Jedro

Starša kljub deloma spremenjenim okoliščinam po mnenju izvedenca nista sposobna opravljati starševske funkcije tako, da bi deklicama zagotovila življenjske pogoje, ki so primerljivi pogojem, ki sta jih deklici deležni v rejniški družini, zato razlogi za oddajo otrok v rejništvo niso prenehali.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo M. zavrnil zahtevek tožnikov za prenehanje ukrepa odvzema otrok, mld. A.A., roj. ... in mld. B.B., roj. ..., ki sta začasno nastanjeni v rejniški družini C.C. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Center za socialno delo M. z odločbo št. 561-83/20107-21 z dne 22. 10. 2007 mld. A.A. in B.B. odvzel njunima staršema ter ju oddal v rejništvo. Odločba z dne 22. 10. 2007 je bila izdana na podlagi dopisa Policijske postaje M. o neurejenih družinskih odnosih v družini tožnikov ter na podlagi pisnih opažanj učiteljice in vzgojiteljice iz Osnovne šole X., katerima sta deklici večkrat opisovali domače razmere. Center za socialno delo je na podlagi pridobljenega mnenja strokovne komisije izdal odločbo o odvzemu otrok. Dne 8. 1. 2009 pa sta tožnika na Centru za socialno delo M. vložila zahtevo za prenehanje ukrepa rejništva, v kateri sta navedla, da so se v času od izdaje odločbe o odvzemu otrok spremenile okoliščine, zaradi česar je deklici treba vrniti staršema v varstvo in vzgojo. Tožnik se je namreč po izrečenem ukrepu samoiniciativno odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola, zdravljenje je v preteklem letu uspešno zaključil in si tudi poiskal zaposlitev s polnim delovnim časom. Tožnica je po hudi bolezni uspešno okrevala in hodi le še na redne kontrolne preglede ter jemlje predpisana zdravila. Murskosoboško okrajno sodišče pa je s sodbo opr. št. K 12/2008-35 z dne 2. 9. 2008 zavrnilo obtožbe tožnika, da je storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe. Po mnenju tožnikov namestitev deklic v rejniški družini ni v njuno korist, saj si deklici želita domov, kar sta tožnikoma večkrat povedali. Vztrajanje pri rejniškem ukrepu bi deklicama po mnenju tožnikov povzročilo nenadomestljivo škodo. Povečalo bi njun občutek pomanjkanja vrednosti, upočasnilo bi njun razvoj, vse to pa bi negativno vplivalo na koristi otrok. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe Center za socialno delo M. navaja dejstva, ugotovljena v postopku odločanja o zahtevi tožnikov ter med drugim navaja, da sta strokovni sodelavki centra za socialno delo na Osnovni šoli Y. opravili razgovor z mladoletnima A.A. in B.B., v katerem je mld. A.A. povedala, da želi v rejniški družini ostati do pridobitve poklica, saj se z rejnico in njenim partnerjem zelo dobro razume in ju ima rada. Deklici sta na razgovoru tudi povedali, da jima je oče na stikih povedal, da bo prišel ponju s policijo in ju odpeljal domov, ob čemer sta občutili strah. V postopku je bil opravljen razgovor s tožnikoma, izjavo pa je podal tudi tožnikov brat D.D., ki je povedal, da se s tožnikoma, s katerima živi v isti hiši, ne pogovarja. Kot je povedal, se bratov odnos do njega ni spremenil, kvečjemu se je le poslabšal. Bratovi družini je finančno pomagal, saj ni mogel gledati, da sta bili njegovi nečakinji lačni. Po odvzemu otrok ga je tožnik napadel z nožem in ga v besu zaril v vrata, za katerimi se je skril, brat ga večkrat fizično napada ter žali. Po njegovem mnenju se tožnika še zmeraj nista toliko osebnostno spremenila, da bi lahko vzgajala otroka. Tožnik