Jedro

Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija, zato je ravnanje pogodbenih strank potrebno presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Ugotovitev ničnosti zato ne more biti sama sebi namen, temveč mora zasledovati predvsem odpravo nedopustnega stanja, ki je v nasprotju bodisi s predpisi bodisi moralo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2. in 5. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer pa se pritožba tožene stranke v preostalem delu zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri deležu 13/60 J. K. pri parc. št. 74 S in 351 S, obe vl. št. 212 k.o. K., na ime I. K., ki je bila izvedena na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 268/2004 z dne 10.5.2005, nična in se pri 13/60 omenjenih parcel vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe lastninske pravice pod Dn. 899/2005 in vknjižbo lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi z dne 12.10.1994 in po pooblastilu z dne 12.10.1994 na ime tožnika J. K.. Ugotovilo je še, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, torej polovična. V skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi premičnine, in sicer dve ročno izdelani kuhinjski mizi iz masivnega lesa, dva sesalca, TV sprejemnik, videorekorder, SAT TV, hladilnik z zamrzovalno skrinjo, pralni stroj, sedežna garnitura in dva tepiha, na teh premičninah pa sta deleža pravdnih strank enaka. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je delež tožnika na skupnem premoženju večji od ½, in v delu, da spadajo v skupno premoženje tudi klima naprava, kavč in več zlatarskih izdelkov, ki so podrobno našteti v 4. točki izreka sodbe. Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Odločbo sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki, tožeča stranka zgolj v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Tožeča stranka v svoji pritožbi opozarja, da je uspela glede pretežnega in hkrati najpomembnejšega dela svojih zahtevkov, glede zavrnjenih delov zahtevkov pa niso nastali nobeni posebni stroški. Zato bi sodišče moralo toženi stranki naložiti v plačilo vse pravdne stroške.

Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi sklenjene sodne poravnave Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10.1.2005 nična. Ne drži, da je tožnik svoj solastninski delež po sklenjeni sodni poravnavi prenesel na toženko le zato, da bi se izognil bodočim izvršbam na nepremičnine, ne pa iz razloga, da bi se s tem poplačalo v izvršilnem postopku zarubljeno toženkino posebno premoženje. Če bi zaključki sodišča držali, že sodišče, pred katerim je bila poravnava sklenjena, take razpolage ne bi dopustilo. Prav tako bi to izpodbijala mati tožnikovih otrok M. J.. Bistveno za odločitev v zadevi je dejstvo, da je bila lastnica zarubljenega zlata toženka, ki je takrat opravljala dejavnost zlatarstva, ter da je bil z zarubljenim zlatom poplačan dolg tožnika iz naslova neplačane preživnine za njuna mladoletna otroka. Med udeleženci poravnave je bil torej sklenjen dogovor, da bo na račun dejstva, da je toženka plačala tožnikov dolg, tožnik svoj solastni delež prenesel na toženko. Če bi obveljala odločitev, da je sodna poravnava nična, bi s tem toženka izgubila svoje premoženje oziroma bi bila prikrajšana za vrednost zlata. Edini, ki bi v tem primeru krepko pridobil, bi bil tožnik. Če bi toženka vedela, da naj bi šlo za nedopusten nagib, take poravnave ne bi sklenila. Toženka je bila prepričana, da poravnava, sklenjena na sodišču, tudi velja. Pravdni stranki sta si takrat razdelili premoženje. Zavrniti je potrebno tudi del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da solastni delež 13/30 pri nepremičninah, parc. št. 74 S in 351 S, k.o. K. predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerih sta deleža obeh enaka. Solastni delež ne spada v skupno premoženje, saj je bilo vprašanje tega rešeno s sodno poravnavo. Tožnik je bil dolžnik in se je na način, kot je to navedeno v sodni poravnavi, poplačal njegov dolg. Toženka je predložila tudi dokaze, da dolgove tožnika še vedno plačuje. Sodišče bi moralo upoštevati ta dejstva in ugotoviti, da je toženka v znatno večji meri prispevala k ustvaritvi in ohranitvi skupnega premoženja, kot pa je prispeval tožnik, zato odločitev sodišča, da sta deleža enaka, ni pravilna.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki živeli v zakonski zvezi od 14. 5. 1994 do 2. 10. 2006. Tožnik je poleg otroka, ki ga je imel s toženko, v tem obdobju moral preživljati še dva otroka iz prejšnje partnerske zveze z M. J., pri čemer se je plačilu preživnine izogibal. Zato so zoper njega potekali številni izvršilni in pravdni postopki, bil pa je tudi v kazenskem postopku zaradi neplačevanja preživnine. V letu 2005 sta pravdni stranki z zakonito zastopnico tožnikovih otrok M. J. sklenila sodno poravnavo, s katero so uredili več sodnih postopkov, in sicer tri izvršilne postopke zaradi izterjave preživnine, en izvršilni postopek na poplačilo terjatve iz naslova preživnine na solastnem deležu na nepremičnini tožnika, pravdni postopek toženke zoper mladoletna tožnikova otroka na nedopustnost izvršbe na premičnih stvareh, pravdni postopek tožnika zoper mladoletna otroka na znižanje preživnine in kazenski postopek po predlogu M. J. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. V omenjeni poravnavi je prišlo do dogovora med vsemi udeleženci, da I. K. izroči v last in posest v poplačilo zapadlih preživninskih zahtevkov tožnikovih mladoletnih otrok zarubljeni zlati nakit, s čimer je poplačana vsa zapadla preživninska obveznost tožnika do 1. 1. 2005, I. K. pa dobi od tožnika v last in posest 13/60 nepremičnine, parc. št. 74. S stavbišče in parc. št. 351. S stanovanjska stavba, vl. št. 121, k.o. K., bremen izvršbe prosto. Tožnik v obravnavani zadevi sedaj uveljavlja ničnost omenjenega dela poravnave, češ da je šlo za pogodbo med zakoncema, ki ni imela dopustne podlage oziroma sta pogodbenika z njo zasledovala nedopustni nagib izogniti se bodočemu plačevanju preživnine.

Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Določbe obligacijskega zakonika (OZ) v 39. in 40. členu opredeljujejo podlago sklenjenih pravnih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, tako s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Ugotovitev ničnosti zato ne more biti sama sebi namen, predvsem pa ne sme vzpostavljati stanja, ki bi nasprotovalo interesom, ki naj bi jih zasledovala (prim. odločitev VSS II Ips 570/94). Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju ničnosti dogovora med pravdnima strankama takšne celovite presoje ni opravilo. Ni namreč ocenjevalo dejstva, da so stranke v omenjeni poravnavi do 1. 1. 2005 uredile vse medsebojne zahtevke in je bila za mladoletna otroka tožnika poplačana vsa zapadla preživnina, pa tudi ne, da se je delež tožnika na stanovanju prenesel na toženko v soglasju z zakonito zastopnico tožnikovih otrok, pri čemer pa je na tožnika še ostala vknjižena parc. št. 2/1 k.o. K., torej je ostalo še nekaj premoženja za morebitne bodoče izvršbe. Pogodba med pravdnima strankama je torej glede na izvedeni dokazni postopek nedvomno zasledovala cilj ohraniti družinsko stanovanje za normalno življenje obeh zakoncev in njunega otroka, vendar pa je v luči vsega povedanega in ob poravnavi zapadlih obveznosti ter dejstva, da je bila pogodba sklenjena s soglasjem M. J. ter da je toženec še imel neko nepremično premoženje, vprašljivo, ali ima taka pogodba nedopustno podlago oziroma ali je nagib za sklenitev takšne pogodbe moralno nedopusten. Posebno še, upoštevajoč dejstvo, da ugotovitev ničnosti pogodbe terja prav tožnik, ki je zakrivil situacijo z neplačevanjem preživnine, pri čemer zasleduje zgolj svoj osebni interes in ne interesa preživninskih upravičencev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odločitve sodišča o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe med pravdnima strankama, vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ugotovitve solastninskega deleža tožnika na nepremičninah, parc. št. 74.S in 351.S, vl. št. 212, k.o. K. ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka razveljavilo, saj je ocenilo, da je zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje dejansko stanje v smeri opisanega ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje naj ponovno z vidika vsega navedenega presoja morebitno nemoralnost omenjenega posla, upoštevajoč avtonomije volje pogodbenih strank in ničnost kot skrajno sankcijo. V primeru, da bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek po tej podlagi ni utemeljen, pa naj odloči o podredno postavljenem zahtevku na vrnitev darila zaradi odpadle pravne podlage po razvezi zakonske zveze pravdnih strank.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ko graja odločitev sodišča glede deležev zakoncev na njunem skupnem premoženju. Pri ugotavljanju deleža zakoncev na skupnem premoženju je potrebno vselej izhajati iz zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če ne dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu zahtevku, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od toženkinega (kar ni predmet pritožbenega preizkusa), toženka pa zahtevka po njenem večjem deležu ni postavila. Ker je sodišče pri odločanju vezano na postavljeni tožbeni zahtevek, toženka pa nasprotne tožbe, s katero bi uveljavljala, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½, ni vložila, je sodišče pravilno odločilo le v skladu z zakonsko domnevo iz 59. člena ZZZDR. Zato je glede deleža zakoncev na skupnem premoženju pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka pritožbo vlaga zgolj zoper odločitev o stroških postopka. Ker je pritožbeno sodišče glede na pritožbo toženke izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku. To pa je narekovalo tudi ugoditev pritožbi tožeče stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.