Jedro

V konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, saj je tožnik brez veljavnih dokumentov, predhodno je na nezakonit način vstopil v Republiko Slovenijo, večkrat samovoljno zapustil azilni dom in odšel v druge članice Schengenskega območja, v času bivanja na območju Slovenije ni storil ničesar za ureditev statusa, ni si pridobil potrebnih dokumentov kot tudi ni storil ničesar za zagotovitev lastnih sredstev za preživljanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Določila je, da se omejitev gibanja odreja od dne 24. 12. 2024 od 16.00 ure do tožnikove odstranitve, predaje, oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Določeno je tudi, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da se v skladu s 76. členom ZTuj-2 tožniku omeji gibanje in se ga nastani v Center za tujce, saj ga je potrebno odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2. Ugotovljeno je bilo, da je 10. 6. 2019 podal namero za mednarodno zaščito in ker je samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen. Dne 4. 12. 2019 je bil tožnik vrnjen iz Nizozemske v Republiko Slovenijo in je ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito, a je bil postopek ustavljen s sklepom, ker je samovoljno zapustil azilni dom. Sklep je postal pravnomočen 28. 1. 2020. Nato je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil 2. 2. 2022 s sklepom zavržen. Zoper sklep je vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je tožbo zavrnilo in je sklep postal pravnomočen in izvršljiv 7. 5. 2022. Tožnik je bil 8. 12. 2024 ponovno obravnavan po nedovoljenem prestopu notranje meje iz Republike Italije v Republiko Slovenijo, ko je podal drugo ponovno namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bil nastanjen v Azilnem domu Ljubljana-Vič. Ker je tožnik podal že drugo ponovno namero za vložitev prošnje, velja tretji odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene.

3.Iz navedenega izhaja, da tožnik v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, saj nima dovoljenja za prebivanje in mu ni bila priznana mednarodna zaščita, ter ga je potrebno na podlagi odločbe o vrnitvi z dne 24. 12. 2024 odstraniti iz Republike Slovenije.

4.Iz evidenc izhaja, da je tožnik v postopkih navajal različna imena, in sicer A. A., roj. ... 1998 ter B. B., roj. ... 1994. Ugotovljeno je bilo tudi, da ima tožnik veljavni SIS II zadetek 24. in 25. člen Zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, ki ga je razpisala Nemčija, z veljavnostjo od 3. 8. 2023 do 3. 8. 2028. Tožnik ni spoštoval ukrepa in je 7.12.2024 nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo na notranja meji iz Republike Italije v času veljavnega ukrepa.

5.Tožena stranka je preučila obstoj okoliščin za izrek milejšega ukrepa v skladu z 81. členom ZTuj-2 oziroma nastanitve izven Centra za tujce. Ugotovljeno je bilo, da tožnik po njegovi izjavi nima urejenega bivanja izven Centra za tujce in nima denarnih sredstev.

6.Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek milejših ukrepov. Iz dosedanjega ravnanja je razvidno, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in sicer je tožnik brez veljavnih dokumentov, ki je predhodno na nezakonit način vstopil v Republiko Slovenijo in večkrat samovoljno zapustil azilni dom in odšel v druge države članice Schengenskega območja. Prav tako v času bivanja na območju Slovenije ni storil ničesar za ureditev statusa in prav tako si ni pridobil potrebnih dokumentov kot tudi ni storil ničesar za zagotovitev lastnih sredstev za preživljanje. V skladu s prvim odstavkov 81. člena ZTuj-2 policija po uradni dolžnosti izreče milejši ukrep po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitvi tujca v Centru za tujce, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2.

7.Tožnik v tožbi navaja, da ni begosumen, saj se je sam vrnil v Republiko Slovenijo, kot je razvidno iz priložene dokumentacije. Prav tako ni bila pravilno pretehtana možnost milejšega ukrepa. Tožena stranka ni ocenila, če je lahko namen omejitve gibanja dosežen tudi z milejšimi ukrepi. Poslužila se je nesorazmernega ukrepa, ki posega v temeljne človekove pravice tožnika. Neutemeljeno se skuša sklicevati na obstoj begosumnosti in ni obrazložila slednjega v izpodbijani odločbi. Tožnik ima v Republiki Sloveniji dovolj znancev in prijateljev, tako da si lahko uredi prebivališče. Za to pa mu ni bila dana možnost, da pridobi dokumentacijo in obrazložitev le-te ter vse potrebne listine v razumljivem času. Kot prava neuka oseba je bil zaveden s strani znancev, da mu je bil odrejen ukrep zapustitve vseh držav EU z območja Schengena, ki velja do 3. 8. 2028. Ne pozna niti države, ki so vključene v ta sistem. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ga izpusti iz Centra za tujce, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8.Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 3. 1. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

10.Pooblaščenec tožene stranke je na glavni obravnavi ugovarjal pravočasnosti tožbe in navedel, da iz odločbe jasno izhaja, da ni bilo mogoče uporabiti zoper tožnika milejšega ukrepa. Iz tožbe niti ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke, da niso izkazane okoliščine za izrek milejšega ukrepa. Tožnik ne v tožbi ne pri zaslišanju ni navajal nobenih relevantnih dejstev, zaradi katerih bi bilo mogoče odločiti drugače. Kar zadeva navedbe, da ima tožnik možnost ureditve bivališča izven Centra za tujce, pa opozarja, da gre za tožbeno novoto. Tudi sicer pa tovrstne navedbe niso podkrepljene z ustreznimi dokazi.

