Jedro

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke in odločilo, da ostane sklep o izdaji začasne odredbe z dne 28.6.1999 v celoti v veljavi.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da verjetnost terjatve ni izkazana ter da zgolj dejstvo podpisane posojilne pogodbe nikakor ne zadostuje za takšno vrsto zavarovanja terjatve. Pomanjkanje predpisane oblike pogodbe je tožena stranka navajala le glede na navedbe tožeče stranke, da naj bi tožnica živela z očetom tožene stranke v izvenzakonski skupnosti. Če je temu tako posojilna pogodba ni sklenjena v predpisani obliki. Glede na to tožena stranka smatra, da verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke ni izkazana v takšni meri, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo. Po drugi strani je tudi opredelitev sodišča, da je tožena stranka sama izjavila, da v garsonjeri, na katero se izdani sklep nanaša živi in je ne namerava prodati, kaže, da tožena stranka ne bo pretrpela nobene škode, nerazumljiva. Vsakršno omejevanje lastninske pravice s sredstvi zavarovanja pa pomeni škodo za lastnika, saj je prikrajšan v izvrševanju lastninske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbene stopnje je prvo sodišče v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, iz katerega izhajajo zakoniti pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Pravilna je presoja prvega sodišča, da je tožnica s predloženo posojilno pogodbo izkazala za verjeten obstoj terjatve. Ob dejstvu, da je posojilna pogodba podpisana in overjena, ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da verjetnost terjatve ni izkazana. Vprašanje, ali je posojilna pogodba veljavna ali ne in ali je tožnica dejansko posojilo izročila oziroma ali je bilo posojilo že deloma ali v celoti vrnjeno, pa je stvar dokaznega postopka v pravdi.

V postopku za izdajo začasne odredbe je tožnica v zadostni meri z navedeno listino izkazala verjetnost obstoja terjatve. V zvezi s pogojem, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pa je v obravnavani zadevi treba opozoriti na določbo iz 3. odst. 270. čl. ZIZ, po kateri upnik ni dolžan dokazovati nevarnost, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. To dejstvo je prvo sodišče prepričljivo ugotovilo, saj je toženka pri zaslišanju sama povedala, da živi v garsonjeri ter da je ne namerava odtujiti. Ob takem položaju ni videti, da bi lahko toženka zaradi začasne odredbe pretrpela kakršnokoli škodo v času veljavnosti začasne odredbe.

Toženka v tem času tudi ne bo prikrajšana v izvrševanju lastninske pravice, omejena bo le v tem, da ne bo mogla nepremičnine obremeniti, ali pa jo odtujiti. V zvezi s tako omejitvijo pa je lahko njena škoda le neznatna in še za to škodo ni verjetno, da naj bi nastala. Ker je po povedanem sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopni sklep pravilen in zakonit, je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodno odločbo.