Jedro

Ni pomembno, kaj je tožena stranka mislila, da je podlaga za plačila, pač pa zgolj, ali je s temi plačili poravnavala obveznost, katere izpolnitev zahteva tožeča stranka s tožbo, torej, ali je bila podlaga za ta plačila Pogodba za nadzor. Če je toženka tožnici plačala kaj, česar glede na obstoječe pogodbeno razmerje med strankama ni bila dolžna, ne more s sklicevanjem na to plačilo zatrjevati izpolnitve svoje obveznosti iz obstoječega pogodbenega razmerja. Z morebitnim plačilom neobstoječe obveznosti nastane novo razmerje med strankama, ki je lahko predmet drugih (drugačnih) zahtevkov.

V času sklepanja pogodbe toženka pridobitne dejavnosti ni opravljala, kar pomeni, da pogoji iz 13. člena OZ v času sklepanja pogodbe niso bili izpolnjeni, pri tem pa ni pomembno, v kakšni pravnoorganizacijski obliki bi toženka kasneje opravljala dejavnost v prostorih, za ureditev katerih sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo.

Dejstvo, da je prišlo na objektu do stvarnih napak, samo po sebi ne pomeni, da tožnica svojega dela ni ustrezno opravljala. Toženka bi morala zatrjevati, da tožnica nadzora ni ustrezno izvajala in pri tem konkretno navesti, katere opustitve nadzora, ki bi ga morala tožnica opraviti, so bile vzrok posameznim napakam.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: a.) znesek 2.177,38 EUR v tretji vrstici 1. točke izreka nadomesti z zneskom 1.856,08 (en tisoč osemsto šestinpetdeset 08/100) EUR; b.) znesek 1.285,21 EUR v četrti vrstici 1. točke izreka nadomesti z zneskom 963,91 (devetsto triinšestdeset 91/100) EUR; c.) datum 18.12.2003 v peti vrstici 1. točke izreka pa se nadomesti z datumom 26.10.2006. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2006/12996 z dne 20.11.2006 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka, po katerem je tožena stranka tožeči dolžna plačati glavnico v znesku 2.177,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.285,21 EUR od 30.7.2003 do plačila in od zneska 892,17 EUR za čas od 18.12.2003 do plačila ter v 3. točki izreka sklepa, po katerem je toženka dolžna plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 64,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu 1. in 3. točke izreka je navedeni sklep o izvršbi sodišče prve stopnje razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi je naložilo tudi plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče v višini 234,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka pritožuje tožena stranka in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem ugodilnem delu in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožeča stranka subjekt, ki lahko izdaja verodostojne listine ali ne. Tožena stranka je z navedeno trditvijo skušala dokazati, da delovanje tožeče stranke ni bilo transparentno in po predpisih, zato računov tožeče stranke ni bilo mogoče jemati kot merodajnih. Napačen je tako zaključek, da je toženka s plačilom računa privolila v vse, kar je v računu pisalo, zato ni privolila v to, da plača kaj več kot po pogodbi (davek ali pripravljalna dela ali dodatna dela). Napačni so zaključki, da tožena stranka pogodbe ni sklenila kot gospodarski subjekt, zaradi česar naj ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, za katero velja tri in ne petletni zastaralni rok. Med gospodarske subjekte spadajo tudi osebe, ki opravljajo določeno dejavnost kot poklic in nimajo položaja samostojnega podjetnika (npr. odvetniki in notarji). Urejanje masažnega salona, v zvezi s čimer je tožena stranka sklenila sporno pogodbo o nadzoru, je bilo pripravljalno opravilo za odprtje masažnega salona, ki predstavlja gospodarsko dejavnost. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, kjer v enem delu analizira, katera plačila so bila opravljena po pogodbi o avtorskem delu, po drugi strani pa zaključuje, da tožeča stranka ne vtožuje plačila po pogodbi o avtorskem delu. Toženka je predložila dokaze, da je vsa dela, tako po pogodbi o nadzoru, kot pogodbi o avtorskem delu, plačala v celoti, obrazložitve sodišča v tem delu pa sploh ni. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, glede plačila 120.000,00 SIT, kjer sodišče meni, da to plačilo ni bilo opravljeno po pogodbi o nadzoru. Ne drži zaključek sodišča, da je toženka znesek 244.470,00 SIT plačala za „pripravljalna dela za izvedbo interierja“. Dogovora o dodatnem plačilu za ta dela ni nikoli bilo, do česar se sodišče ni opredelilo, poleg tega takšnega dogovora tožeča stranka niti ni zatrjevala. Po mnenju sodišča naj bi bila podlaga za to terjatev opravljeno delo, kar pa ni podlaga za nastanek terjatve. Plačilo navedenega zneska je toženka opravila po pogodbi o nadzoru. Sodišče se ni opredelilo do trditev in izpovedi toženke, da je s tožečo sklenila dve pogodbi, po katerih je plačala vse, dodatna dela pa niso bila dogovorjena. Ni se opredelilo do izpovedi toženke, da bi v primeru, da bi ji tožeča rekla, da bo dodatno zaračunala dodatno delo, prekinila pogodbo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da pripravljalna dela niso bila predmet pogodbe za nadzor. Glede zneska 205.324,00 SIT pritožnica navaja, da je ta znesek plačala po pogodbi o nadzoru, dogovorjeno ceno pa je skupaj z zneskom 244.470,00 SIT celo preplačala. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se stranki s pogodbo govorili tudi za plačilo 15% davka. Tožeča ves čas govori o davku, pri tem pa ne pojasni, za kakšen davek naj bi sploh šlo. Tudi sama tožeča stranka je na računih 2, 3 in 4 zapisala, da ni zavezanec za DDV. Obrazložitev sodišča glede zaveze toženke, da bo dodatno plačala 135.500,00 SIT za stroške opravljenih del, ki v pogodbi o nadzoru niso bila predvidena ter 78.300,00 SIT zaradi podaljšanja trajanja nadzora je pomanjkljiva in nerazumljiva. S podpisom končnega obračuna se toženka ni zavezala, da dolguje tisto, kar je v IV. točki le-tega zapisano. S podpisom je toženka zgolj potrdila, da je zapisnik prebrala. Neutemeljen je zaključek sodišča, da toženka ni dala pripomb ob podpisu končnega obračuna, saj med strankama ni bilo dogovorjeno, da morata podati kakršnekoli pripombe ob podpisu, sicer bodo pripombe prepozne. Pripombe je toženka podala s tem, ko je zavrnila račune 2 in 3, do česar se sodišča ni opredelilo. Ni podlage za dodatno zaračunavanje 135.500,00 SIT za dela, ki jih pritožnica našteva v pritožbi, saj naj bi bila ta dela že vključena v pogodbo o nadzoru pod postavkami 2. člena pod Ad1 in Ad2. Prav tako ni podlage, da bi se ta dela zaračunavala glede na porabljen čas (kot izhaja iz računa št. 4), pač pa glede na vrednost investicije (4. člen pogodbe o nadzoru). Tako tudi ni podlage za dodatno zaračunavanje 78.300,00 SIT zaradi trajanja nadzora. Sodišče ni ocenilo izpovedi tožnice, ki se je izmikala odgovoru na vprašanje, zakaj je zaračunan dodatni čas trajanja nadzora, če pa je bilo dogovorjeno plačilo glede na vrednost investicije. Prav tako ni ocenilo izpovedi tožnice, ki se je izmikala odgovoru na vprašanje, kje naj bi bilo v zapisniku navedeno, da naj bi tožeča stranka toženo seznanila, da bo za dodatna dela zahtevala dodatno plačilo. Glede na to, da sodišče toženki očita, da bi kot udeleženka v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je sklepati, da je sklenila pogodbo v okviru svoje poklicne dejavnosti, kar je v nasprotju z zaključki pri presoji ugovora zastaranja. Ker toženka ni strokovnjak na področju gradbeništva, je kršeno materialno pravo, ko se od nje zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Bistven je trenutek prejema računa št. 4 za presojo zapadlosti terjatve, kar je ključno za začetek teka obresti. Če toženka računa ni prejela, tudi zamudne obresti niso mogle začeti teči. Toženka je zatrjevala obstoj stvarnih napak in opustitev skrbnosti pri izvajanju nadzora, za kar je predlagala tudi dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Napačen je zaključek, da je trditvena podlaga preskromna in da trditev ni dokazala s svojim zaslišanjem. Toženka ni strokovnjakinja s področja gradbeništva, zato pa je tudi predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke in ogled. Poleg tega je toženka predložila izvedensko mnenje izvedenca D. Č. in B. E., do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Iz mnenj pa je razvidno, da do napak ne bi moglo priti, če bi tožeča stranka nadzor opravljala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča o stroških postopka.

