Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po oceni izvedenca prometne stroke sicer sprejelo manj verjetno verzijo poteka prometne nezgode, vendar je svojo odločitev prepričljivo obrazložilo ter tako tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je do prometne nesreče prišlo izključno zaradi obdolženčeve kršitve določila 41 ZTVCP in ne zato, ker naj bi oškodovanec nenadoma stopil pred obdolženčev osebni avtomobil. Pritožbo njegovega zagovornika je sodišče druge stopnje zato zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 40.000,00 (štirideset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 36.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zanesljivi in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je do obravnavane prometne nezgode prišlo zaradi obdolženčeve kršitve določila II. odst. 41. čl. ZTVCP, ko je s sprednjim desnim delom svojega vozila trčil v levo nogo in zbil na bankino oškodovanca, ki je približno 0,4 m od desnega roba cestišča hodil v smeri obdolženčeve vožnje ter pri tem zaradi udarca in padca utrpel hude telesne poškodbe. Takšna ugotovitev sodišča temelji na skici prometne nezgode, izpovedi oškodovanca, podatkih o njegovih telesnih poškodbah ter na eni od dveh možnih variant, ki jih je o poteku prometne nesreče izdelal izvedenec cestnoprometne stroke. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni mogoče pritrditi tisti izvedenčevi varianti, ki temelji na zagovoru obdolženca in izpovedi priče, saj je druga verzija izvedenca, ki temelji predvsem na ugotovitvah policije, izpovedi oškodovanca ter logičnih zaključkih, toliko verjetnejša, da jo je mogoče sprejeti brez vsakršnih pridržkov. Ni dvoma, da je obdolženec s prednjim desnim delom vozila zadel oškodovanca, ko je ta hodil približno 0,4 m od desnega roba cestišča, pri čemer v času zadetja in pred njim na cesti ni bilo drugega vozila in zato ni videti razloga, da bi oškodovanec svoj položaj med hojo spreminjal. Nedvomno je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi oškodovanec moral opaziti luči obdolženčevega vozila za seboj in slišati zvok motorja ter bi zato bil bolj logičen zaključek, da bi vzporedno s pričo hodeči oškodovanec stopil pred ali za njo, ne pa na cestišče pred obdolženčevo vozilo v trenutku, ko je ta pripeljal do obeh pešcev, ki naj bi potrditvi obdolženca hodila drug za drugim. Ker tudi ni dvoma, da se je v trenutku trčenja oškodovančev znanec nahajal na 0,5 m široki bankini, oškodovanca pa je osebni avtomobil obdolženca zadel v njegovo levo mečnico, vsega 40 cm od desnega roba cestišča, tudi po tej plati ni logično, da bi tako tesno izza hrbta priče oškodovanec stopil na cestišče, sicer široko 5 m in na katerem v tistem trenutku, razen obdolženčevega, ni bilo drugega vozila. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do prometne nesreče prišlo zato, ker obdolženec ni pravočasno opazil oškodovanca, ki je hodil po desnem robu vozišča vzporedno s K. (ki naj bi tako opisal potek nesreče tudi policistu), zaradi česar na cestišču tudi ni bilo zavornih sledi. V prid takšnemu zaključku govori tudi dejstvo, da bi vsak povprečen voznik ob pojavu enega ali več hodečih pešcev ob desnem robu neosvetljenega vozišča, nanje reagiral z opozorilom z dolgimi lučmi, česar pa obdolženec ni storil, očitno pa je tudi, da je vozil preblizu desnemu robu vozišča ter vse do zadetja oškodovanca smeri svoje vožnje ni spreminjal. Dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in ker je za vsa odločilna dejstva navedlo tudi obširne in prepričljive razloge, ni podana nobena od zatrjevanih kršitev.

Ker pritožnik ni utemeljil svoje pritožbe glede zmotne uporabe materialnega prava in v čem naj bi bila prekršena odločba sodišča o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ko se je odločilo za izrek opozorilne sankcije, pri čemer je glede na zagroženo kazen v okviru pogojne obsodbe določilo primerni kazen zapora in preizkusno dobo. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob vrednotenju istih okoliščin kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.