Jedro

Prvostopni organ v skladu s 95. členom ZDavP tudi v primeru, ko je bil davek plačan na podlagi davčnega obračuna, pride v zamudo po 30 dneh od dneva vročitve in od tedaj dalje do vračila davka je dolžan zavezancu obračunati in plačati zamudne obresti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 6. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada B. z dne 3. 11. 2003. Z izpodbijano prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da je revident upravičen do vračila davka na dodano vrednost - DDV, ki ga je neupravičeno obračunal, v znesku 2.261.000,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je davčni organ dolžan vrniti preveč plačani znesek davka v roku 30 dni od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, zato je prvostopni organ pravilno obračunal zamudne obresti od 5. 12. 2003 dalje.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge po 85. členu ZUS-1. Revident je zahteval vračilo preveč plačanega davka, ki ga je napačno obračunal, že dne 24. 5. 2000, vendar je davčni urad njegov zahtevek zavrnil. Potem, ko je Upravno sodišče v sodbi U 435/2001 z dne 8. 11. 2002 zavrnilo zahtevek tožnikovega sopogodbenika na vračilo vstopnega DDV iz razloga, ker je bil DDV obračunan neupravičeno, je revident v letu 2003 ponovno zahteval vračilo napačno obračunanega davka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali davčnemu zavezancu poleg vračila preveč plačanega davka po sistemu samoobdavčitve pripadajo tudi po uradni dolžnosti zakonite zamudne obresti od zneska preveč plačanega davka. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je njegova rešitev pomembna za enotno uporabo prava glede priznavanja zamudnih obresti v primerih vračil davka, ki je bil neupravičeno plačan v sistemu samoobdavčitve, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča. 8. V obravnavani zadevi je sporno, ali revidentu, ki je sam neupravičeno obračunal in plačal davek, ob vračilu davka v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku - ZDavP pripadajo tudi zamudne obresti.

9. V prvem odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Odločba davčnega organa, da se revidentu, ki je napačno obračunal DDV od darilne pogodbe, ki spada v oproščen promet, v znesku 2.261.000,00 SIT, je tako pravilna.

10. Pravilno je tudi stališče davčnega organa glede zamudnih obresti. V obravnavani zadevi revidentu davek ni bil vrnjen na podlagi zahtevka po davčnem obračunu, kot to zmotno zatrjuje, temveč na podlagi odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku. V obravnavani zadevi se revident ne more sklicevati na to, da je zahtevek vložil že v letu 2000, saj zoper tedanjo drugostopno zavrnilno odločbo ni vložil pravnih sredstev (tožbe v upravnem sporu), zato je bil postopek končan in je zavrnilna odločba postala pravnomočna. Revidentovo sklicevanje, da tožbe ni vložil, ker je njegov sopogodbenik vodil sodni postopek, na to ne vpliva. V obravnavani zadevi se je postopek začel z zahtevkom za vračilo davka z dne 22. 8. 2003, sledil je inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba o vračilu, prvostopni organ pa je z vračilom prišel v zamudo po 30 dneh od vročitve prvostopne odločbe, to je 5. 12. 2003, in tako so bile obresti revidentu tudi obračunane. Glede na navedeno je prvostopna odločba pravilna in zakonita.

11. Revidentovo stališče, da na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZDavP zavezancu pripadajo zamudne obresti v vsakem primeru preplačila davka, je zmotno. V tretjem odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da davčni organ po uradni dolžnosti vrne preveč plačani davek, če znesek presega 1.000 tolarjev. Preveč plačani davek do zneska 1.000 tolarjev se vrne na zahtevo davčnega zavezanca v roku 30 dni od vložitve zahteve. Če davčni zavezanec tega ne zahteva, se mu preveč plačani davek s pripadajočimi obrestmi šteje v naslednja plačila, ali v plačila druge vrste davkov. Po presoji Vrhovnega sodišča mora biti za uporabo te določbe najprej izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 95. člena ZDavP, torej, da je davčni zavezanec plačal več, kot je dolžan po pravnomočni odločbi ali davčnem obračunu. Glede na navedeno mora torej najprej obstajati pravnomočna odločba oziroma davčni obračun, s katero je ugotovljena oziroma v katerem je obračunana nižja davčna obveznost, kot pa je bila plačana. Šele potem pride v poštev določba tretjega odstavka 95. člena ZDavP, ki določa posledice za primer, ko vračilo davka, za katerega so podani pogoji po prvem odstavku 95. člena ZDavP, ni izvedeno. Glede na navedeno je revidentovo zatrjevanje, da mu pripadajo zamudne obresti po uradni dolžnosti že od poteka 30 dni od vložitve zahteve dalje, neutemeljeno.

12. Glede na prvi odstavek 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi kršitve postopka izdaje upravnega akta, zato se Vrhovno sodišče glede tovrstnih zatrjevanih kršitev ne opredeljuje.

13. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.