Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker si je med delom v času malice pri snemanju vodil poškodovala prstanec, je tožena stranka krivdno odgovorna, saj dela ni organizirala tako, da bi potekalo varno. Tožnice ni opremila z ustreznimi zaščitnimi rokavicami, za delo ji ni zagotovila ustreznega pripomočka (prijemala, s katerim bi snela polizdelek), poleg tega pa je od nje v času malice tudi pričakovala hitrejše opravljanje dela.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna plačati znesek 4.276,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20,84 EUR in 8,76 EUR od 11. 5. 2005 do plačila ter od zneska 4.246,60 EUR od 16. 6. 2005 do plačila (1. točka izreka). V presežku za 1.804,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 3.175,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega roka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožena stranka se zoper njen ugodilni del pravočasno pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, predlaga njeno razveljavitev in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov pritožbe. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tožnica ni izpovedala, da je bila „gužva“ v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpoved priče D.V., da v kolikor je na liniji „drobiž“, včasih pride na pomoč odgovorna oseba. Ta izpoved ne dokazuje napačne organizacije delovnega procesa in potrebe po tako hitrem delu tožnice, ki ne omogoča več varnega dela. V konkretnem primeru, ko je tožnica snemala vodila pekve, ni šlo za primer, kjer bi nadrejeni včasih priskočil na pomoč, saj je imela dovolj časa, da jih sname in naloži na voziček. Priča F.Č. se konkretnih okoliščin ni spomnila in je izrecno povedala, da ni vsak dan isti plan in da se ne spomni, kako je bilo z delom v času nezgode. V času malice, ko je tožnica sama snemala vodila pekve, je imela na razpolago dovolj časa za varno izvedbo opravil. S tem, ko je tožnica delo v času malice opravljala hitreje kot sicer, to ne pomeni, da ni imela na razpolago dovolj časa, pri čemer je bil normativ ohlapen in se je število delavcev po tem dogodku zmanjšalo iz 15 na 12. Opozarja na izpovedi prič D.V., D.Š. in D.K., ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo. Z izpovedjo D.K. je tožena stranka dokazala, da je v času malice tožnica lahko delo opravljala z normalnim tempom. Dejstvo, da je tožnica v času malice sama delala na snemanju vodil pekve, je upoštevano pri izračunu časa, obenem pa je imela možnost, da nekatera delovna opravila opravi kasneje, ko je na delu celotna ekipa delavcev. Mnenje sodnega izvedenca, da tožena stranka v času malice ni organizirala dela tako, da bi ga bilo mogoče s povprečno previdnostjo opraviti brez poškodbe, je pavšalno, saj ne temelji na konkretni strokovni analizi in je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo izvedenca, da je delo potekalo po nepretirano hitrem tempu. Sodni izvedenec ni ugotavljal časa, potrebnega za izvedbo delovne operacije snemanja vodil pekve, hitrosti del, v času, ko ni malice, časa, ki ga ima predvidena tožena stranka za izvedbo delovne operacije in ali je predvideni normativ ustrezen. Pri izdelavi mnenja je izostal bistven podatek, kolikšen je potreben čas za izvedbo konkretnih delovnih opravil v času malice, ki omogoča varno izvedbo dela. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo ugotovitev v mnenju družbe G.S.. Pri toženi stranki je bil delovni proces organiziran tako, da je bilo mogoče delo v času malice opraviti s polovičnim številom delavcev z normalno hitrostjo. V zvezi z ugotovitvami, da tožena stranka ni zagotovila ustreznih rokavic in pripomočka, s katerim bi tožnica lahko snela polizdelek ter o delu v nočnem času, opozarja na pomanjkanje trditvene podlage. Enako velja za ugotovitve, da je eden od vzrokov za škodni dogodek tudi delo, ki zahteva stalno koncentracijo in natančno koordinirano gibanje rok. Pri ugotovitvi, da je morala tožnica delati s hitrejšim tempom, sodišče ni pojasnilo, kakšen tempo je normalen in omogoča varno izvedbo dela in kako hitro je morala tožnica delo opraviti. Delo, ki ga je tožnica opravljala že 20 let tudi v nočni izmeni, je lahko in enostavno. Podoben škodni dogodek se delavcem tožene stranke še ni zgodil. Tožnica se pri snemanju nosilcev pekve nikakor ni z roko približevala nevarnemu območju, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 7. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Tudi če je tožnica delala malo hitreje kot sicer, to ne pomeni, da je delo opravljala tako hitro, da ga ne bi mogla opraviti varno. Vzrok za delovno nezgodo je bil tako izključno v nepazljivosti tožnice.