je po njegovem mnenju velik nasilnež, ki je svojo družino mučil tako fizično kot tudi psihično, njegova žena pa ni sposobna zaščititi svojih otrok. Povedal je tudi, da tožnika do sedaj še nista uredila otroške sobe za deklici, kar pomeni, da bi morali le-ti, v kolikor bi se vrnili domov, spati v isti spalnici kot njuna starša, kar po njegovem mnenju ne bi bilo primerno za njuno starost. Iz dopisa Zdravstvenega doma M., Dispanzerja za duševno zdravje, službe za zdravljenje odvisnosti od alkohola, izhaja, da tožnika redno obiskujeta skupino zdravljenih alkoholikov, se udeležujeta vseh aktivnosti in se dobro razumeta z ostalimi sozdravljenci. Rehabilitacija tožnika in njegove žene tako poteka v smeri prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja, soočenje s posledicami, ki so nastale zaradi tožnikove odvisnosti od alkohola, urejanja partnerskega odnosa in učinkovite vloge starša. Iz dopisa izhaja, da je tožnik pokazal delni uvid v svoje pretirano pitje, zaveda se, da ni imel nadzora nad pitjem alkohola, kaže pa manj uvida v posledice svojega vedenja zaradi pretiranega pitja, težko sprejema posledice, ki jih je pitje imelo na njegov partnerski odnos in na vzgojo otrok. V postopku je podala izjavo tudi E.E., tožnikova sestra, ki je povedala, da je tožnik velik nasilnež, zaradi česar si ne upa priti domov, ko je na dopustu v Sloveniji in da želi, da nečakinji še naprej ostaneta v rejništvu. Center za socialno delo je kot priče v postopku povabil na razgovor tudi F.F., G.G., H.H. ter I.I. in J.J. iz ..., ki so v postopku podali izjave o življenju družine tožnikov. Po telefonu je podala izjavo tudi K.K. iz Zdravstvenega doma M., službe za zdravljenje odvisnih od alkohola, ki je povedala, da se tožnika redno oglašata na socioterapevtski skupini, da vidi premike pri tožniku, saj je opustil alkohol in si našel začasno delo, da pa ni napredka v njegovem uvidu v družinsko situacijo in da tožnika ne vidita problema v njunem odnosu ter v funkcioniranju s tožnikovim bratom in da tudi nimata uvida v posledice, ki se lahko zaradi nesoglasij pokažejo pri otrocih. Iz mnenja Osnovne šole Y. o učenkah A.A. in B.B. izhaja, da deklici v šoli lepo napredujeta. Dne 9. 3. 2009 je bil ponovno opravljen razgovor socialne delavke in pedagoginje z deklicama, ki sta ob prisotnosti ravnateljice šole povedali, da se v rejniški družini dobro počutita, da sta rejnika prijazna ter da upoštevata nujne želje in njuno mnenje ter da se pri rejnikih počutita varni. V rejniški družini se tudi pogovarjajo o njunih strahovih zaradi možnosti vrnitve k staršema. Deklici sta ponovno poudarili, da želita pri rejnikih ostati vse do pridobitve poklica, pri tem pa sta še navedli, da se pri starših nista počutili dobro, ker je oče pil in bil nasilen, zaradi česar sta mogli z mamo pogosto uiti iz hiše. Rejnica C.C. ter njen partner sta 11. 3. 2009 podala izjavo pred Centrom za socialno delo M. in povedala, da je videti napredek deklic, odkar se nahajata v rejništvu, deklici (predvsem starejša A.A.) pa tudi večkrat povesta, da se k staršem ne želita več vrniti ter da se pri rejnikih počutita dobro. V kriznem centru za mlade M. so pri mladoletnima A.A. in B.B. zaradi očetovih pritiskov na stikih opazili stisko, problem so nato obravnavali na redni seji Skupine za varstvo otrok in družine. Center za socialno delo je v postopku postavil izvedenca L.L., z namenom, da ta izdela izvedeniško mnenje ter oceni zmožnost staršev deklic za opravljanje starševske funkcije. Ta je v izvedeniškem mnenju navedel, da pri tožnici niso prenehali osnovni razlogi, pri tožniku pa ne vsi razlogi za odvzem otrok in da tožnika zato kljub deloma spremenjenim okoliščinam nista sposobna opravljati starševske funkcije ter svojima mladoletnima hčerkama zagotavljati življenjske pogoje, ki bi bili adekvatni pogojem, ki sta jih deklici deležni v času bivanja v rejniški družini C.C. Po mnenju izvedenca pri odločanju o prihodnjem življenju deklic tudi nikakor ne gre spregledati njunih želja, predvsem mnenja starejše A.A., ki bo v letu 2009 dopolnila dvanajst let in ki se glede na visoko stopnjo zrelosti popolnoma zaveda slabosti in posledic svoje odločitve. Po ugotovitvi izvedenca tožnica ni sposobna sama oz. v partnerstvu s tožnikom kvalitetno opravljati starševsko funkcijo, niti ni sama oz. v partnerstvu s tožnikom zmožna v celoti zadovoljiti razvojnih potreb odraščajočih deklic, saj za svoje dobro funkcioniranje tudi sama nujno potrebuje podporo in ugodno življenjsko klimo. Po mnenju izvedenca tožničino zdravljenje ni bilo osnovni razlog za odvzem otrok, njeno ugodno okrevanje po bolezni pa po njegovem mnenju ne pomeni bistvene spremembe njenega celostnega stanja, predvsem z vidika zmožnosti opravljanja starševske funkcije. Tožnik kaže precejšnjo labilnost in prikrito nasilno nastrojenost do okolja. Te lastnosti ga v okoliščinah destabilizacije (visoka stresna obremenjenost, frustracije, popuščanje zavor npr. zaradi zaužitja alkohola) delajo izrazito rizičnega in neugodnega za svojo okolico, saj ne poseduje dovolj kompenzatornih zmožnosti da bi se lahko ustavljal in kontroliral reakcije do soljudi in okolice. Tožnik ostaja do konzumiranja alkohola vsaj delno nekritičen, za preteklo obdobje se ne opredeli kot alkoholik, motivacijo za zdravljenje pa pojasnjuje s povečano možnostjo za vrnitev otrok. Po mnenju izvedenca trenutno vzdrževanje abstinence in sodelovanje v terapevtski skupini ne zagotavljata bistveno boljših okoliščin za varstvo in vzgojo mld. A.A. in B.B., saj se tožnik v vmesnem obdobju ni osebnostno toliko spremenil, da bi hčerkama v primerjavi s tem, kar jima nudi rejniška družina, zagotavljal boljše ali vsaj enako varno življenje. Ker sta se deklici v času rejništva v novo okolje izredno dobro vživeli, bi vrnitev k staršema zanju pomenila dodaten stres. Po mnenju strokovne komisije, ki jo je imenoval Center za socialno delo M. z namenom, da poda mnenje, ali so prenehali razlogi po 120. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami; v nadaljevanju: ZZZDR) za odvzem otrok, je v korist deklic, da še naprej ostaneta v rejniški družini, saj niso prenehali razlogi po 120. členu ZZZDR, ker starša nista sposobna opravljati starševske funkcije v celoti tako, da bi jima zagotavljala življenjske pogoje adekvatne pogoje, ki sta jih deklici deležni v rejniški družini, deklici pa se tudi ne želita vrniti domov k staršema. Izvedeniško mnenje je bilo posredovano pooblaščencu tožnikov, ki je na mnenje v imenu tožnikov tudi podal pripombe. Dne 20. 5. 2009 je bila razpisana ustna obravnava, na kateri je sodni izvedenec L.L. podrobneje pojasnil izvedeniško mnenje. Ustna obravnava se je na predlog staršev preložila na 3. 6. 2009. Dne 27. 5. 2009 sta svojo izjavo pred centrom za socialno delo podali tudi deklici, ki sta ponovno povedali, da želita ostati v rejniški družini in da se ne želita vrniti domov k staršema.

