Jedro

OT v 1. c točki tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št. (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Uporaba te določbe bi omenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem tudi za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga, šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 406,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da priznani stroški niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT)1 , razen 20 točk za dopis z dne 10. 7. 2024. V predmetnem socialnem sporu je pooblaščenka tožeče stranke zastopala delodajalca zavarovanca, zato bi moralo sodišče upoštevati, da se skladno s 1. c točko tar. št. 16 OT v zadevah, opredeljenih pod točko 1. b te tarife (v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Sodišče je priglašene stroške po OT napačno ovrednotilo in pooblaščenki tožeče stranke priznalo prenizke stroške. Priznati bi ji morali 600 točk za tožbo ter 450 točk za pripravljalno vlogo. Nadalje sodišče pooblaščenki tožeče stranke neupravičeno ni priznalo stroškov upravne pritožbe, nastalih v predsodnem upravnem postopku. Gre za stroške, ki so nastali zaradi obveznega predhodnega postopka in so bili potrebni, saj brez njih ni bilo mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke. Sodišče ni preverilo, ali so priglašeni stroški pritožbe v upravnem postopku v skladu z OT, niti se pri svoji odločitvi ni oprlo na določila Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), s čimer je nepravilno uporabilo materialno pravo. Stroški pritožbe v upravnem postopku so stroški obveznega predhodnega postopka in so bili potrebni, saj tožeča stranka ne bi mogla pred sodiščem zahtevati sodnega varstva, če ne bi predhodno že izčrpala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. Povrnitev stroškov upravnega postopka je tožeča stranka tudi pravočasno uveljavljala. V posledici napačnega ovrednotenja priglašenih točk po OT, je sodišče pooblaščenki tožeče stranke priznalo tudi prenizke materialne stroške po 11. členu OT, ki bi morali znašati 23,2 točke, ne pa zgolj 10,9 točk. Ob upoštevanju DDV skupni odvetniški stroški znašajo 983,22 EUR, ki jih mora sodišče v plačilo naložiti toženi stranki. Sklepa o stroških zaradi nezadostne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 . V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov, pri čemer ni obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo, prav tako ni pojasnilo pravne podlage za svojo odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, s katerim prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne, jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa, zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj za priznanje višjih točk v OT ni podlage, ustrezno je pojasnilo tudi materialno podlago za svojo odločitev. Razlogi sklepa zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

7.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1. c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št. (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem tudi za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga, šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

8.Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP)3 v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati akt (74. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1)4 . Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v postopku pred upravnim organom. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v drugih zadevah (glej Psp 176/2024 z dne 4. 12. 2024, Psp 177/2024 z dne 4. 12. 2024 in Psp 197/2024 z dne 17. 12. 2024).

9.Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

Zveza: