Jedro

Dokazno breme, da je bil zakoniti zastopnik prve toženke ob podpisu pogodbe seznanjen tudi s posebnimi zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti in splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (in s tem s posameznimi omejitvami zavarovalnega kritja, kot izhajajo iz teh pogojev), ki so bili potrditvah druge toženke priloženi k sklenjeni pogodbi in zavarovalni polici, je na strani druge toženke. Niti iz sporne pogodbe niti iz zavarovalne police ne izhaja, da bi drugo toženka prvo toženko opozorila na te pogoje oziroma, da bi jih izročila prvi toženki. S tem pa drugo toženka ni izpolnila svoje obveznosti kot izhaja iz 926. člena OZ, v katerem je določeno, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici (drugi odstavek) in da mora biti izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka ugotovljena na polici (tretji odstavek). Zato ti pogoji za zavarovanje odgovornosti niso vključeni v pogodbeno razmerje med strankama, zaradi česar strank ne zavezujejo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki III. izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Toženki sta dolžni v roku 8 dni solidarno plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 4.981,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, prva toženka stranka pa je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki še 1.636,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati 154.282,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v izreku navedenih zneskov dalje do plačila in od 11. 4. 2015 dalje tožniku plačevati mesečno denarno rento v znesku 755,71 EUR od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude plačila posamezne mesečne denarne rente do plačila. Hkrati je odločilo, da je druga toženka solidarno dolžna plačati tožniku v izreku navedene zneske največ do zavarovalne vsote v znesku 750.000,00 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več, to je: znesek 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje do plačila; znesek 9.891,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2015 dalje do plačila; znesek 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2017 dalje do plačila; znesek 77,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje do plačila; zakonske zamudne obresti od zneska 96.000,00 EUR za obdobje od 6. 7. 2011 do 22. 5. 2013; zakonske zamudne obresti od zneska 26.334,55 EUR za dan 10. 4. 2015; zakonske zamudne obresti od zneska 20.410,00 EUR za dan 6. 10. 2017; zakonske zamudne obresti od zneska 3.300,00 EUR za obdobje od 6. 7. 2011 do 22. 5. 2013; zakonske zamudne obresti od zneska 98,42 EUR za obdobje od 6. 7. 2011 do 22. 5. 2013; mesečno denarno rento v znesku 90,28 EUR od 11. 4. 2015 dalje, ki zapade v plačilo do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo mesečne denarne rente za dan 10. 4. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe solidarno povrniti stroške postopka v znesku 6.617,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka) in v 8 dneh sodno takso v znesku 490,20 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sprejema odločitev sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti, določitev višine odškodnine za nematerialno škodo, tujo pomoč in prevoze. Izpodbija pa določitev višine njene obveznosti, saj meni, da znaša zavarovalna vsota 50.000,00 EUR. Pri tem pa bi moralo sodišče upoštevati že izplačano odškodnino drugemu oškodovancu, zato je njena obveznost v okviru te zavarovalne vsote. Ker je tožnik dne 28. 1. 2016 že prejel izplačilo v znesku 26.861,99 EUR, ki predstavlja preostanek zavarovalne vsote, meni, da je svojo obveznost do tožnika že izpolnila. Sodišče je ravnalo nezakonito, ker ni zaslišalo A.A., s katerim je želela dokazati, da je postopek sklepanja zavarovanja stalen in običajen postopek, ki je za vse zavarovance enak. Nepravilna je ugotovitev sodišča v 8. točki obrazložitve sodbe, da je umaknila dokazni predlog za zaslišanje zastopnika B.B., saj tega predloga v postopku biti ni podala. Meni, da je bil dokazni predlog tožnika za zaslišanje C.C. nesubstanciran, zato ga sodišče ne bi smelo izvesti oziroma njegove izpovedi ne bi smelo upoštevati. Podrejeno navaja, da gre za pristransko in neverodostojno pričo. Poudarja, da gre za zakonitega zastopnika tožene stranke, zato je dobro seznanjen z obravnavano zadevo. Poleg tega je njegov interes jasen, to je, da prva toženka stranka nima obveznosti plačila. Dejstvo je, da je zavarovanec podpisal ponudbo oziroma pogodbo, ki so jo podpisali 1. 