Zoper izpodbijano odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št. 12002-34/2009/2 z dne 19. 3. 2010 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi ter v njeni dopolnitvi tožnika izpodbijani odločitvi nasprotujeta ter navajata, da so razlogi za oddajo deklic v rejništvo prenehali, zaradi česar tožnika predlagata, da se jima deklici vrneta v varstvo in vzgojo. Kot navajata, sta pri reševanju svojih težav in odpravljanju razlogov, zaradi katerih je bil ukrep izrečen, bistveno napredovala in spremenila življenje. Tožnik je tako uspešno zaključil zdravljenje alkoholizma, tožnica pa uspešno okreva po bolezni. Tožnika sta bila tudi sprejeta v socioterapevtsko skupino kluba zdravljenih alkoholikov M., ki je tretja faza procesa zdravljenja in rehabilitacije. Skupino tožnika redno obiskujeta ter kažeta voljo in predanost, da si uredita življenje in dosežeta vrnitev hčerk. Z rehabilitacijo sta tožeči stranki želeli spremeniti partnerski odnos in odnos do svojih hčerk. Kot navajata, nastanitev hčerk v rejniški družini ni v korist deklic, ki si želita vrnitve domov. Nadaljevanje rejništva bi po njunem mnenju pri deklicah povzročilo še večjo zmedo in povečalo občutek pomanjkanja vrednosti, saj sta bili deklici že predolgo nastanjeni v rejniški družni in živita povsem ločeno življenje od svojih bioloških staršev, domačega okolja in doma, kar bo na deklicah pustilo travmatične posledice. Ker sta tožnika izkazala skrbnost in sta spremenila svoje življenje, otrokoma pa sta tudi pripravljena nuditi razmere, adekvatne tistim v rejništvu, po mnenju tožnikov pogojev za nadaljevanje ukrepa ni več. S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. K 12/2008-35 z dne 2. 9. 2008 so bile tudi zavrnjene obtožbe zoper tožnika, da je kot roditelj zanemarjal mladoletno osebo. Glede na obrazloženo tožnika menita, da so se spremenile okoliščine in da so prenehali razlogi za izrek ukrepa, ki po njunem mnenju več ni dopusten in potreben. Tožnika se tudi ne strinjata z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca L.L., ki je po njunem mnenju popolnoma nestrokovno in neobrazloženo, saj iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, katera pravila, znanosti in stroke so bila pri njegovi izdelavi upoštevana, zaradi česar izvedeniškega mnenja ni mogoče preizkusiti. Ugotovitve izvedenca, da je tožnica rahlo vase zaprta, negotova, potrebna zunanje opore, občasno pa tudi vodenja in usmerjanja, po njunem mnenju ne dokazujejo, da tožnica ne bi bila primerna za opravljanje starševske funkcije. Ugotovitve sodnega izvedenca si nasprotujejo, saj izvedenec navaja, da je tožnica šibke osebnosti, da pa je čustveno topla, skrbna in delovna. Prav tako so si tudi v nasprotju ugotovitve sodnega izvedenca glede tožnika, ko navaja, da je ta neugoden za okolje in rizičen, sicer pa odprt in zgovoren ter motiviran za zdravljenje. Iz ugotovitev izvedenca o osebnih lastnostih tožnikov po mnenju strank tudi ni mogoče ugotoviti, kateri so razlogi, zaradi katerih smatra izvedenec tožnika za nesposobna opravljati starševsko funkcijo. Mnenje sodnega izvedenca, ali sta tožnika sposobna zagotoviti deklicama pogoje, adekvatne tistim v rejništvu, je po mnenju tožnikov pri presoji prenehanja razlogov za odvzem otrok popolnoma nepomembno. Pogoji bivanja