Jedro

Tožnica je svoj zemljiškoknjižni lastniški položaj izgubila zaradi napake GURS. Takšno napako je načelno mogoče sanirati v upravnem postopku (9. člen ZEN). Vendar je bila sporna nepremičnina predmet nadaljnjih zemljiškoknjižnih prenosov. Sredstvo za varstvo lastninske pravice je v takšnem položaju lahko tudi izbrisna tožba. Izbirna tožba je stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava. Del teh so tudi pravila o pasivni legitimaciji (244. člen ZZK-1). Ker jih tožnica ni spoštovala, saj je tožbo vložila le zoper zadnjega zemljiškoknjižnega pridobitelja, hkrati pa je zahtevala izbris vseh vmesnih vpisov, z zahtevkom ni mogla v celoti uspeti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, kolikor se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 2092/2 k. o. ... (ID znak ...), dovoljeno na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 12. 2011, št. OV I - 410/2011 na ime tožene stranke A. A., ... ter na izbris te vknjižbe. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Uvodni oris zadeve**

1. Tožnica uveljavlja stvarnopravno varstvo lastninske pravice na parceli št. 2092/2 k. o. .... Vložila je izbrisno tožbo. Tožnica sicer nikoli ni bila lastnica nepremičnine s takšno parcelno številko. Vendar pa je bil prostorsko odmerjen del zemeljske površine, ki danes nosi oznako s prej navedeno parcelno številko, v njeni lasti. Vpisana je bila tudi v zemljiški knjigi, in sicer kot lastnica parc. št. 2092/3 k. o. .... Ta parcelna številka je opisovala isti prostorsko odmerjen del zemeljske površine, kot jo sedaj opisuje parc. št. 2092/2 k. o. ....

Vir problema je nastal, ko je pri usklajevanju podatkov digitalnega katastra Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Koper, Geodetska pisarna Sežana, zagrešila napako in parc. št. 2092/3 k. o. ... pomotoma preoštevilčila v parc. št. 2092/2 k. o. .... Zaradi dvotirnih in napačnih geodetskih evidenc je nastal položaj, ko je pri sedanji parc. št. 2092/2 k. o. ... postal vpisan A. B.. Ko je ta umrl, se je na podlagi sklepa o dedovanju pri sporni parceli vknjižil D. D.. Ta je kasneje nepremičnino prodal C. C., to je toženi stranki.

Tožnica v tej pravdi uveljavlja stvarnopravno varstvo z zahtevki, ki jih je večkrat spreminjala. V sedaj relevantnem sojenju sta nižji sodišči odločali o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala: - ugotovitev, da je parc. št. 2092/2, k. o. ..., nastala zaradi napake GURS pri preštevilčenju parcele, ki je imela pred tem parc. št. 2092/3, k. o. ...; - ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice na tej nepremičnini; - vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je obstajalo po sklepu Temeljnega sodišča v Kopru Dn. št. 646/84 z dne 13. 6. 1984, tako da se kot lastnica na nepremičnini parc. št. 2092/2 (prej 2092/3), k. o. ..., vknjiži tožnica.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je primarnemu zahtevku z vsemi njegovimi sestavinami ugodilo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, kaj se je dogajalo v geodetskih evidencah s spornimi parcelnimi številkami ter pritrdilo tezi o napaki GURS. Posledica te napake je tožničina izguba zemljiškoknjižnega položaja in vsi, že prej opisani zemljiškoknjižni vpisi vse do toženca. Ti vpisi so po presoji sodišča prve stopnje zaradi izvorne napake v geodetskih evidencah neveljavni.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

3. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi tožene stranke ter ji ugodilo in odločitev o primarnem zahtevku spremenilo tako, da ga je zavrnilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči še o podrednih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je v razlogih navedlo, da je tožba s tem, ko je naperjena le zoper zadnjega pridobitelja, hkrati pa tožnica zahteva vknjižbo lastninske pravice nase, nesklepčna. Zahtevek ni oblikovan tako, kot veleva prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). V tožbo pa tudi ni zajet prejšnji imetnik lastninske pravice D. D. Zgrešena je torej tudi pasivna legitimacija.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 313/2014 z dne 18. 12. 2014 dopustilo revizijo tožnice glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje pritožbenega sodišča o sklepčnosti tožničinega tožbenega zahtevka.

**Revizija tožnice**

5. Tožnica višjemu sodišču očita, da je odločilo arbitrarno. Zanemarilo naj bi bistvo pravnega varstva oziroma samo bit izbrisne tožbe, ki je v varstvu dejanskega zakonitega lastnika pred nezakonitimi zemljiškoknjižnimi vpisi. Oseba, ki ji je bila zemljiškoknjižna parcela pripisana zaradi napake katastra, je ta položaj zlorabila in parcelo prodala sosedu tožeče stranke (sedaj tožencu), ki je ves čas vedel, da je tožnica dejanska lastnica.

Revidentka v nadaljevanju utemeljuje stališče, da je izbrisna tožba po svoji naravi stvarnopravna tožba, ki jo je treba obravnavati kot posebno vrsto reivindikacije. Cilj zahtevka v izbrisni tožbi je v vzpostavitvi prejšnjega oziroma zakonitega stanja vpisov v zemljiški knjigi. Cilj tovrstne reivindikacije tako ni omejen zgolj na fizično vračilo posesti, ampak je usmerjen na izbris materialnopravno nepravilnih vknjižb. Tožnica je s primarnim zahtevkom zahtevala izbris tožene stranke (kot aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika) in vzpostavitev izhodiščnega zakonitega zemljiškoknjižnega stanja, kot je v zemljiški knjigi obstajalo na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Kopru, Dn št. 646/84. Za prenos lastninske pravice tožeče stranke na D. D. veljavni pridobitni način nikoli ni obstajal. Do prenosa je kljub temu prišlo ravno zaradi izkazane napake geodetske uprave. Med tožnico in D. D. ni bil sklenjen nikakršen pravni posel, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati ali uveljavljati njegovo ničnost ali zahtevati razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V zemljiški knjigi sploh ni spisa s pripadajočo Dn številko, ki bi ga bilo v takšnem primeru mogoče izpodbijati. Vpis B. B. je bil ničen oziroma brez pravne podlage.

Pri vprašanju pasivne legitimacije zato revidentka pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Revidentka meni, da je zahteva po pasivni legitimaciji vseh vmesnih zemljiškoknjižnih lastnikov (poleg aktualnega) materialnopravno nevzdržna, nesmiselna in neživljenjska. Če takšno zahtevo apliciramo na področje premičnin, bi to namreč pomenilo da bi moral lastnik ukradene stvari poleg dejanskega posestnika oziroma imetnika stvari vračilo zahtevati tudi od vseh oseb, prek katerih je posest po izvršeni tatvini prehajala do zadnjega dejanskega posestnika.

**Odgovor tožene stranke na revizijo**

6. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Trdi, da tožnica ne more enostavno zahtevati ugotovitve neveljavnosti vknjižbe zgolj zadnjega zemljiškoknjižnega lastnika, nato preskočiti vse prejšnje vknjižbe in zahtevati vknjižbo lastninske pravice nase. Drugačno stališče glede pasivne legitimacije bi lahko poseglo v pravice vseh vmesnih zemljiškoknjižnih lastnikov, ki ne bi imeli možnosti dokazovati svoje dobrovernosti oziroma slabovernosti in bi bili lahko na podlagi takšnih izbrisnih tožb podvrženi tožbam izbrisanih kupcev/vknjiženih zemljiškoknjižnih lastnikov na morebitno znižanje kupnin in podobno.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Vir stvarnopravnih težav tožnice je nastal v geodetskem postopku. V skladu z 9. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) lahko upravičena oseba zahteva popravo podatkov v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Upravičena oseba je tista, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa je izkazan, če podatek, vpisan v zemljiški kataster ali kataster stavb, vpliva na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Opisano upravno pravno pot bi tožnica lahko ubrala, dokler je šlo samo za napako v geodetskih evidencah. Čim pa je prišlo tudi do naknadne spremembe zemljiškoknjižnega stanja, pa to več ni bilo mogoče. Da bi se torej tožnica lahko poslužila postopka, ki je predviden v ZEN, bi morala torej doseči takšno zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo po zagrešeni napaki s strani GURS. Pot prek izbrisne tožbe se zato ne zdi nesmiselna in tudi ne napačna.

9. Tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno, pa v resnici ni oblikovan tako, kot napotuje 243. člen ZZK-1. Bistvo napotila je, da izbrisni upravičenec uveljavlja dvoje: (1) ugotovitev neveljavnosti konkretne vknjižbe ter posledično njen izbris ter (2) ponoven vpis osebe, ki je bila vknjižena pred tem. Zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica, pa se nanaša zgolj na ugotovitev neveljavnosti zadnjega vpisa, hkrati pa terja, da se lastninska pravica vpiše nanjo. Na ta način v resnici preskakuje zemljiškoknjižne položaje, ker sta bila med tožencem in (pogojno)1 njo pri sporni nepremičnini vknjižena še (najprej) A. B. in nato D. D. Ker je tako, je posledica tožničinega zahtevka ne le izbris zadnje vknjižbe (v korist toženca, C. C.), marveč tudi izbris njegovega zemljiškoknjižnega prednika D. D. ter izbris predprednika A. B..

10. Za izbris slednjih dveh bi morala tožnica tožbo naperiti tudi zoper njiju2. Pravila o pasivni legitimaciji iz 244. člena ZZK-1 so tu povsem jasna in tudi razumna: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice. Razumnost tako določene pasivne legitimacije je utemeljena na dejstvu, da naj ima tisti, ki je pasivni subjekt materialnopravnih posledic izbrisne tožbe, tudi temu ustrezen procesni položaj.

11. Čim je tako, je jasno, da celotnemu primarnemu zahtevku že zaradi pomanjkljive oziroma napačno tožene stranke, ni mogoče ugoditi.

12. Revidentkina teza, ki tak pristop kritizira z argumentom, da je izbrisna tožba posebna vrst reivindikacije za nepremičnine ter da tudi pri reivindikaciji ni treba s tožbo zajeti vseh vmesnih posestnikov, ni nerazumna. A vendarle jo je treba zavrniti z odgovorom, da izbrisna tožba ni soznačica reivindikacijske tožbe, čeravno ima z njo nekatere stične pomenske lastnosti.

13. Izbrisna tožba je stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati (oziroma spoštovati) notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava.

14. Pot prek izbrisne tožbe ni bila edina mogoča stvarnopravna zahteva, ki jo je imela tožnica na voljo. A ker je izbrala to pot (ne pa npr. tožbe za ugotovitev lastninske pravice), mora pri tem pač spoštovati notranje lastnosti zemljiškoknjižnega prava in s tem tudi pravila o pasivni legitimaciji.

15. Vprašanje, ki se zastavlja od tu dalje, je, ali ne bi bilo mogoče zahtevku ugoditi vsaj delno, torej tako, da bi se vzpostavilo zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred zadnjo vknjižbo, dovoljeno na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 12. 2011 na ime toženca. Takšna je tudi vsebina prvega podrednega zahtevka, o katerem naj bi sodišče v nadaljevanju še odločalo.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tak podredni zahtevek v resnici v celoti vključen v primarnega. Zavrnitev celotnega primarnega zahtevka bi torej predstavljala oviro pravnomočno razsojene stvari. O podrednem zahtevku zato vsebinsko ne bi bilo več dopustno odločati. Iz tega razloga je treba sodbo, kolikor se nanj nanaša, razveljaviti.

17. Razlogi pritožbenega sodišča za zavrnitev tega dela zahtevka (torej le glede zadnje vknjižbe) so napačni. Zahtevek tu ni napačno oblikovan (zahteva se ugotovitev neveljavnosti konkretne vknjižbe ter nato izbris te iste vknjižbe), prav tako ni tožena napačna stranka3. 18. Iz navedenih razlogov (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v obsegu, ki se nanaša na zavrnitev tistega dela primarnega zahtevka, ki se tiče neveljavnosti zadnje vknjižbe in njenega izbrisa.

19. Pritožbeno sodišče naj ob ponovnem odločanju o pritožbi ta del sodbe sodišča prve stopnje preizkusi še iz drugih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

20. V ostalem delu pa, iz razlogov, navedenih v točkah 11 - 13 te odločbe, revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka je oprta na četrti odstavek 165. člena ZPP.

1 Pri isti nepremičnini vendar z drugo numerično oznako. 2 Oziroma glede na to, da je A. B. umrl, D. D. pa je bil njegov dedič, zgolj zoper slednjega. 3 Pri razmerju med tožencem in D. D. ne gre za položaj nujnih sospornikov, o katerih govori nomotehnično prekonkretna določba četrtega odstavka 243. člena ZZK-1. Ta določba, ki pozitivistično zapoveduje položaj nujnega sosporništva, se lahko nanaša izključno na dvojno prodajo, kjer odsvojitelj in pridobitelj nastopata kot nujna sospornika. Ni pa mogoča razlaga, da sta zaradi tega nujna sospornika tudi neposredni pridobitelj (torej oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1).