3. 2010. Iz prilog pa je razvidno, da ne obstaja nobena druga pogodba z datumom 1. 3. 2010, kot le pogodba zavarovanje D.. Poudarja, da je zakoniti zastopnik prve toženke potrdil prejem pogojev E., zato ni mogoče, da z njimi ne bi bil seznanjen. Tudi, če ga zastopnik res ne bi seznanil z različnimi zavarovalnimi vsotami za posamezne primere, kot izhajajo iz pogojev E., gre za malomarnost na strani zastopnika. Navaja, da je iz samih besedil v pogodbi, da se sklepa v skladu s trenutno veljavnimi Splošnimi in posebnimi zavarovalnimi pogoji in klavzulami in da so ti pogoji in klavzule sestavni del zavarovalne pogodbe, jasno razvidno, da je bil zavarovanec seznanjen oziroma opozorjen in da mu ni bilo neznano, kateri pogoji in klavzule so sestavni del pogodbe. Meni, da je nemogoče, da zavarovanec za limite ne vi vedel oziroma se v času trajanja zavarovanja ne bi pozanimal, če jih res ne bi prejel. Ne strinja se s stališčem sodišča, da splošni in posebni pogoji niso sestavni del pogodbe. To bi pomenilo izplačevanje škod brez omejitev. Poudarja, da je vsaka nejasnost v pravnih terminih, ki se uporabljajo v pogodbah, v pristojnosti razjasnjevanja pogodbenih strank in ne koga tretjega, ki ni stranka pogodbe. Tožnik ni stranka pogodbe, ampak je tretja oseba, ki iz naslova sklenjenega zavarovanja zahteva izplačilo odškodnine, zato se ne more sklicevati na razlago nejasnih določil v njegovo korist. Opozarja, da so bili predloženi pogoji F. in E. veljavni v času sklenitve spornega zavarovanja. Druga toženka v pritožbi obširno navaja svoja stališča v zvezi z razlago posameznih določil v splošnih in posebnih pogojih. Poleg tega se ne strinja se z odločitvijo sodišča glede priznanja izgubljenega dobička in mesečne rente in navaja, da je bila tožniku invalidska pokojnina obračunana na podlagi podatkov o neto plači, tj. dohodkov, od katerih so bili plačani prispevki. Zato je predlagala, da sodišče glede podlage izračuna pokojnine pridobi spis od ZPIZ, davčne napovedi in plačilne liste, česar pa sodišče ni izvedlo. Meni, da so izračuni v točkah 73 do 79 obrazložitve sodbe nepopolno obrazloženi oziroma nepravilni. Opozarja, da se od stroškov prevoza ne plačujejo prispevki, zato se pri izračunu ne morejo upoštevati. Meni, da bi moralo sodišče bolj skrbno oceniti izpoved G.G., saj je izpovedoval s ciljem tožniku zagotoviti upravičenje do premoženjske koristi. Sodišče bi moralo kot osnovo upoštevati le neto plačo, to je plačo za redno delo, dokazano s plačilnimi listami, ki so tudi edini relevanten dokaz za izračun izgube na dohodku in mesečne rente. Navaja, da je sodišče mesečno rento določilo brez časovne omejitve, česar pa tožnik ni uveljavljal. Zato je odločitev sodišča v tem delu napačna. Ne strinja se z odločitvijo sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti in navaja, da se je sodišče nepravilno sklicevalo na poziv na plačilo akontacije kot temelja za določitev teka zakonskih zamudnih obresti od 6. 7. 2011 dalje. Glede na to, da je bil sporen temelj zahtevka in da kazenski postopek še ni bil končan, ni bilo utemeljenega razloga za plačilo akontacije. Meni, da bi moralo sodišče izračun zakonskih zamudnih obresti priložiti k sodbi, saj tega druga toženka ne more preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti za znesek 26.334,55 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2015. Sodišče je tožniku nepravilno priznalo znesek 1.748,80 EUR kot nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, saj pritožbe zoper vmesno sodbo ni vložil on, temveč drugo toženka, ki je s pritožbo tudi uspela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo drugotožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je z vmesno sodbo opr. št. I Pd 890/2013 z dne 6. 10. 2015 ugotovilo, da je kritje druge toženke za zavarovanje pred odgovornostjo znašalo 750.000,00 EUR. Zoper navedeno vmesno sodbo se je pritožila druga toženka. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 34/2016 z dne 16. 6. 2016 njeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti prve toženke. V ponovljenem postopku je sodišče odločilo s sodbo, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri določitvi višine stroškov pravdnega postopka, ki jih je druga toženka dolžna povrniti tožniku.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaznega predloga za zaslišanje A.A., vodje premoženjskih zavarovanj pri prvi toženki. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

8. Tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A., zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ustrezno pojasnilo. Ker predlagana priča ni oseba, s katero je prva toženka sklenila zavarovanje, ki je predmet presoje tega spora, zaslišanje te priče ne bi pripomoglo k razjasnitvi spornih okoliščin v zvezi s sklepanjem zavarovanja, na podlagi katerega je imela prva toženka pri drugi toženki zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki nastane njenim zaposlenim pri opravljanju dela. Ne držijo pritožbene navedbe, da dokazni predlog za zaslišanje C.C., ki ga je podal tožnik, ni bil ustrezno substanciran. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 7. 4. 2015 izhaja, da je tožnik dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika podal v zvezi z ugotovitvijo okoliščin zavarovalnega kritja druge toženke. Enako izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 6. 2015, na kateri je tožnik poimensko navedel ime zakonitega zastopnika, katerega zaslišanje je predlagal, to je C.C.. Pojasnil je tudi, da dokazni predlog podaja v zvezi z okoliščinami zavarovalne vsote druge toženke. Glede na to, da je tožnik navedel okoliščine, ki naj se z navedenim dokaznim predlogom dokazujejo, gre za ustrezno substanciran dokazni predlog. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje zato z izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem C.C. ni kršilo določb pravdnega postopka.

9. Druga toženka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe zmotno navedlo, da dokaznega predloga za zaslišanje B.B. ni izvedlo zato, ker je ta dokazni predlog druga toženka umaknila, kar ne drži, saj druga toženka tega dokaznega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala. Navedeno pa v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (iz naslova tuje nege in pomoči, stroškov prevoza, povezanih z zdravljenjem, izgube na zaslužku in mesečne rente) zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo pri opravljanju dela za prvo toženko. Do nezgode je prišlo pri vgrajevanju dvigala, ko se je strgala jeklena vrv električnega vitla in je tožnik skupaj s podestom padel v globino cca. 12 m ter pri tem utrpel poškodbeno amputacijo v predelu komolca in zlom petnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost prve toženke. Podana pa je tudi solidarna odgovornost druge toženke za nastalo nezgodo na podlagi sklenjenega zavarovanja z prvo toženko, pri čemer znaša njeno zavarovalno kritje do višine 750.000,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji višine zavarovalnega kritja, za katerega je imela prva toženka zavarovano svoj odgovornost za škodo, ki nastane njenim delavcem pri delu ali v zvezi z delom, oprlo na pravilno pravno podlago, to je določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). V tretjem odstavku 926. člena OZ je določeno, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. V četrtem odstavku istega člena pa, da mora biti izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka biti ugotovljena na polici.

