Jedro

Sodišče lahko upošteva tudi prepozne trditve, če obstajajo zakonski pogoji, kar mora ustrezno obrazložiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer je tožeča stranka odgovorna za nastanek škode do višine 50 %.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženki iz vseh razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami) in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3. Prva toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po njenem v nerazumljivosti in nejasnosti izreka sodbe. Iz izreka namreč ni mogoče razbrati, da je temelj zahtevka podan v celoti, prav tako pa tudi ne, ali se ugotovitev o temelju zahtevka nanaša na obe toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločalo tudi o zahtevku v zvezi s krivdno odgovornostjo, čeprav je tožeča stranka navedbe v smislu krivdne odgovornosti podala 10. 09. 2009, kar je po že opravljenem prvem naroku. Poudarja, da je na naroku izrecno ugovarjala prekluzijo novim navedbam. Sodišče prve stopnje pa v sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo prepozne navedbe tožeče stranke, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob pomanjkanju pravočasnih pravno relevantnih navedb tožeče stranke v zvezi s krivdno odgovornostjo (uveljavljala je le objektivno odgovornost toženk), bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Glede vsebinskih razlogov se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost, izraža pa nestrinjanje z njegovimi zaključki o obstoju krivdne odgovornosti. Sodišču prve stopnje očita, da povzema izpovedbe prič in izseke iz mnenj, ki pa jih dokazno ne oceni. Poudarja, da je za nesrečo izključno odgovoren tožnik, ki je opustil vsako previdnost in je kršil navodila za varno delo. Tožnik je namreč dobro vedel, kako se napake odpravljajo in kakšen je varen postopek v takšnih primerih. Če bi pritožbeno sodišče kljub prepričljivim nasprotnim ugotovitvam štelo, da je odgovornost toženk podana, pa je ta lahko kvečjemu minimalna, nikakor pa ne more biti 50 %. Delovanje stikala ni pravno relevantna okoliščina, saj tožnik stroja z njim ni ustavil, temveč je vanj posegel med delovanjem. Če bi stroj želel ustaviti, bi ga lahko ustavil še na dva druga načina. Sicer pa se v celoti pridružuje pritožbenim navedbam druge tožene stranke.

4. Druga tožena stranka v pritožbi vztraja, da je v celoti zagotovila varne pogoje dela in poudarja, da je bil tožnik poučen o varnem delu, da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in da je vedel, da so v času delovanja nedopustni kakršni koli posegi v stroj. Navaja, da so za izklop stroja obstajala tri varnostna stikala: uporaba gumijaste letve, rdeče gobaste tipke in glavno stikalo in da so vse priče skladno izpovedale, da mora delavec v primeru navitja kož stroj izklopiti ter da se v proizvodnem procesu ni dopuščalo nepravilnega ravnanja. Morebitno nedelovanje gumijaste letve ali varnostnega stikala ne predstavlja opustitve ukrepov s strani delodajalca, saj je bila tožeča stranka dolžna ustaviti stroj še pred posegom v stroj. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tožniku verjelo, da navodila niso bila ustrezno očiščena, saj tega nobena izmed prič ni potrdila. Navodila so bila nameščena v prostoru, kjer je svoje delo opravljala tožeča stranka v oddaljenosti 4 m, kar je v skladu z varstvenimi predpisi. Stališče sodišča, da bi morala tožena stranka preprečiti, da bi do navijanja kož prišlo, je nerazumljivo. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča, ki povzema mnenje izvedenca, da bi stroj moral imeti dodatno senzorsko zaščito oziroma, da bi tako zaščito morala tožena stranka namestiti. Po ugotovitvi izvedenca je bil stroj izdelan v skladu z veljavnimi predpisi in standardi in ni predpisa, ki bi narekoval namestitev dodatne senzorske zaščite kot pogoja za uporabo stroja z vidika varne uporabe stroja. Opozarja na nasprotje med mnenjem izvedenca J.M. in A.J. ter J.M. in I. K.. Po njenem prepričanju ni kršila varnostnih norm, iz sodbe pa tudi ne izhaja, kateri konkretni ukrepi so bili opuščeni z njene strani. Sodba temelji na izvedenskem mnenju, ki ugotavlja, da ni namestila dodatne zaščite, ki pa je niti zakon niti podzakonski predpisi ne določajo.

5. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril in predlagal njuno zavrnitev.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da se je tožnik 20. 04. 2001 poškodoval pri delu pri drugi toženi stranki pri ožemalnem stroju; - da je imela druga tožena stranka zavarovano splošno civilno odgovornost pri prvi toženi stranki; - da je do nesreče prišlo, ko je tožnik posegal v stroj, ker je prišlo do navitja kože okrog valja; - da je tožnik s stikalom ustavil trak, na katerem se je koža peljala do valja, tako da valj ob njegovem posegu ni deloval; - da je tožnik stopil med valje, da bi rešil kožo; - da mu je pri delu spodrsnilo in mu je ožemalni stroj med valje potegnil levo nogo; - da je v primeru navitja kože okoli valja treba ustaviti celotno pripravo (tudi pogon filc traku), pred pričetkom reševanja navite kože pa tudi glavno stikalo; - da tožena stranka ni naredila vsega, da bi zagotovila varne pogoje oziroma, da bi na stroj namestila ustrezne naprave (dodatno električno senzorično varovanje z zaščito približevanja nevarnemu območju, ki bi stroj samodejno ustavila); - da tožena stranka delovnega procesa ni organizirala skladno z varnostnimi navodili, ker je bila varnostna letev predaleč; - da varnostno stikalo ni delovalo in bi moral delodajalec preveriti, ali naprava varno deluje; - da bi morala tožena stranka zagotoviti ustrezno organiziranost dela, s katero bi preprečila tveganje za nastanek poškodb pri delu (ustrezno poskrbeti, da do zatikanja kož ne bi prišlo oziroma, da bi bil dostop delavcem med valje onemogočen); - da je tožnik, ki je bil vodja tega stroja, na stroju že delal in mu je bilo delo z njim poznano; - da je bilo tožniku znano, da ne bi smel plezati na stroj; - da bi tožnik lahko preprečil nastanek škodnega dogodka, če bi stikalo izklopil oziroma ne bi stopil med ožemalne valje, ki so se nahajali na zadnji polici stroja z delno zaščitenimi poravnalnimi valji, ki delavcev niso ogrožali; - da tožnik ni bil poučen, kaj mora storiti, če se kože ovijejo okoli valja; - da je tožnik situacijo v zvezi z zatikanjem kože precenil, ocenilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, da pa je podana njena krivdna odgovornost, pri čemer je tožnik k nastanku škodnega dogodka soprispeval v višini 50 %.

8. Toženki v pritožbi vztrajata, da je za nesrečo podana izključna odgovornost tožnika. Soglašata s sodiščem prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost, zanikata pa obstoj krivdne odgovornosti.

9. Sodišče prve stopnje je očitno, čeprav to iz izreka sodbe ni razvidno (le izrek sodbe postane pravnomočen), štelo, da je tožena stranka sokriva za tožnikovo poškodbo v višini 50 %. Sodišče prve stopnje tudi v razlogih sodbe ni opredelilo višine (so)krivde tožene stranke. Ukvarjalo se je le z vprašanjem (so)krivde tožnika, ki jo je ocenilo na 50 %, kot je priznaval tožnik sam. Sodišče prve stopnje je (osma stran obrazložitve) najprej sicer ugotavljalo, da bi tožnik lahko preprečil nastanek škodnega dogodka, če bi izklopil stikalo oziroma ne bi vstopil med ožemalne valje, po drugi strani pa je štelo (dvanajsta stran obrazložitve), da je tožnik nedopustno posegel v stroj, ker je „situacijo v zvezi z zatikanjem kože precenil“. Ni pa zavzelo stališča ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode, kar je za presojo (so)odgovornosti odločilnega pomena. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je podana tako krivdna odgovornost tožnika kot tudi tožene stranke, bi moralo opraviti primerjavo med težo kršitve, ki jo pripisuje tožniku in težo kršitve, ki jo pripisuje toženi stranki. Povedano drugače, manjkajo razlogi o razmejitvi odgovornosti med strankama, upoštevano pa tudi ni, da sta na strani tožene stranke dve toženki.

10. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, izrek je nejasen in nerazumljiv. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prva tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno tudi očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da je tožeča stranka prepozno podala navedbe o krivdni odgovornosti tožene stranke (s tožbo je uveljavljala le objektivno odgovornost tožene stranke). Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na krivdno (ne na objektivno) odgovornost tožeče stranke, ne da bi navedlo, ali in zakaj šteje, da je tožeča stranka pravočasno podala dejstveno podlago zanjo. Določba 286. člena ZPP stranki časovno omejuje, saj lahko le še na prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze. Po prvem naroku pa le, če se krivde razbremenita (drugi in tretji odstavek 286. člena ZPP), torej če dokažeta, da tega nista mogli storiti pravočasno brez svoje krivde. Sodišče lahko upošteva tudi prepozne trditve, če obstajajo zakonski pogoji, kar pa mora ustrezno obrazložiti. Prva tožena stranka v pritožbi trdi, da je tožeča stranka navedbe o krivdni odgovornosti podala šele na naroku 10. 09. 2009, kar je že po opravljenem prvem naroku. Tožeča stranka temu v odgovoru na pritožbo nasprotuje in trdi, da je navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo podala že v vlogi 20. 05. 2006 in na prvem naroku 24. 05. 2006, na naroku 10. 09. 2009 pa ni podala novih navedb. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo stališča. Ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka dejstveno podlago tožbe, ki omogoča tudi presojo krivdne odgovornosti tožene stranke, uveljavljala že do prvega naroka in na prvem naroku ali pa, da je tožeča stranka sicer navedbe o krivdni odgovornosti podala po že opravljenem prvem naroku, vendar iz opravičljivih razlogov. Odsotnost razlogov onemogoča preizkus sodbe, kar predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično ni mogoče odgovoriti na pritožbeni očitek prve toženke, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP upoštevalo prepozne navedbe, čeprav je prva tožena stranka, kot kažejo podatki zapisnika z obravnave 10. 09. 2009, v skladu z 286.b členom ZPP ugovarjala prekluzijo za trditve, podane na tem naroku in v primeru, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo, tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

12. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so take narave, da jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zato je pritožbeno sodišče sodbo moralo razveljaviti že na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka odpraviti pri ponovnem odločanju. O vsebinski pravilnosti odločitve (ali in zakaj je podana krivdna odgovornost drugotoženke), ki ji nasprotujeta obe toženki, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti in bo moralo pritožbene trditve pri ponovnem odločanju kritično upoštevati sodišče prve stopnje.

13. Ne glede na to, pa v izogib morebitnim nepravilnostim pri ponovnem odločanju (če bo sodišče štelo, da tožeča stranka z uveljavljanjem krivdne odgovornosti ni prekludirana), pritožbeno sodišče opozarja na nejasnost oziroma pomanjkljivost razlogov glede krivdne odgovornosti druge toženke.