11.Tožnik je na zaslišanju povedal, da je drugič zapustil azilni dom zato, ker so mu ukradli prenosni računalnik in dokumente in je bil jezen ter je odšel v Italijo, da bi poiskal boljšo priložnost za delo. Prvič pa ga je zapustil, ker ni vedel, da mora počakati do konca azilnega postopka. V Centru za tujce mu je zelo težko, veliko problemov je z novimi prišleki, veliko je tatvin in slaba zdravniška oskrba. Ne drži, da bi ob zaslišanju navedel, da nima možnosti nastanitve izven Centra za tujce. Rekel je, da ima možnost namestitve izven centra in da ima prijateljico. Navedel je točno, katere prijatelje in prijateljico ima. Dokumente si v Sloveniji ni uredil zato, ker mu jih je pobral sprovajalec, ki ga je pripeljal v Slovenijo. Svetoval mu je, naj poda prošnjo za mednarodno zaščito. Prvič res ni bil aktiven za ureditev svojega statusa, drugič, ko je prišel, pa si je poskušal urediti svoj status.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožba vložena pravočasno. Odločba je bila vročena 24. 12. 2024, tožba pa je bila poslana priporočeno po pošti 27. 12. 2024.

14.ZMZ-1 v tretjem odstavku 34. člena določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Sodišče šteje, da med strankama ni sporno, da je tožnik podal že drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je bilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila ZTuj-2.

15.Nadalje sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne oporeka navedbam v odločbi, da je 10. 6. 2019 podal namero za mednarodno zaščito in da ker je samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen, da je bil 4. 12. 2019 vrnjen iz Nizozemske in je podal prošnjo za mednarodno zaščito, postopek pa je bil s sklepom ustavljen, ker je ponovno samovoljno zapustil azilni dom. Nadalje sodišče šteje, da tudi ni sporno, da je bil tožnik 8. 12. 2024 obravnavan pri nedovoljenem prestopu meje iz Republike Italije v Republiko Slovenijo in podal drugo ponovno namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ter da je Republika Nemčija v Schengenski informacijski sistem razpisala zavrnitev vstopa z veljavnostjo od 3. 8. 2023 do 3. 8. 2028 in je tožnik kljub temu nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Italije v času veljavnega ukrepa. Tem dejstvom, navedenim v izpodbijani odločbi, tožeča stranka ne oporeka.

16.Sporno pa je med strankama vprašanje, ali je tožena stranka glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila določila ZTuj-2 o omejitvi gibanja tujcu.

17.ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da policija z namenom priprave ali izvedbe postopke odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. V tretjem odstavku 76. člena pa je določeno, da če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V drugem odstavku 81. člena ZTuj-2 so določene milejše oblike omejitve gibanja.

18.Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno ocenila, da je tožnik begosumen, in ali je pravilno ocenila, da namena omejitve gibanja ni možno doseči na milejši način. Tožnik namreč v tožbi trdi, da ni begosumen, ker se je sam vrnil v Republiko Slovenijo, glede uporabe milejših ukrepov pa zatrjuje, da ima dovolj znancev in prijateljev, da si lahko uredi prebivališče.

19.Po presoji sodišča je tožena stranka v odločbi dovolj prepričljivo navedla, zakaj meni, da je tožnik begosumen in zakaj meni, da namena o omejitvi gibanja ni možno doseči z milejšimi ukrepi.

20.V obrazložitvi odločbe je namreč glede obstoja okoliščin za izrek milejših ukrepov navedeno, da tožnik po lastni izjavi nima urejenega bivanja izven Centra za tujce in da nima denarnih sredstev. Tudi v tožbi tožnik ni konkretno izkazal, kje bi lahko prebival izven Centra za tujce, temveč le na splošno navaja, da ima dovolj znancev in prijateljev. Na zaslišanju na sodišču je sicer rekel, da je na zaslišanju pri toženi stranki povedal, da ima možnost namestitve izven centra in da ima prijateljico. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju z dne 24. 12. 2024 razvidno, da je na vprašanje, ali ima možnost prebivati na območju Republike Slovenije, odgovoril, da nima možnosti nastanitve izven Centra za tujce, saj nima finančnih sredstev.

21.Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča presoja tožene stranke v tem delu pravilna in je odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Če pa bi se kasneje izkazalo, da so podani pogoji za milejši ukrep, lahko policija v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZTuj-2 še vedno tak ukrep izreče, če se lahko na tak način zagotovi namen iz prvega in drugega odstavka 76. člena tega zakona.

22.Tožena stranka pa je po presoji sodišča tudi dovolj obrazložila, zakaj meni, da je tožnik begosumen. Na drugi strani odločbe je v desetem odstavku v obrazložitvi navedeno, da je iz dosedanjega ravnanja tožnika razvidno, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, to pa zato, ker je tožnik brez veljavnih dokumentov, predhodno je na nezakonit način vstopil v Republiko Slovenijo in večkrat samovoljno zapustil azilni dom in odšel v druge članice Schengenskega območja in v času bivanja na območju Slovenije ni storil ničesar za ureditev statusa in prav tako si ni pridobil potrebnih dokumentov kot tudi ni storil ničesar za zagotovitev lastnih sredstev za preživljanje. S tem je po mnenju sodišča tožena stranka dovolj podrobno obrazložila, zakaj meni, da je pri tožniku begosumnost podana.

23.Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza: