Jedro

Med strankama ni sporno, da je dolžnik po 24. 10. 2008 prenehal parkirati svoje vozilo na služnostni poti, kar pomeni, da je svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva dolžniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik vložiti nov predlog za izvršbo (prim. VSL sklep III Ip 5622/2012 z dne 20. 3. 2013).

Odločilno je, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova po izdaji sklepa o izvršbi, v letu 2008 že izpolnil, zato sodišče ni imelo podlage za postopanje po četrtem odstavku 226. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. členom ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi tako, da se sklep: - v izpodbijani I. in II. točki izreka razveljavi - v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da upniki sami krijejo svoje stroške v zvezi z narokom z dne 12. 2. 2013 in vlogo z dne 12. 12. 2012 - v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da se upnikom naloži, da morajo v roku 8 dni od prejema tega sklepa dolžniku plačati 502,69 EUR stroškov postopka s pritožbama z dne 2. 4. 2013 in z dne 23. 10. 2013, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Upniki so dolžni dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 204,35 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper dolžnika na podlagi svojega sklepa, opr. št. In 13/2008 z dne 15. 2. 2008, ki je postal pravnomočen dne 8. 10. 2018, zaradi kršitve prepovedi posega v služnostno pravico dovolilo izvršbo za izterjavo denarne kazni 4.172,00 EIR, z rubežem in prenosom dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, z nakazilom v korist proračuna Okrožnega sodišča v Kranju (I. točka izreka). Nadalje je sodišče dolžniku določilo nov 3 – dnevni rok za izpolnitev obveznosti (opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico vožnje in hoje, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi), pri čemer ta rok prične teči prvi naslednji dan po vročitvi tega sklepa dolžniku. Za primer, da dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil naložene obveznosti, mu je sodišče izreklo novo, višjo denarno kazen v znesku 7.000,00 EUR (II. točka izreka). Dolžniku je sodišče naložilo, da mora upnikom v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 264,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka), odločilo, da upniki sami nosijo stroške vloge z dne 14. 1. 2013, odgovora na pritožbo z dne 22. 4. 2013 ter stroške vlog z dne 2. 11. 2017 in z dne 22. 4. 2018 (IV. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške pritožbe z dne 22. 4. 2013 in pritožbe z dne 23. 10. 2013 (V. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper I., II., III. in V. točko izreka. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče je z izrekom pod točko I izpodbijanega sklepa poseglo v pravnomočno že razsojeno stvar, saj je ponovno dovolilo izvršbo za izterjavo denarne kazni 4.172 EUR, čeprav je to storilo že s sklepom o izvršbi z dne 15. 2. 2008. Nadalje dolžnik navaja, da je pravočasno in pravilno izpolnil obveznost po sklepu o izvršbi, kar doslej med strankami ni bilo sporno in kar je spisovno nesporno izkazano v spisu, zaradi česar niso podani pogoji za izvršitev zagrožene denarne kazni. Kasneje so upniki še večkrat dolžniku očitali raznovrstno ravnanje, domnevno v nasprotju z izvršilnim naslovom, vendar sodišču niso predlagali izdaje novega sklepa o izvršbi za ta ravnanja oziroma za nobeno izmed njih, niti za tisto za dne 5. 12. 2012. Izvršilni naslov tudi ni izvršljiv v delu, kjer se dolžniku nalaga opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico. Dolžnik dalje opozarja, da se izvršba zaradi obveznosti kaj dopustiti ali opustiti po njeni dovolitvi s sklepom o izvršbi z dne 15. 2. 2008 opravlja v skladu s 3. odst. 226. čl. tedaj veljavnega ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. čl. ZIZ le v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, danem v sklepu o izvršbi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je razvidno, da je dolžnik obveznost odstranitve rdečega kombija brez dvoma izpolnil že pred desetimi leti, sodišče pa v izpodbijanem sklepu v nasprotju z materialnim pravom ugotavlja, da je 5. 12. 2012 dolžnik ponovno storil kršitev, ki sploh ni zajeta v sklepu o izvršbi z dne 15. 2. 2008. Ugotovitev sodišča, da dolžnik ni izpolnil obveznosti po sklepu o izvršbi, pa je zakonski pogoj za opravo in tudi dovolitev izvršbe in za hkratno izdajo sklepa o novem roku in izrek višje kazni. Ta izvršilni postopek bi se lahko nadaljeval le ob morebitni ugotovitvi sodišča, da dolžnik obveznosti, naložene s sklepom o izvršbi ni izpolnil in je zato potrebno nadaljnje prisiljevanje k izpolnitvi (tako tudi izrecno napotilo VSL v predmetni zadevi, v sklepu III Ip 3704/2015 z dne 25. 11. 2015). Dolžnik vztraja tudi pri ugovoru zastaranja izrečene denarne kazni in izpodbija tudi za dne 5. 12. 2012 ugotovljeno dejansko stanje ter posledično na tej podlagi uporabljeno materialno pravo. Oporeka tudi zagroženi novi kazni v višini 7.000 EUR v II. točki izreka in stroškovni odločitvi v III. in V. točki izreka. Višjemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in upnikov predlog zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Sodišče je pritožbo vročilo upnikom v odgovor. Upniki v zakonskem roku na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnikov s sklepom o izvršbi, opr. št. In 13/2008 z dne 15. 2. 2008 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne obveznosti - opustitve vsakršnega poseganja v služnostno pravico vožnje in hoje po zasebni poti, na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2620/2007 z dne 12. 12. 2007 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. P 92/2005 z dne 2. 11. 2006. Izvršbo je sodišče dovolilo z naložitvijo dolžniku, da nemudoma, najkasneje pa v roku 3 dni opusti vsakršno poseganje v služnostno pravico vožnje in hoje pa zasebni poti, ki obstoji v korist gospodujočega zemljišča, last upnikov A. A. in B. B. Za primer, da dolžnik v navedenem roku ne bi izpolnil naložene obveznosti, mu je sodišče izreklo denarno kazen v znesku 4.172,00 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti in mu hkrati z novim sklepom določilo nov rok za izpolnitev in izreklo novo višjo denarno kazen, vse dokler dolžnik ne bo ravnal skladno z zahtevo sodišča. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen dne 8. 10. 2008. 7. Z napadenim sklepom pa je sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi zaradi kršitve prepovedi posega v služnostno pravico dovolilo izvršbo za izterjavo denarne kazni 4.172,00 EUR, z rubežem in prenosom dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, določilo dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, da dolžnik niti v novo postavljenem roku ne bi izpolnil naložene obveznosti. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bil sklep o izvršbi z dne 15. 2. 2008 izdan, ker je dolžnik kršil svojo obveznost iz izvršilnega naslova s tem, da je začel parkirati svoje vozilo – kombi rdeče barve z oznako LJ XY v bližini uvoza z javne poti na služnostno pot. Po 24. 10. 2008 je nato dolžnik prenehal parkirati svoje vozilo na mestu, ki je onemogočalo vožnjo smetarskemu vozilu, nato pa je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča dne 5. 12. 2012 dolžnik ponovno oviral vožnjo komunalnemu vozilu na služnostni poti. Zaradi te kršitve je sodišče na podlagi četrtega odstavka 226. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZIZ odločilo, da se s sklepom o izvršbi izrečena denarna kazen izterja po uradni dolžnosti in hkrati določilo nov rok za izpolnitev ter izreklo novo, višjo denarno kazen za primer neizpolnitve tudi v tem dodatnem roku.

8. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna. S sklepom o izvršbi z dne 15. 2. 2008 je sodišče v obravnavani zadevi dovolilo izvršbo zaradi protipravnega stanja v času izdaje sklepa, torej ker je tedaj dolžnik kršil svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Med strankama ni sporno, da je dolžnik po 24. 10. 2008 prenehal parkirati svoje vozilo na služnostni poti, kar pomeni, da je svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva dolžniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja dolžnika v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik ponovno vložiti nov predlog za izvršbo (prim. VSL sklep III Ip 5622/2012 z dne 20. 3. 2013).

9. Glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je odločilo o izterjavi s sklepom o izvršbi izrečene denarne kazni in določilo nov rok za izpolnitev ter izreklo novo, višjo denarno kazen, zaradi ugotovljene dolžnikove kršitve izvršilnega naslova 5. 12. 2012. Odločilno je namreč, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova po izdaji sklepa o izvršbi, v letu 2008 že izpolnil, zato sodišče ni imelo podlage za postopanje po četrtem odstavku 226. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZIZ.

10. Pritožba zoper I. in II. točko izreka je tako že iz pojasnjenega razloga utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb. Glede na ugotovitev, da ni več podlage za tek predmetne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve, tudi ni pravilna odločitev v III. točki izreka, da mora dolžnik upnikom plačati 264,38 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so upnikom nastali v zvezi z narokom z dne 12. 2. 2013 in vlogo z dne 12. 12. 2012. Višje sodišče je zato tudi pritožbi zoper III. točko izreka ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, da upniki krijejo svoje stroške v zvezi z narokom z dne 12. 2. 2013 in vlogo z dne 12. 12. 2012 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Prav tako pa je višje sodišče ugodilo tudi pritožbi zoper V. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbe z dne 2. 4. 2013 in pritožbe z dne 23. 10. 2013. Pritožbo z dne 2. 4. 2013 je dolžnik vložil zoper sklep z dne 14. 3. 2013, s katerim je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen dolžniku in odločilo, da se ta izterja po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom, opr. št. III Ip 1953/2012 z dne 5. 6. 2013 pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo. Pritožbo z dne 23. 10. 2013 pa je dolžnik vložil zoper sklep z dne 10. 10. 2013, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik z ravnanjem dne 5. 12. 2012 posegel v upnikovo služnostno pravico v nasprotju z izvršilnim naslovom. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom, opr. št. III Ip 5201/2013 z dne 4. 12. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo. S predmetno pritožbo pa je dolžnik glede glavne stvari dokončno uspel, saj je višje sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča glede uveljavljane nedenarne obveznosti (I. in II. točka izreka) razveljavilo.

12. Dolžnik je tako upravičen do povrnitve stroškov postopka s pritožbama z dne 2. 4. 2013 in z dne 23. 10. 2013 (drugi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je višje sodišče tudi pritožbi zoper V. točko izreka ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da so upniki dolžni dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 502,69 EUR stroškov postopka s pritožbama z dne 2. 4. 2013 in z dne 23. 10. 2013, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Skladno s prej veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl.; prvi odstavek 20. člena veljavne Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 2/2015) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ-E je višje sodišče dolžniku priznalo 80,00 EUR stroškov za sodno takso za pritožbo z dne 2. 4. 2013, 80,00 EUR za sodno takso za pritožbo z dne 23. 10. 2013, 300 točk oziroma 137,70 EUR (ob vrednosti točke 0,459 EUR) odvetniške nagrade za sestavo pritožbe z dne 2. 4. 2013, 300 točk oziroma 137,70 EUR odvetniške nagrade za sestavo pritožbe z dne 23. 10. 2013 (za več ni podlage v 6. točki tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18), 12 točk oziroma 5,50 EUR (pavšalni znesek 2% vrednosti nagrade) za materialne izdatke (več dolžniku ne gre po 13. členu Odvetniške tarife) in 22% DDV na odvetniške storitve.

13. Ker je dolžnik s pritožbo uspel, mu morajo upniki povrniti tudi potrebne stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer skladno s prej veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) 300 točk oziroma 137,70 EUR stroškov odvetniške nagrade za sestavo pritožbe (za več ni podlage v 6. točki tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18), 6 točk oziroma 2,75 EUR za materialne stroške (za več ni podlage v 13. členu), 22% DDV in 33,00 EUR za sodno takso za pritožbo. Skupaj so tako upniki dolžni dolžniku plačati 204,35 EUR pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. V Zakonu o pravdnem postopku pa ni podlage za nerazdelno naložitev plačila pritožbenih stroškov upnikom, zato dolžnikovemu predlogu v tej smeri višje sodišče ni sledilo.