pri rejniški družini se zagotovo razlikujejo od tistih, ki jih tožnika nudita deklicam, to pa ne pomeni, da pogoji bivanja pri starših niso v korist otrok in da deklici pri starših nista deležni normalne vzgoje in varstva. V postopku sta tožnika predlagala, da se postavi nov nepristranski izvedenec, ki bo podal strokovno in obrazloženo mnenje, a prvostopni organ temu predlogu ni ugodil, niti ga ni zavrnil. Izpodbijana odločba, ki se opira na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca, je zato nezakonita. Pri odločanju o oddaji otroka v rejništvo je po mnenju tožnikov potrebno upoštevati otrokovo korist, pri tem pa je potrebno šteti, da je v otrokovo korist, da se dodeli biološkim staršem. Dve leti in pol trajajoča ločitev deklic od staršev gotovo ne more biti v njuno korist. Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni ugotovil in utemeljil, zakaj je ukrep rejništva še vedno nujen in neizogibno potreben. Obrazložil pa tudi ni sorazmerja med zasledovanim ciljem in nastalimi posledicami. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je organ ugotavljal, kakšne bodo predvidene posledice nadaljevanja rejništva za deklici in ali so te posledice sorazmerne zasledovanim ciljem. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje dokazne ocene, pač pa le povzetek pavšalnih navedb, do katerih se organ ni opredelil, so bila v postopku absolutno bistveno kršena pravila upravnega postopka. Absolutno bistvena kršitev pravil postopka pa je bila zagrešena tudi, ker tožnikoma v postopku ni bila dana možnost zaslišanja. Ker ni bil izpeljan kontradiktoren postopek, tožnikoma tudi ni bila dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Tožnika zato sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči o prenehanju rejništva deklic, podrejeno pa predlagata, da sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe, kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za odločitev pomembno vprašanje, ali še obstojijo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja mladoletnih hčerk tožnikov v rejništvo. Rejništvo namreč po zakonu preneha, kolikor se ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je bil odrejen ukrep oddaje otroka v rejništvo, prenehali (2. alineja 170. člena ZZZDR).

Po pregledu upravnih spisov in po presoji tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je Center za socialno delo M. na podlagi 2. alineje 170. člena ZZZDR utemeljeno zavrnil zahtevo tožnikov za prenehanje ukrepa oddaje otrok v rejništvu, ker razlogi, zaradi katerih sta bili deklici staršema odvzeti in dani v oskrbo in varstvo rejnici, še niso v celoti prenehali.

Iz obrazložitve odločbe Centra za socialno delo M. št. 561-83/2007-21 z dne 22. 10. 2007 izhaja, da sta bili deklici v rejništvo oddani zaradi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja njunega očeta (tožnika) ter zaradi materinega (tožničinega) zdravljenja na Onkološkem oddelku Kliničnega centra Ljubljana ter s tem povezane odsotnosti matere od doma. Organ je namreč ugotovil, da tožnik zaradi zlorabe alkohola ni sposoben sam poskrbeti za deklici, katerih varnost ter psihofizični razvoj sta bila zaradi očetovega fizičnega ter psihičnega nasilja v družini ogrožena, ugotovljeno pa je tudi bilo, da mati otrok ni sposobna zaščititi.