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tudi tožnica, predlaga njegovo spremembo in priglaša pritožbene stroške. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija le po višini, pri čemer povzema ugotovljeno dejansko stanje glede obsega nastale ji škode. Meni, da bi ji ob pravilni uporabi materialnega prava zaradi bolečin, ki jih tožnica še sedaj prestaja in bodočih bolečin, ki bodo še bolj intenzivne ob spremembah vremena, sodišče moralo kot pravično denarno odškodnino prisoditi vso vtoževano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožnica ob obravnavanem škodnem dogodku ni utrpela primarnega strahu, in se v tej zvezi sklicuje na svojo izpoved. Opozarja, da gre za pravni pojem, zaradi česar sodišče pri tem ni vezano samo na ugotovitve izvedenke. Glede na tožničino izpoved naj bi šlo za intenzivno čustveno stanje, ki je trajalo dalj časa, zato meni, da je upravičena tudi do odškodnine iz tega naslova. Opozarja na sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 617/2008) in na to, da bi moralo sodišče višino odškodnine odmeriti glede na višino povprečne plače ob izdaji sodne odločbe. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških postopka, saj pravilen izračun tožničinega uspeha po temelju in po višini v pravdi znaša 85,15 %.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta pravdni stranki, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica se je dne 17. 12. 2004 poškodovala pri opravljanju svojega rednega dela, ko je pri snemanju vodil z obešal s prstancem leve roke zadela v vodilo. Nezgoda se je pripetila v nočni izmeni v času malice okoli 2.15 ure, ko je delo opravljala s sodelavko F.Č., medtem ko izven odmora za malico to delo opravljajo štirje delavci. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka dela v času malice ni ustrezno organizirala tako, da bi ga bilo možno s povprečno previdnostjo opraviti brez poškodb. Delovna nezgoda je bila posledica istočasnega delovanja več dejavnikov tveganja: nočnega dela, povečanega tempa dela ob zmanjšanem številu delavcev v času malice ter stalne koncentracije pri zahtevnem in natančnem koordiniranju gibanja rok. Tožena stranka tožnico ni opremila z ustreznimi zaščitnimi rokavicami, ki bi jo ščitile pred trki ob kovinske predmete niti zagotovila ustreznega delovnega pripomočka (prijemala), s katerim bi tožnica snela polizdelek. Vse navedeno in ne samo hitrejše opravljanje dela v času malice je negativno vplivalo na varno delo tožnice. Ker tožena stranka ni ukrenila vse potrebno, da bi preprečila nastanek delovne nezgode, za nastalo škodo krivdno odgovarja na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo kot vsebinsko prepričljivo sprejema. Sodišče prve stopnje je verjelo skladnim izpovedim tožnice in njene sodelavke F.Č., da je tožnica v času malice morala delati s povečanim tempom. Ugotovljeno je bilo, da je delo tožnice normirano s skupinsko normo, kar sta potrdili priči D.V. in D.K.. V času malice, ko je morala tožnica (v enakem času kot sicer) sama izprazniti obešalo z vodili, se je delo po izpovedih tožnice in priče F.Č. opravljalo hitreje oziroma s povečano naglico. Priča F.Č. je povedala, da je vodja S.T. v času malice priskočil na pomoč. To je ob ugotovitvi na ogledu, da delo v enakih okoliščinah teče po nepretirano hitrem tempu, v dopolnitvi izvedenskega mnenja upošteval tudi izvedenec s področja varnosti pri delu D.M. in ocenil, da je delo v danih okoliščinah potekalo s povečano naglico.

Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati tako, kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Ker mora delodajalec nadzorovati delo in poskrbeti, da delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih in normativih oziroma da so o tem ustrezno poučeni in ker je za odločitev v zadevi pomembno, kako se je delo v času malice, ko je tudi prišlo do škodnega dogodka, dejansko odvijalo v praksi, so za odločitev nepomembna pritožbena izvajanja o tem, da glede na predvidene normative tožnici ni bilo potrebno hiteti in je imela za opravilo snemanja vodil na razpolago dovolj časa; s tem v zvezi pa so neutemeljene tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpoved zaslišanih prič.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo mnenju družbe G.S.. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da v času škodnega dogodka pogoji dela niso bili takšni, kot so bili v času, ko je potek dela ocenjevala navedena družba. Verjelo je izvedencu D.M., ki ga je postavilo sodišče v skladu z določbami ZPP o izvedencih v 243. do 256. člena, oziroma njegovim ugotovitvam v dopolnitvi pisnega mnenja. Mnenje družbe G.S. ne obravnava dovolj natančno pogojev dela v času delovne nezgode. Za potrditev ustreznosti organizacije delovnega procesa v času malice in takrat, ko vodja v času malice ni imel časa, bi morala tožena stranka na podlagi 20. člena ZVZD zagotoviti, da pooblaščeni zdravnik specialist medicine dela sodeluje pri ocenjevanju tveganja na delovnem mestu v delovnem okolju ob vseh fazah tehnološkega postopka in pridobiti ustrezno mnenje z vidika medicine dela, česar pa tožena stranka ni storila. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam prvega izvedenca, pri čemer noben predpis ne zahteva, da bi bi morali biti strokovni zaključki izvedenca zajeti že v trditveni podlagi. Po Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99) je nevarno območje vsako območje na delovni opremi in okoli nje, kjer je delavec izpostavljen nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. Pri snemanju vodil z obešal je izvedenec ugotovil možnost trka ob kovinske predmete in možnost poškodb, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 7. člena citiranega Pravilnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica ob škodnem dogodku pravilno, torej z obema rokama, prijela mrežo, zaradi česar ni mogoče govoriti o nepazljivosti ali soodgovornosti tožnice.

Tožnica se zavzema za priznanje celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se sklicuje na podatke izvedenskega mnenja in na lastno izpovedbo. To pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo. Tožnica se zavzema za drugačno vrednotenje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar so po presoji pritožbenega sodišča vsi podatki, ki so relevantni za določitev odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ustrezno upoštevani. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je tožnica pretrpela med zdravljenjem, opravičujejo tožnico do prisojene odškodnine 2.100,60 EUR. Sodišče je upoštevalo, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in bo tožnica trpela bodoče bolečine, kot jih opisuje tožnica, vendar pa je treba ohraniti sorazmerje z drugimi odškodninami. Zaradi nujnega razlikovanja med raznimi stopnjami poškodb sodna praksa skrbi za sorazmernost odškodnin za posamezne oblike nepremoženjskih škod. Tožnici priznana odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je v okviru zneskov, ki jih za podobne primere pozna sodna praksa. Pri odmeri je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi posebnosti tožničinega primera. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi strahu iz pisnega izvedenskega mnenja ni mogoče ugotoviti, da bi izvedenka posebej izpostavila, da tožnica še vedno prestaja strah pred morebitno novo poškodbo. Tožnica ni trpela primarnega strahu. Glede prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot tudi za strah, velja enako, kot je bilo obrazloženo že v zvezi z odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, namreč, da je treba ohraniti sorazmernost in se pri tem opirati na sodno prakso. Odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.646,00 EUR in za strah v znesku 500,00 EUR sta določeni ob pravilnem upoštevanju meril po 179. členu OZ in okvirov, ki jih pozna sodna praksa. Izpodbijana sodba ne odstopa od odločitve v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 617/2008, v kateri gre za povsem neprimerljiv odškodninski primer. V tej zadevi je oškodovanec utrpel poškodbo desne rame s posledičnim pretrganjem desne supraspinatne mišice, udarnino desnega zapestja, desne strani medenice, udarnino in zvin desnega gležnja - torej povsem drugačne poškodbe od teh, ki jih je utrpela tožnica. Zato odškodnin, odmerjenih v eni in drugi zadevi, ni mogoče primerjati z namenom, da bi se zagotovila enakost sojenja. Res je sicer, da se primerna in pravična odškodnina ne odmerja po času nastanka škodnega dogodka, kot to zmotno razloguje sodišče, temveč po razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe (23. 3. 2011). Vendar pa prisojeni znesek 4.246,60 EUR, ki je marca 2011 ustrezal 4,3 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS, po presoji pritožbenega sodišča še vedno predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo (179. in 182. člen OZ).

Tožnica graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Končni uspeh po višini je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilen za priznanje pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožničino stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njen uspeh po temelju in po višini, je materialnopravno zmoten, saj v ZPP za takšno stališče ni najti pravne podlage. Po stališču pritožbenega sodišča je tudi v odškodninskem sporu, kakršen je obravnavani, v zvezi z ugotavljanjem uspeha pravdnih strank, odločilno razmerje med prisojenim in s tožbo zahtevanim zneskom, torej končni uspeh strank po višini.

Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).