Jedro

V primeru, ko je mogoče isti cilj doseči z več različnimi ukrepi, je potrebno ob upoštevanju načela sorazmernosti uporabiti tistega, ki je za obtoženca najmilejši - to pa ne pomeni, da je potrebno sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Sodeči senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5.2.2009 zoper obtoženega R.H. odredil pripor iz razloga po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, pripor pa sme trajati najdlje en mesec. Višje sodišče v Celju je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep Višjega sodišča v Celju je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta nedovoljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu, ki nanj ni odgovoril in njegovemu zagovorniku.

5. Obtoženčev zagovornik v svojem odgovoru na mnenje vrhovnega državnega tožilca navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna.

B.

6. Glede na mnenje vrhovnega državnega tožilca, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, se Vrhovno sodišče uvodoma sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up - 755/04 z dne 20.9.2006, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna tudi zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP. Ustavno sodišče je v citirani odločbi odločilo, da gre pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP za enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS kot pri odreditvi pripora po prvem odstavku 201. člena ZKP in s tem za enak pravni položaj obdolžencev. Zato pomeni neenako obravnavanje obdolžencev, zoper katere je bil pripor odrejen na podlagi drugega odstavka 201. člena ZKP in obdolžencev, zoper katere je bil pripor odrejen na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, kršitev 14. člena Ustave RS. Iz tega razloga je potrebno šteti, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna zoper vsako pravnomočno odločbo o odreditvi pripora. Takemu stališču Ustavnega sodišča je sledilo tudi Vrhovno sodišče, saj je v več zadevah, kjer so bile vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, te štelo kot dopustne in jih vsebinsko obravnavalo (npr. odločbe I Ips 138/2008, I Ips 203/2008, I Ips 265/2008 in druge).

7. Zahteva izpodbija obstoj razloga za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP z navedbami, da ne gre za to, da bi se obtoženi namerno izogibal obravnavi, pač pa je razlog za njegovo odsotnost v dejstvu, da je bil po poskusu samomora hospitaliziran. Iz spisa izhaja, da je bil iz prvotno enotnega postopka med preiskavo postopek zoper obtoženega zaradi njegove nedosegljivosti s sklepom z dne 24.4.2008 izločen in preiskava dokončana ločeno pod ... Sodišče ga je uspelo zaslišati šele potem, ko je bil pred preiskovalnega sodnika dne 2.6.2008 prisilno priveden. Sodišče je nato postopek zoper obtoženega in ostale s sklepom z dne 21.10.2008 zopet združilo tako, da se je vodil pod ... Čeprav je bil obtoženi za glavno obravnavo dne 18.12.2008 pravilno vabljen (vabilo mu je bilo po posebnem vročevalcu vročeno dne 28.11.2008), na glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, zato je bila zoper njega odrejena prisilna privedba za glavno obravnavo dne 5.2.2009, vendar je bila ta neuspešna, saj policisti Policijske postaje Ljubljana Bežigrad obtoženega kljub poizvedovanju in iskanju in kljub dejstvu, da jim je ta po telefonu sporočil, da se bo tega dne zglasil na policijski postaji, niso uspeli najti. Zaradi tega je sodišče na glavni obravnavi tega dne odločilo, da se kazenski postopek zoper obtoženega izloči in dokonča posebej ter zoper obtoženega zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP odredilo pripor. Obtoženčevo stalno prebivališče je sicer znano, vendar na tem naslovu ne prebiva. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da vsa navedena dejstva kažejo na obtoženčevo očitno izmikanje prihodu na glavno obravnavo, zaradi česar je podan razlog za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP. Tega zaključka ne more omajati trditev zagovornika v zahtevi, da se obtoženi zaradi svoje duševne stiske ni bil sposoben udeležiti obravnave, saj sklep o očitnem izmikanju ne temelji zgolj na izostanku z zadnjega naroka. Obtoženi se namreč že vse od preiskave ne odziva na vabila sodišča in se ne udeležuje glavnih obravnav. Poleg tega pa iz sodbe sodišča druge stopnje (str. 2) izhaja, da je do hospitalizacije prišlo "kakšen dan ali dva" po dnevu glavne obravnave. Navedbe zahteve, da je bila odsotnost z glavne obravnave posledica obtoženčeve hospitalizacije tako predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

