dne 16. 4. 2003 sta stranki ugotovili, da toženka ni izpolnila obveznosti iz citirane odločbe in da znesek štipendijskega dolga iz tega naslova znaša 347.343,00 SIT. Dogovorili sta se, da toženki, v kolikor uspešno zaključi letnik do 30. 4. 2004, ni potrebno vrniti štipendije, saj bo s tem svojo obveznost izpolnila. V kolikor pa v roku letnika uspešno ne zaključi, je dolžna tožeči stranki poravnati dolg v 10. mesečnih obrokih s tem, da zadnji obrok zapade dne 28. 2. 2005. K tej poravnavi sta stranki sklenili dva aneksa. Prvi aneks sta sklenili dne 25. 9. 2006. V njem sta stranki najprej ugotovili, da obstaja utemeljen razlog, zaradi katerega štipendist ni opravil svojih obveznosti in je tako štipenditor na pisno prošnjo štipendistke odločil, da se ji omogoči vračilo na drugačen način, kot je določeno v poravnavi z dne 16. 4. 2003. Z aneksom sta se stranki najprej dogovorili, da v kolikor toženka uspešno zaključi letnik, za katerega je prejemala štipendijo do 30. 6. 2007 in predloži ustrezno dokazilo, ji ni potrebno vrniti štipendije, saj bo s tem izpolnila obveznost iz sklenjene poravnave. Stranki sta se nadalje strinjali, da dolg znaša 347,343,00 SIT in da se dolg poravna v 10 mesečnih obrokih s tem, da je zapadlost zadnjega obroka 28. 4. 2008. Z aneksom z dne 14. 5. 2008 sta stranki v 1. členu ugotovili, da obstaja utemeljen razlog, zaradi katerega toženka ni opravila svojih obveznosti in da je tožeča stranka na pisno prošnjo toženke odločila, da se toženki omogoči vračilo na drugačen način kot je določen v poravnavi z dne 16. 4. 2003. Stranki sta nadalje ugotovili, da dolg znaša 1.449,43 EUR in da se sta dolg poravna v 12 mesečnih obrokih s tem, da prvi obrok zapade v plačilo dne 30. 10. 2008, zadnji obrok pa 28. 9. 2009. Tožeča stranka je dne 14. 12. 2009 toženki posredovala opomin pred tožbo za neplačane obroke, saj toženka ni poravnala svojih obveznosti in nato dne 31. 5. 2011 vložila predmetno tožbo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker naj ne bi imela obrazložitve oz. naj ne bi imela razlogov. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi natančno navedlo, iz katerih razlogov je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, pri tem je tudi citiralo pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku in pravno podlago za ugoditev zamudnim obrestim (1050. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami oz. določba 193. člena OZ). Odgovorilo je tudi na ugovor toženke glede zastaranja, stvarne pristojnosti in ničnosti, torej ugovorov, ki jih je toženka uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke glede stvarne pristojnosti sodišča. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je podana pristojnost delovnega in socialnega sodišča na podlagi 2. odstavka 7. člena ZDSS-1, saj se spor nanaša na vračilo republiške štipendije. Pri tem je pomembna sama vsebina spora, poravnava in aneksi se nanašajo le na to, kako bo tožena stranka svoje obveznosti iz odločbe z dne 11. 10. 2001, ki je ni izpolnila, poravnala tožeči stranki. Drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev oz. o povrnitvi škode, ki jo je zavarovanec oz. upravičenec do socialnega varstva povzročil zavodu v zvezi v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Pod točko 2c 7. člena je določeno, da je podana stvarna pristojnost socialnega sodišča za odločanje v sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus, in štipendije za nadarjene. Za takšen primeru gre tudi v tej sporni zadevi.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni ugovor, da je sklenjena poravnava med strankama nična in da je bila toženka zavedena. Toženka je s strani tožeče stranke na podlagi Pravilnika o štipendiranju dobila štipendijo za šolanje na srednji šoli. Toženka šolanja ni dokončala. Socialna narava dodeljene štipendije pa toženke še ne opravičuje do zadržanja štipendijskih zneskov, če šolanja ne dokonča. Pravdni stranki sta svoje razmerje, izhajajoče iz dodeljene štipendije, nastalo zaradi nedokončanega šolanja toženke, pogodbeno uredili tako, da se je toženka zavezala, da bo to, kar je od tožeče stranke neopravičeno prejela, vrnila. V tem smeri toženec v odgovoru na tožbo tudi ne postavlja trditev, da bi ob sklepanju pogodbe - odločbe o dodelitvi štipendije bila podane napake volje na njeni strani ali da ne bi bila seznanjena z razlogi za vračilo štipendije. Pritožbeno sodišče ne vidi v čem bi bila obveznost toženke zaradi neizpolnitve obveznosti moralno sporna. Tako ni podana ničnost poravnave in je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje tudi glede plačila zamudnih obresti in glede samega zastaranja terjatve.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega upoštevajoč 353. člen ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s 165. členom ZPP v povezavi s 154. členom ZPP sklenilo, da trpi tožena stranka sama stroške pritožbe.