Da vrnitev deklic v vzgojo in varstvo staršema ne bi bila v njuno korist, izhaja iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca L.L., v katerem izvedenec na podlagi opravljenega razgovora in testiranja tožnikov ter na podlagi opravljenega razgovora z rejnico ter z deklicami ter po opazovanju deklic ugotovil, da pri tožnici še niso prenehali osnovni razlogi, pri tožniku pa ne vsi razlogi za odvzem otrok. Zato kljub deloma spremenjenim okoliščinam po mnenju izvedenca starša nista sposobna opravljati starševsko funkcijo tako, da bi deklicama zagotovila življenjske pogoje adekvatne pogojem, ki sta jih deklici deležni v rejniški družini. V utemeljitvi svojega mnenja je izvedenec podrobneje obrazložil psihološka profila staršev ter razloge, zaradi katerih meni, da prenehanje rejništva ne bi bila v korist otrok. Tožnica po njegovem mnenju kljub okrevanju po bolezni samostojno oz. v partnerstvu s tožnikom ni sposobna opravljati starševske funkcije in zadovoljiti razvojnih potreb deklic, tožnik pa kaže precejšnjo labilnost ter prikrito in latentno prisotno agresivnost, kar ga v okoliščinah destabilizacije (stres, alkohol) dela izrazito rizičnega in neugodnega za okolico, do uživanja alkohola ni kritičen, njegova trenutna abstinenca ter sodelovanje v terapevtski skupini pa po mnenju izvedenca tudi ne zagotavljajo bistveno boljšega okolja za varstvo in vzgojo deklic, saj se tožnik ni toliko osebnostno spremenil, da bi deklicama zagotovil okolje primerljivo tistemu v rejniški družini. Da tožnik kaže le delni uvid v pretirano pitje alkoholnih pijač in da se ne zaveda v celoti posledic, ki jih je imela njegova zloraba alkohola na partnerski in starševski odnos, pa v več pisnih izjavah navajajo tudi strokovni delavci Zdravstvenega doma M., kjer se tožnik udeležuje srečanj skupine zdravljenih alkoholikov.

Po presoji sodišča je prvostopni organ svojo odločitev pravilno oprl na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca L.L., v nepristranskost in strokovnost katerega sodišče ne dvomi. V obrazložitvi mnenja izvedenec izčrpno in logično obrazloži, zakaj meni, da prenehanje rejništva ter vrnitev deklic staršema ne bi bila v korist otrok. Kot dodatni razlog za to, da deklici še naprej ostaneta v rejništvu, pa navaja, da sta se deklici v novo okolje v rejniški družini izredno dobro vživeli ter da vrnitev v domače okolje odločno zavračata. Kot ugotavlja sodišče, sta deklici tudi sicer v postopku na prvi stopnji večkrat jasno izrazili voljo, da še naprej ostaneta v rejniški družini. To voljo (predvsem starejše deklice A.A., ki je v letu 2009 dopolnila dvanajst let in je po mnenju izvedenca izkazala visoko stopnjo zrelosti) je tudi po mnenju sodišča pri odločanju o prenehanju rejništva bilo treba upoštevati.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bilo izvedeniško mnenje poslano pooblaščencu tožnikov, in da sta tožnika nanj v postopku tudi podala svoje pripombe. Glede tožbenega ugovora, da organ ni odločil o njuni zahtevi za pritegnitev novega nepristranskega izvedenca, pa sodišče pojasnjuje, da iz spisne dokumentacije izhaja, da sta tožnika v pripombah na izvedeniško mnenje organu predlagala, da zaradi njunega nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca bodisi imenuje novega izvedenca bodisi zahteva dopolnitev izvedeniškega mnenja oz. izvedenca zasliši na ustni obravnavi. Po presoji sodišča tožnika v postopku nista uspela izkazati svojih trditev o pristranskosti izvedenca, na ustni obravnavi dne 27. 5. 2009, ki sta se je udeležila s pooblaščencem, pa je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil še ustno in odgovarjal na zastavljena vprašanja, na obravnavi sta tožnika imela tudi možnost podati trditve in predlagati dokaze. Tožnika sta se s pooblaščencem udeležila tudi naslednjega naroka ustne obravnave dne 3. 6. 2009. Ugovore tožnikov o pristranskosti sodnega izvedenca ter o kršitvi načela kontradiktornosti je zato sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Glede na ugotovitve sodnega izvedenca o neprimernosti tožnikov za opravljanje starševske funkcije ter glede na ostale dokaze, izvedene v postopku, sodišče meni, da razloga za prenehanje rejništva ne predstavlja niti odločitev sodišča o zavrnitvi obtožbe tožnika, da je storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja.

Utemeljen pa je ugovor tožnikov o neustrezni obrazložitvi izpodbijane odločbe, ker ta ne vsebuje razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izpodbijano odločitev (3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami). Ker pa omenjena relativno bistvena kršitev pravil postopka na pravilnost izpodbijane odločitve po vsebini ni imela vpliva, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.