8. Trditev v zahtevi, da v sklepu o odreditvi pripora niso navedeni razlogi o tem, ali je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja oziroma, da so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Drugi odstavek 202. člena ZKP zahteva, da sklep, s katerim se odreja pripor, vsebuje določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obtoženi storil konkretno kaznivo dejanje. Zahteva po obstoju in utemeljitvi utemeljenega suma izhaja tudi neposredno iz 20. člena Ustave RS. Strinjati se je torej mogoče, da brez podanega utemeljenega suma ni mogoče odrediti pripora, ter da mora biti utemeljen sum podan ves čas trajanja pripora. Vrhovno sodišče pa je že večkrat odločilo, da je dopustno sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma bodisi v pravnomočnem sklepu o preiskavi, bodisi v pravnomočni obtožnici (I Ips 404/2007, I Ips 68/2008), lahko pa v preiskavi zbrani ali na glavni obravnavi izvedeni dokazi potrebno stopnjo suma omajajo do te mere, da ta pogoj ni več podan in je treba zato pripor odpraviti. V obravnavanem primeru sicer ne gre za sklep o podaljšanju pripora, vendar pa so okoliščine odločanja sodišča na moč podobne kot pri podaljšanju pripora. Zoper obtoženega H. je obtožnica postala pravnomočna, zaradi česar sodišču ob odločitvi za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ni bilo potrebno obrazlagati okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na vloženo obtožnico, ki je bila na podlagi ugovora obtoženčevega zagovornika preizkušena, ugovor pa s sklepom z dne 21.10.2008 zavrnjen. Odločanje prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti suma je bilo preizkušeno tudi s strani pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča zadostna. Ugotovilo je tudi, da v spisu ni podatkov o morebitnih novih okoliščinah, ki bi lahko spremenile zaključek sodišča glede obstoja utemeljenega suma, teh pa v pritožbi ni zatrjeval niti sam vložnik.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da sta tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno sodišče preizkusili obstoj utemeljenega suma kot enega od pogojev za odreditev pripora ter ugotovili, da ta obstoji na podlagi dejstev, ki izhajajo iz pravnomočne obtožnice ob upoštevanju, da se niso pojavila nova dejstva, ki bi utemeljen sum lahko omajala. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da pritožbeno sodišče ni opravilo presoje utemeljenega suma ter da pavšalno in brez navedbe odločilnih dejstev ugiba, da ni novih okoliščin. Kot že rečeno, iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je opravilo presojo obstoja utemeljenega suma, pri čemer se je postavilo na pravilno stališče, da zadošča sklicevanje na razloge, kot izhajajo iz pravnomočne obtožnice. Jasno je torej, da je pritožbeno sodišče presojo obstoja utemeljenega suma opravilo, da pa ni ugotovilo novih okoliščin, ki bi lahko pripeljala do drugačnih zaključkov, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. V nasprotju s trditvami zahteve je podana tudi neogibnost pripora za potek kazenskega postopka. O tem sta se opredelili tako sodišče prve stopnje, kot tudi pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je bilo, da vabilo in privedba kot milejša ukrepa ne zadoščata za to, da bi se zagotovila obtoženčeva prisotnost na glavni obravnavi in s tem izvedba kazenskega postopka, zato odrejeni pripor predstavlja nujen ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. S tem zaključkom se strinja tudi Vrhovno sodišče. V primeru, ko je mogoče isti cilj doseči z več različnimi ukrepi, je potrebno ob upoštevanju načela sorazmernosti uporabiti tistega, ki je za obtoženca najmilejši, vendar to ne pomeni, da je potrebno sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe. Vrhovno sodišče je že presodilo (zadeva I Ips 203/2008), da se ukrepi zoper obtoženca, ki se izmika priti na glavno obravnavo, stopnjujejo tako, da se po neuspešni privedbi zaradi njegove navzočnosti odredi pripor. Iz narave ukrepa namreč izhaja, da gre za disciplinski ukrep, katerega je treba uporabiti takrat, ko zaradi nepripravljenosti obtoženca za sodelovanje v postopku tega ni mogoče izvesti, saj se ne da zagotoviti navzočnosti z milejšimi ukrepi. Sodišče je odredilo pripor, potem ko niti z vabilom niti s privedbo ni moglo zagotoviti navzočnosti obtoženega na glavni obravnavi, opravilo pa je tudi presojo neogibne potrebnosti tega ukrepa in o tem navedlo zadostne razloge, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana.

11. Navedbe v zahtevi, ki se tičejo primernosti obtoženčevih oblačil za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti niso relevantne, zato se Vrhovno sodišče o njih ni opredeljevalo. Presojanje zdravstvene sposobnosti obtoženega za sodelovanje v postopku pa je v pristojnosti prvostopenjskega sodišča. 12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.