13. Med strankama ni bilo sporno, da je imela prva toženka v spornem obdobju zavarovano civilno odgovornost po pogodbi - zavarovanje D. z dne 1. 3. 2010 in zavarovalni polici št. ... z dne 9. 3. 2010, pri čemer iz obeh med drugim izhaja, da znaša letni agregat vseh škod 750.000,00 EUR. Druga toženka je v postopku zatrjevala, da je za obravnavani primer določen najvišji znesek kritja v višini 50.000,00 EUR in da se ta limit nanaša na oba delavca (poleg tožnika še na enega delavca prve toženke), ki sta se poškodovala v isti nezgodi, kot to izhaja iz posebnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje odgovornosti E. in splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07. 14. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru posebni zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti E. in splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07 ne veljajo in s tem ne veljajo omejitve zavarovalnega kritja, ki so določene v teh pogojih. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva in se pritožbeno sodišče z njo strinja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami sklepanja pogodbe - zavarovanje D. z dne 1. 3. 2010 med prvo in drugo toženko (tj. predvsem v zvezi z okoliščinami, da je zakoniti zastopnik druge toženke ob predstavitvi ponudbe oziroma pogodbe zakonitemu zastopniku prve toženke zagotovil, da zavarovanje obsega zneske, kot so navedeni v tej pogodbi, to je do višine 750.000,00 EUR; da so v tej višini zavarovani tudi delavci v primeru nezgode pri delu in da z nižjimi limiti zakoniti zastopnik prve toženke ni bil seznanjen) verjelo zakonitemu zastopniku prve toženke C.C., ki je bil podpisnik pogodbe na strani prve toženke. Pritožbene navedbe, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti, ker gre za neverodostojno pričo, so neutemeljene. Dejstvo, da je C.C. kot zakoniti zastopnik prve toženke seznanjen z obravnavano zadevo in da naj bi bil zainteresiran za izid tega postopka, ne pomeni, da je njegova izpoved samodejno neverodostojna oziroma, da je sodišče ne sme upoštevati. Njegova izpoved je, tako kot vsak drug dokaz, podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče soglaša. 15. Dokazno breme, da je bil zakoniti zastopnik prve toženke ob podpisu pogodbe z dne 1. 3. 2010 seznanjen tudi s posebnimi zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti E. in splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07 (in s tem s posameznimi omejitvami zavarovalnega kritja, kot izhajajo iz teh pogojev), ki so bili potrditvah druge toženke priloženi k sklenjeni pogodbi z dne 1. 3. 2010 in zavarovalni polici z dne 9. 10. 2010, je na strani druge toženke. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da niti iz pogodbe z dne 1. 3. 2010 niti iz zavarovalne police z dne 9. 3. 2010 ne izhaja, da bi drugo toženka prvo toženko opozorila na te pogoje oziroma, da bi jih izročila prvi toženki. S tem pa drugo toženka ni izpolnila svoje obveznosti kot izhaja iz 926. člena OZ, v katerem je določeno, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici (drugi odstavek) in da mora biti izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka ugotovljena na polici (tretji odstavek). To torej pomeni, da mora biti na polici ugotovljeno, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji del pogodbe in da so bili točno določeni zavarovalni pogoji oziroma njihovo besedilo izročeni sklenitelju zavarovanja. Šele v takem primeru je zagotovljeno, da je sklenitelj zavarovanja seznanjen z vsemi splošnimi pogoji, po katerimi je sklenil zavarovalno razmerje.

16. Ker izpolnitev obveznosti drugo toženke, kot ji nalaga citirana določba OZ, ni razvidna že iz same pogodbe z dne 1. 3. 2010 in zavarovalne police z dne 9. 10. 2010, tega dejstva pa druga toženka niti v postopku ni dokazala, saj v dokaz svojih trditev niti ni predlagala zaslišanja zavarovalnega zastopnika, ki je sklepal sporno zavarovanje s prvo toženko, je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da posebni zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti E. in splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07 niso vključeni v pogodbeno razmerje med strankama, zaradi česar strank ne zavezujejo. Ne držijo pritožbene navedbe, da je C.C. v izpovedi potrdil prejem posebnih zavarovalnih pogoji za zavarovanje odgovornosti E.. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo njegovo izpoved, da niti ni vedel, kdaj so prejeli zavarovalne pogoje niti ni vede, da so jih sploh prejeli, ker jih ni nikoli videl. Bistveno pa je, da C.C. ni potrdil, da so mu bili zavarovalni pogoji izročeni ob sami sklenitvi pogodbe z dne 1. 3. 2010, katere podpisnik je bil. Četudi bi mu bili ti zavarovalni pogoji s strani druge toženke poslani naknadno, pa to ne vpliva na obveznost tožene stranke po določbi 926. členu OZ.