Tožeča stranka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Ali je tožeča stranka subjekt, ki je upravičen izdajati račune kot verodostojne listine, je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, relevantno zgolj v okviru izvršilnega postopka. Navedeno vprašanje tudi ni relevantno v smislu, kot ga izpostavlja pritožba. Katere terjatve je toženka s plačili poplačala, je sodišče presojalo v okviru navedb, ki jih je toženka glede posameznih plačili podala. Tožeča stranka vtožuje terjatev na podlagi del, opravljenih po Pogodbi za nadzor z dne 27.2.2003. Tožena je trdila, da je s plačili, ki jih je opravila, tožeči stranki bodisi na roke, bodisi na podlagi računov, poravnala vse obveznosti po navedeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je za vsako plačilo, ki ga je toženka zatrjevala, ugotovilo, katera dela so bila z njim plačana, ter, ali je podlaga za plačilo teh del Pogodba za nadzor. Pri presoji navedenih vprašanj, glede na tožbeno podlago, ni pomembno, kaj je tožena stranka mislila, da je podlaga za plačila, pač pa zgolj, ali je s temi plačili poravnavala obveznost, katere izpolnitev zahteva tožeča stranka s tožbo, torej, ali je bila podlaga za ta plačila Pogodba za nadzor. Če je toženka tožnici plačala kaj, česar glede na obstoječe pogodbeno razmerje med strankama ni bila dolžna, ne more s sklicevanjem na to plačilo zatrjevati izpolnitve svoje obveznosti iz obstoječega pogodbenega razmerja. Z morebitnim plačilom neobstoječe obveznosti nastane novo razmerje med strankama, ki je lahko predmet drugih (drugačnih) zahtevkov.

Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da Pogodbe za nadzor toženka ni sklenila kot gospodarski subjekt, pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo. Dejstvo, da je toženka sklenila pogodbo za ureditev prostora, ki bi ji kasneje, ko bi začela opravljati gospodarsko dejavnost, služil kot poslovni prostor, na samo naravo pogodbe ne vpliva. V času sklepanja pogodbe toženka pridobitne dejavnosti ni opravljala, kar pomeni, da pogoji iz 13. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v času sklepanja pogodbe niso bili izpolnjeni, pri tem pa ni pomembno, v kakšni pravnoorganizacijski obliki bi toženka kasneje opravljala dejavnost v prostorih, za ureditev katerih sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo. Ker Pogodba za nadzor ni gospodarska pogodba, tudi terjatev, ki izhaja iz te pogodbe, in je predmet tega postopka, še ni zastarala. Na tem mestu sodišče odgovarja tudi na pritožbene navedbe, da so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da bi morala toženka ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se zahteva pri opravljanju poklicne dejavnosti, v nasprotju z zaključki, da toženka pogodbe ni sklenila kot gospodarski subjekt. Na 14. strani izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da toženka s tem, ko ni prebrala končnega obračuna z dne 29.8.2003, ni ravnala niti z minimalno stopnjo skrbnosti, ki se zahteva od udeležencev v obligacijskem razmerju. Pri tem je sodišče prve stopnje v oklepaju citiralo 1. odstavek 6. člena OZ in ne 2. odstavek istega člena, po katerem se zahteva večja stopnja skrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti. Navedeno pomeni, da sodišče toženi ni očitalo opustitve skrbnosti, ki se zahteva od strokovnjaka, pač pa opustitev skrbnosti, kakršna se zahteva od povprečnega udeleženca obligacijskega razmerja. Nasprotij in nejasnosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje pritožba, tako ni.

Tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je nerazumljiva obrazložitev sodišča, ko na eni strani ugotavlja, katera plačila so bila opravljena po Pogodbi o avtorskem delu, po drugi strani pa zaključuje, da ni pomembno, katera plačila so bila opravljena po tej pogodbi, so neutemeljeni. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje pri vseh plačilih, na katera se je toženka sklicevala, ugotavljalo, ali so bila opravljena po Pogodbi za nadzor. Pri tem je za plačila, opravljena v času od 2.8.2002 do 11.11.2002 glede na nesporne trditve pravdnih strank, zaključilo, da je bila s temi plačili poravnana obveznost po Pogodbi o avtorskem delu. Ker se plačila, izvedena v tem obdobju, ne nanašajo na Pogodbo za nadzor, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ugotavljanje, kdaj in koliko je bilo plačanega v tem času, v obravnavanem postopku ni relevantno.

Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede plačila 120.000,00 SIT na roke tožeči stranki v letu 2003. Sama toženka je navaja, da je bil navedeni znesek plačan v zvezi z izvedbo strojne in elektro napeljave. Ker je bil nadzor nad izvedbo strojnih in elektro inštalacij izrecno izvzet iz Pogodbe za nadzor (2. točka 1. člena pogodbe), je tako pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da morebitno plačilo 120.000,00 ni predstavljalo plačil po Pogodbi za nadzor. Kaj je bila podlaga za to plačilo pa, kot že predhodno obrazloženo, glede na ugovore tožene stranke, s katerimi je toženka trdila, da so bila dela, katerih plačilo je opravila, vključena v Pogodbo za nadzor, niti ni relevantno. Četudi je bil navedeni znesek izplačan tožnici za izvedbo strojne in elektro inštalacije, podlaga za to plačilo ni bila Pogodba za nadzor, zato to plačilo ne predstavlja delnega poplačila obveznosti iz navedene pogodbe.

Plačilo 244.470,00 SIT na podlagi računa z dne 25.3.2003 je bilo opravljeno za izvedbo „pripravljalnih del“. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tudi ta dela niso bila vključena v Pogodbo za nadzor, zato tudi njihovo plačilo ne predstavlja (delne) izpolnitve obveznosti po tej pogodbi. Takšnim zaključkom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ni prepričljivo pritožbeno sklicevanje na točko Ad2 2. člena Pogodbe za nadzor, kjer je zapisana rubrika „ostalo“, češ, da v to rubriko sodijo vsa dela, vključena v specifikacijo računa z dne 25.3.2003, obrazložitev projekta izvajalcem pa sodi pod točko Ad1 2. odstavka. Poleg razlogov sodišča prve stopnje, zakaj ocenjuje, da podlaga tega računa ne more biti Pogodba za nadzor, pritožbeno sodišče opozarja tudi na datum izstavitve računa (25.2.2003) in datum sklenitve Pogodbe za nadzor (27.2.2003). Četudi je morda tožnica že predhodno izvajala nadzor v smislu kasneje sklenjene pogodbe, bi bilo pričakovati, da bi stranki upoštevali morebitna predhodna plačila oziroma račune, izdane pred sklenitvijo pogodbe v okviru dogovora o plačilu pogodbene cene in bi bilo v pogodbi tudi zapisano, da je na račun zneska, dogovorjenega s pogodbo, toženka že kaj plačala oziroma ji je bil za ta namen že izstavljen račun. V pogodbi pa posebnih določb o plačilih oziroma računih, ki naj se upoštevajo kot plačilo pogodbene cene, ni.

Pritožbeno sodišče pa se strinja, da je sodišče prve stopnje tožeči neutemeljeno priznalo tudi terjatev iz naslova plačila davka v višini 15%, češ da je bilo to plačilo dogovorjeno s pogodbo. Določilo 4. člena Pogodbe za nadzor je razumeti, da bo toženka morala tožnici povrniti davek v višini 15%, vendar je ob določitvi cene na način, kot izhaja iz pogodbe, nastanek obveznosti toženke, da plača davek, vezana na predhodno plačilo le-tega s strani tožeče. Ker tožeča stranka ni podala trditev o tem, za kakšen davek sta se s toženko dogovorili ter, ali je davek sploh plačala, zahtevek za plačilo davka v višini 15% od neto pogodbene cene, ni utemeljen. Toženka je tako tožnici na podlagi Pogodbe za nadzor dolžna plačati zgolj neto pogodbeno ceno v višini 436.315,00 SIT, zmanjšano za plačilo, ki ga je toženka opravila z nespornim plačilom računa št. 1 dne 3.4.2003 v višini 205.324,00 SIT, kar znaša 230.991,00 SIT oziroma 963,91 EUR.

Poleg plačila za dela na podlagi Pogodbe za nadzor, pa je toženka dolžna tožnici plačati še terjatev v višini 135.500,00 SIT in 78.300,00 SIT (skupaj 213.800,00 SIT oziroma 892,17 EUR) na podlagi Končnega obračuna in dokumenta o primopredaji (v nadaljevanju: Obračun). Podlaga za ta plačila ni Pogodba za nadzor, kot izhaja iz VI. točke Obračuna, v kateri je izrecno navedeno, da gre za plačilo del, ki v Pogodbi za nadzor niso bila predvidena, zato pritožbene navedbe, da so ta dela vključena v pogodbo, niso utemeljene. Prav tako ni bistveno vprašanje, ali je imela tožnica, glede na določila Pogodbe za nadzor, pravico dodatno zaračunati ta dela ali ne. Dejstvo je, da je tožnica plačilo za ta dela zahtevala, s podpisom Obračuna, na katerega ob podpisu toženka ni imela pripomb, pa je toženka tudi pristala na njihovo plačilo. Izrecen dogovor, da je potrebno pripombe podati ob podpisu Obračuna ni potreben, saj je običajno, da povprečno skrben udeleženec v pravnem prometu ne podpiše listine, s katere vsebino se ne strinja, oziroma da ob podpisu zahteva vpis morebitnih pripomb. Prav tako pa morebitno kasnejše zanikanje obveznosti (z reklamacijo računov št. 2 in 3, ki se na terjatev iz Obračuna niti ne nanašajo) ne more vplivati na obstoj le-te. Dejstvo, da toženka ob podpisu ni ravnala z zadostno skrbnostjo in je listino podpisala, ne da bi prebrala njeno vsebino, pa ne more iti v breme tožnice.

Toženka tako tožnici dolguje glavnico v višini 1.856,08 EUR ali 444.791,00 SIT (230.991,00 SIT oziroma 963,91 EUR po Pogodbi za nadzor ter 213.800,00 SIT oziroma 892,17 EUR po Obračunu). Pritožbeno sodišče je iz predhodno navedenih razlogov, na podlagi 5. odst. 358. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz a.) in b.) točke izreka te sodbe.

Glede zakonskih zamudnih obresti od terjatve na podlagi Obračuna (892,17 EUR ali 213.800,00 SIT) je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je toženka v zamudi že od 18.12.2003 in ji od tedaj dalje naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, ker da ni navedla, da je obstajal dogovor strank, da je izstavitev računa pogoj za dospelost terjatve. V 299. členu OZ je določeno, kdaj dolžnik pride v zamudo. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. člena). Zamudne obresti je upnik upravičen terjati šele za nastopom dolžnikove zamude (1. odst. 378. člena OZ). Zapadlost terjatve v Obračunu ni bila določena. Ker je toženka račun št. 4 prejela šele s sklepom o izvršbi, pred tem pa tožeča stranka plačila obveznosti, ki izhaja iz Obračuna, od toženke ni terjala, toženka vse do dneva vložitve predloga za izvršbo ni bila v zamudi s plačilom tega zneska. Tožnica tako od zneska 892,17 EUR utemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti šele od 26.10.2006, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo tudi v tem delu in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 18.12.2003 do 25.10.2006 zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo (c.) točka izreka te sodbe).

Toženka je zahtevala tudi znižanje pogodbene vrednosti zaradi slabo opravljenega dela, češ, da gradbena dela, katerih izvedbo je tožnica nadzorovala, niso bila v redu opravljena, kar pomeni, da je tožnica slabo opravljala nadzor. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna. Dejstvo, da je prišlo na objektu do stvarnih napak, samo po sebi ne pomeni, da tožnica svojega dela ni ustrezno opravljala. Toženka bi morala zatrjevati, da tožnica nadzora ni ustrezno izvajala in pri tem konkretno navesti, katere opustitve nadzora, ki bi ga morala tožnica opraviti, so bile vzrok posameznim napakam. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago pa tudi očitek o neizvedenih dokazih (predvsem opustitev dokaza s postavitvijo izvedenca) ni utemeljen. Stranka mora navesti vsa dejstva, katerih resničnost naj se z dokazovanjem ugotavlja. Izvedba dokaza, ki bi privedla do ugotovitve samega dejstva (informativni dokaz), pa ni dopustna.

Pritožbeno sodišče kljub delnemu uspehu toženke v pritožbenemu postopku ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega in izvršilnega postopka, saj kljub spremembi izpodbijane sodbe tožnica s svojim zahtevkom ni uspela zgolj v manjšem delu, glede katerega niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. člena ZPP). Iz istega razloga pritožbeno sodišče toženki ni priznalo njenih pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in so zato njeni stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (155. člen ZPP).