14. Iz razlogov sodbe ni razvidno, katero varnostno stikalo (po pritožbeni trditvi druge toženke so obstajala tri varnostna stikala in sicer: gumijasta letev, rdeča gobasta tipka in glavno stikalo), po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ni delovalo in ali in kako je to vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Očitek, da druga tožena stranka ni v zadostni meri poskrbela za varnost, je sodišče prve stopnje utemeljevalo med drugim z nedelovanjem varnostnega stikala in preveliko oddaljenostjo varnostne letve. Sodišče prve stopnje glede na zapis (osma stran obrazložitve): „da tožeča stranka po oceni sodišča ni mogla pričakovati, da stikalo ne bo delovalo“, očitno meri na varnostno stikalo, o katerem je izpovedovala priča J.P. (varnostno stikalo, ki ustavi celoten stroj – list. št. 54), ki pa ga tožnik (zaslišanje 22. 11. 2006) ni niti omenjal. Omenil pa je varnostno letev, ki po njegovi oceni ni delovala. Glede na tožnikovo izpoved ta letev očitno ni bila predaleč, kot sicer ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč povedal, da je s stikalom ustavil trak, na katerem se pelje koža do valja (valj takrat ne deluje, dela le ožemalka, ta je za valjem). Varnostno letev je prijel in jo celo skrivil, ko mu je spodrsnilo in mu je nogo že potegnilo pod valj, vendar se stroj ni ustavil. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja (osma stran obrazložitve), da „ustavitev z gumijasto letvijo na poravnalnih valjih ni delovala“, po drugi strani pa (deseta stran obrazložitve) na podlagi mnenja izvedenca dr. J.M.: „da tožeča stranka izključitve stroja na poravnalni letvi, v položaju, ko ji je že spodrsnilo, ne bi mogla izvesti, ker se nahaja v nevarnem območju pred ožemalnimi pogonskimi valji“, ne zavzame pa stališča o vplivu delovanja letve na škodni dogodek (vzročna zveza).

15. Sodišče prve stopnje je tožniku očitno (9. stran obrazložitve) verjelo, da ni bil poučen, kaj mora storiti, če se kože ovijejo okrog valja, čeprav je štelo (dvanajsta stran obrazložitve), da mu je bilo znano, da ne sme plezati na stroj. Tožnikove izpovedbe ni ocenilo v povezavi z izpovedbo zaslišanih prič. Priča, na izpoved katere se sodišče prve stopnje sklicuje (J.P.), je namreč povedala, da je vedela, da je pred posegom v stroj treba stroj ustaviti. Tudi druge zaslišane priče, kot pravilno opozarja druga toženka, so potrdile, da so vedele, kako je treba postopati. Zakaj sodišče prve stopnje tožniku kljub temu verjame, da ni bil poučen, iz razlogov sodbe ni razvidno. Neupoštevanje navodil ne dokazuje, kot si zmotno razlaga sodišče prve stopnje (deseta stran obrazložitve), da delavci niso bili poučeni, da je treba v primeru navitja kože izklopiti cel stroj. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delodajalec vedel, da prihaja do občasnega zatikanja kož (navitja kož okrog valja), kar terja poseg v stroj, je za presojo krivdne odgovornosti druge tožene stranke poleg ugotovitve, ali je bil tožnik poučen, kako je treba v takem primeru ravnati, pomembno, kako so tožnik oziroma drugi delavci takrat ravnali in ali je delodajalec za to vedel. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja (osma stran obrazložitve), da je tožena stranka dopuščala način dela, kot ga je omenjal tožnik, vendar pa iz razlogov sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi temelji tak zaključek sodišča. 16. Pritrditi je drugi toženki, da toženi stranki ni mogoče naprtiti odgovornosti, ker ni zagotovila dodatnega električnega senzoričnega varovanja, ki bi v primeru posega, kot ga je opravil tožnik, samodejno ustavil stroj. Izvedensko mnenje dr. J. M., na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, ugotavlja, kakšno zaščito bi moral imeti stroj, da bi se v primeru (nedovoljenega) posega preprečila nesreča, kot se je zgodila tožniku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dolžnostnega ravnanja, ki ga sodišče prve stopnje utemeljuje na splošnem pravilu o zagotovitvi varnega delovnega okolja (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami), ni mogoče naložiti toženi stranki, še zlasti ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da je bil sicer stroj, na katerem je prišlo do poškodbe, izdelan skladno z veljavnimi predpisi in standardi in da ni obstajal predpis, ki bi določal dodatno senzorsko zaščito kot pogoj za uporabo stroja z vidika varne uporabe stroja. Ne gre za protipravno nedopustno ravnanje, ki bi imelo za posledico njeno odgovornost.