Jedro

Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le tedaj, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2), ki je veljal v času odločanja, zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.2007, s katero je ta, po predhodni združitvi upravne zadeve H.D. in H.A. v en postopek, na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, prosilcema za azil H.D. in H.A. omejila gibanje na prostore Centra za tujce v ..., do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 29.11.2007 do dne 29.2.2008. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Prosilki za azil H.A. pa je začasno omejila gibanje tudi zaradi ugotavljanja njene istovetnosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-l). Tožena stranka je argumentirano, obširno in prepričljivo pojasnila, zakaj šteje, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka v smislu določb 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, na katere je oprla svojo odločitev. Tožena stranka je ugotovila, da sta tožnika prvič vložila prošnjo za azil 15.2.2007, vendar je bil postopek ustavljen (sklep je postal pravnomočen 22.3.2007), ker sta že 19.2.2007 samovoljno zapustila azilni dom. Dne 2.11.2007 sta bila tožnika v skladu z Uredbo (ES), št. 343/2003 vrnjena s strani švedskih varnostnih organov v Republiko Slovenijo in bila po postopku na Okrajnem sodišču v Kranju nastanjena v Center za tujce zaradi prisilne odstranitve iz države. Šele 7.11.2007 sta podala lastnoročno vlogo, da želita v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Na podlagi teh okoliščin tožena stranka zaključuje, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, da sta svoje razloge lažno predstavila in da nista imela resničnega namena zaprositi za azil, pač pa le, da bi odložila prisilno odstranitev iz države. Če bi tak namen imela, bi že ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo počakala na odločitev o njuni prošnji za azil, poleg tega bi tudi ob ponovni vrnitvi v Republiko Slovenijo nemudoma, že policiji na letališču B. ali takoj ob nastanitvi v Centru za tujce dne 2.11.2007, izrazila željo, da nameravata zaprositi za azil, ne pa da sta to storila šele peti dan po nastanitvi v Centru za tujce. Kolikor bi imenovana izrazila namen zaprositi za azil že policistom (kar iz depeše Postaje letališke policije B. z dne 2.11.2007 ne izhaja), potem niti ne bi bila nameščena v Center za tujce. Tudi izjava prvotožnika, da mu je nek državljan Palestine v Centru za tujce svetoval, naj napiše ponovno prošnjo za azil, kaže na to, da tožnika nista imela namena zaprositi za azil, saj v nasprotnem primeru ne bi zaprosila za azil šele po nasvetu druge osebe. V zvezi z ugotovitvijo istovetnosti druge tožnice tožena stranka zaključuje, da glede na to, da ni predložila nobenega osebnega dokumenta, ni mogoče predpostavljati, da je ob vložitvi prošnje za azil podala resnične podatke, še zlasti, ker je ob vložitvi prve prošnje za azil 15.2.1007 navedla drugačne osebne podatke. S tem je izkazan dvom v verodostojnost njenih navedb, zato je tožena stranka odločila, da se ji gibanje začasno omeji tudi zaradi ugotavljanja njene istovetnosti.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Smiselno ponovita tožbene navedbe. Iz matične države sta bila prisiljena pobegniti, saj je tožnikov sorodnik visoki oficir v vojaško politični organizaciji H., ki je trenutno preganjana s strani oblasti, zato sta oba tožnika v smrtni nevarnosti, saj so jima grozili, da ju bodo ubili. Poudarjata, da sta bila prisiljena pobegniti iz matične države in da se imata pravico kadarkoli premisliti, v kateri državi bosta zaprosila za azil, zato ni podan utemeljen sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikoma začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se je lahko prosilcu za azil začasno omejilo gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil je v 36. členu določal, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea ). Po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil pa se je lahko prosilcu za azil začasno omejilo gibanje, če je bilo to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev izhaja sum, da sta tožnika zavajala oziroma zlorabila azilni postopek s tem, da sta vložila prošnjo za azil z namenom, da bi odložila prisilno odstranitev iz države. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnika nista izrazila namena zaprositi za azil že policiji na letališču B. in tudi ne takoj ob nastanitvi v Centru za tujce dne 2.11.2007, pač pa sta to storila šele peti dan po nastanitvi v Centru za tujce, kamor sta bila nameščena zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev razloga iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče (sodba I Up 1685/2006), da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le tedaj, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da razlog, zaradi katerega je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum. Navedbe tožnikov glede razlogov, ki nasprotujejo njuni vrnitvi v matično državo, na drugačno odločitev o začasni omejitvi gibanja ne morejo vplivati, saj o njuni prošnji za azil še ni bilo odločeno.

Tožnika sta pritožbo vložila tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar pa formalno opredeljeno in izrecno niti ne izpostavljata nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Presodilo je, da te kršitve niso podane.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.