Jedro

Delavcu ni mogoče očitati, da je zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju, če v času sklepanja delovnega razmerja tudi sam še ni vedel za kasneje ugotovljeno bolezen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je v letu 1996 prenehalo delovno razmerje, ker naj bi ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal oziroma dal neresnične podatke o svojem zdravstvenem stanju, ki je pomembno za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je odločitve tožene stranke razveljavilo.

Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati zamolčanja bolezni (bronhialni astmi) oziroma dajanja neresničnih podatkov o njej, saj tožnik v času sklepanja delovnega razmerja še ni vedel, da to bolezen ima. Zato ni izkazan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja. Težav tožnika s hrbtenico sodišče ni upoštevalo, ker te niso povzročile njegove nezmožnosti za delo in ker tudi niso bile predmet postopka pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in priznanje delovne dobe, in delno tudi denarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stanke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa bistvena dejstva, potrebna za odločitev, zato izvajanje drugih predlaganih dokazov ni potrebno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo iz "vseh revizijskih razlogov". V obsežni reviziji predvsem polemizira z dejanskimi ugotovitvami sodišč in obrazlaga zakaj in katere dokaze bi morali še izvesti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem se izrecno sklicuje tudi na izvedensko mnenje, pridobljeno v odškodninskem sporu pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja (točka II. revizije), da pritožbeno sodišče ni preizkušalo pritožbe v mejah pritožbenih navedb in ni ugotavljajo zatrjevanih kršitev v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je po prepričanju tožene stranke tožnik vedel za svojo bolezen že ob sklenitvi delovnega razmerja, bi na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materilanega prava sodišče moralo ugotoviti, da je podan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Tožena stranka zatrjuje bistvene kršitve določb pravdega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP-77, storjene izrecno s tem, da sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 375. člena ZPP-77, in smiselno s tem, da je neobrazloženo zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov.

Že pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči po 22. členu Ustave zagotavlja pravico do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki pravdni stranki med drugim zagotovljena tudi možnost predlaganja dokazov in izjave o dokaznih predlogih nasprotne stranke, možnost sodelovanja v dokaznem postopku in možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vendar pa iz te ustavne pravice ne izhaja absolutna obveznost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov za ugotovitev tistih dejstev, ki po njegovi pravni presoji za odločitev niso bistvena. To določa tudi 220. člen ZPP-77. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomemna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP-77). V individualnem delovnem sporu, kadar delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, pa delovno sodišče na postavljeni (tožbeni) zahtevek ni vezano (prvi odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). V teh primerih določa meje sodnega odločanja (predmet spora) izpodbijana odločba delodajalca. Sodišče odloča o zakonitosti in pravilnosti odločbe, zoper katero delavec uveljavlja sodno varstvo (drugi odstavek 23. člena ZDSS).

Tožnik je uveljavljal sodno varstvo zoper dokončno odločbo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja iz razloga po 5. točki drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Po tej določbi preneha delavcu delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje del in nalog, zaradi katerih je sklenil delovno razmerje.

Splošna zdravstvena zmožnost je že z zakonom predpisan splošni pogoj za sklenitev delovnega razmerja (prvi odstavek 8. člena ZTPDR).

Posamezna dela pa lahko zahtevajo tudi strožje zdravstvene pogoje, glede na način dela in pogoje, v katerih se delo opravlja. Delavci z določenimi zdravstvenimi indikacijami, določenih del tako ne morejo ali ne smejo opravljati - po eni strani brez škode za svoje zdravje in po drugi strani ker ga ne zmorejo oziroma ne morejo opravljati.

Da pa bi lahko delavcu očitali zamolčanje podatkov ali dajanje neresničnih podatkov, mora za take podatke najprej vedeti. Najprej o tem, katere so tiste njegove osebne (zdravstvene) lastnosti, ki so pomembne za opravljanje dela. V tem delu ni bilo sporno, da je tožnik vedel, kakšni so pogoji dela in s tem tudi, katere bi lahko bile ovire v njegovem zdravstvenem stanju, zaradi katerih tega dela ne bi mogel opravljati. Predvsem pa mora delavec vedeti, da zaradi svoje bolezni dela ne bo mogel opravljati, da bi lahko sploh govorili o zavestnem zamolčanju teh okoliščin. Časovno se očitek tožniku nanaša na sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas dne 16.2.1995. Ker je šlo dejansko za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in ob tem za spremembo delovnega mesta, je bil tožnik poslan na predhodni zdravstveni pregled (napotnica z dne 9.1.1995, priloga A2). Iz zdravniškega spričevala o oceni delovnih zmožnosti tožnika za predlagano delo z dne 24.1.1995 je razvidno, da je tožnik zmožen za delo PU betoner in zidar. Pogoje dela in obremenitve je v napotnici navedla tožena stranka sama in v teh okvirih je zdravnik lahko presojal zdravstveno sposobnost tožnika.

Na podlagi vse medicinske dokumentacije, ki jo je prebralo v dokaznem postopku, in na podlagi izpovedi zaslišanih zdravnikov (ki so pri tem imeli na razpolago tudi celoten zdravstveni karton tožnika), je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo in prepričljivo utemeljilo dokazni zaključek, da tožnik v času sklepanja delovnega razmerja ni vedel, da ima bronhialno astmo. Zato tega podatka ni mogel zamolčati. Bistveno za odločitev o prenehanju delovnega razmerja pa je zgolj to in ne vprašanje, kdaj se je navedena bolezen pri tožniku začela ali kdaj bi jo zdravniki lahko diagnosticirali. Diagnoza bronhialna astma se po ugotovitvah sodišča prvič omenja (pa še tu le kot zelo verjetna) v izvidu dr. T. V. z dne 1.8.1995 (priloga A14, na strani 4 prvostopne sodbe je očitno napačno navedena letnica 1993). Ker ta diagnoza prej ni bila postavljena, tožnik seveda zanjo 16.2.1994 ni mogel vedeti. Zaradi te bolezni se takrat tudi še ni zdravil in ni mogel vedeti, ali bi lahko vplivala na njegovo delo.

Vsi dokazi, ki jih po mnenju tožene stranke sodišče nezakonito ni izvedlo, se nanašajo na kasnejše zdravniške izvide in mnenja in govorijo o za odločitev pa nebistvenem dejstvu, da je tožnik v letu 1995 zbolel za bronhialno astmo. Za odločitev namreč ni bistveno zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju delovnega razmerja samo po sebi (to se lahko pokaže ali diagnosticira tudi kasneje). Bistveno je, ali je tožnik sploh vedel, da ima bolezen, ki bi lahko vplivala na nameravano zaposlitev. Ker se predlagani dokazi nanašajo na nebistvene okoliščine, je njihovo izvedbo sodišče utemeljeno zavrnilo in tudi sodišču druge stopnje te zavrnitve ni bilo treba podrobneje obrazlagati.

Zdravstvene težave tožnika s hrbtenico niso bile predmet odločanja pri toženi stranki. Zamolčanja teh okoliščin tožena stranka tožniku očita šele v sodnem postopku. Predmet spora pa je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke. Zato tožena stranka ne more navajati okoliščin, ki niso bile podlaga za sprejem njene odločitve in so vse njene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

Na podlagi ugotovljenega dejaskega stanja sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ker razlog za prenehanje delovnega razmerja ni izkazan, je odločitev tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato pravilno razveljavilo in vspostavilo stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe (1. točka prvega odstavka 24. člena ZDSS), oziroma kakršno bi bilo, če nezakonite odločitve ne bi bilo.

Ker glede na navedeno, uveljavljani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).