17. Druga toženka se s pritožbenimi navedbami o malomarnem ravnanju zakonitega zastopnika prve toženke pri podpisu pogodbe z dne 1. 3. 2010, svoje odgovornosti za ustrezno seznanitev pogodbenika s posebnimi in splošnimi zavarovalnimi pogoji, še posebno, če ti omejujejo njeno zavarovalno kritje, kot je določeno v sklenjeni pogodbi in zavarovalni polici, ne more razbremeniti.

18. Neutemeljeno je tudi sklicevanje druge toženke na posledice, ki naj bi jih imela odločitev v tej zadevi na ostale primere. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča prve stopnje, da posebni zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti E. in splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07 strank ne zavezujejo, velja samo za obravnavani primer, saj temelji na ugotovljenih okoliščinah obravnavanega primera.

19. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z razlago posameznih določb posebnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje odgovornosti E. in splošnih pogoji za zavarovanje odgovornosti F. - 05/07 ne odgovarja, saj glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje o njihovi neveljavnosti v obravnavani zadevi, niso odločilnega pomena.

20. Druga toženka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča o priznanju odškodnine za izgubljeni zaslužek in za plačevanje mesečne rente. Nasprotuje predvsem stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente upoštevajo izplačani potni stroški kot del tožnikove plače. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgolj dohodek, od katerega so plačani prispevki, to pa je plača, določena v pogodbi o zaposlitvi. Tako stališče druge toženke ni utemeljeno.

21. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavlja 168. člena OZ, po katerem ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odstavek). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). V drugem odstavku 174. člena OZ je določeno, da v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

22. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ št. ... z dne 11. 10. 2013 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 11. 7. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 17. 1. 2014 mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 434,19 EUR na mesec od 31. 10. 2013 dalje. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka, ki ga je tožnik utrpel zaradi nižjega izplačila oziroma invalidske upokojitve v posledici poškodbe pri delu, se upošteva zaslužek, ki bi ga tožnik imel glede na normalen tek stvari, če do poškodbe pri delu in s tem do nižjega plačila oziroma invalidske upokojitve ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu ni mogel doseči. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik pri toženi stranki dogovorjeno višjo plačo od pogodbeno določene, ki jo je prejemal iz naslova potnih stroškov (poleg izplačil iz naslova povračila stroškov prevoza in prehrane). Ne drži, da je sodišče upoštevalo le tožnikovo izpoved glede višje določene plače, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tak dokazni zaključek sodišče sprejelo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem izpovedi G.G. in predloženih tožnikovih plačilnih list ter izpisov tožnikovega bančnega računa, ki potrjujejo tožnikove navedbe, da je del plače prejemal tudi preko izplačila za potne stroške. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Ker so izplačila tožniku iz naslova potnih stroškov predstavljala del tožnikove plače in bi jih tožnik glede na normalen tek stvari prejemal tudi v bodoče (v kolikor ne bi prišlo do nezgode pri delu), je sodišče prve stopnje ta izplačila pravilno upoštevalo pri izračunu izgubljenega dobička in mesečne rente, ne glede na to, da od teh zneskov niso bili odvedeni predpisani davki in prispevki. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaznih predlogov za pridobitev listin, iz katerih bi bil razviden tožnikov dohodek, od katerega so bili plačani predpisani davki in prispevki (npr. podatki od ZPIZ o odmeri invalidske pokojnine, davčne napovedi, itd.).

23. Pritožbeni očitek, da je izračun izgubljenega zaslužka in mesečne rente nerazumljiv in nepravilen, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v točkah 74 do 79 obrazložitve sodbe natančno pojasnilo izračun izgubljenega zaslužka in mesečne rente (kot razliko med tožnikovo povprečno plačo pred škodnim dogodkom in nadomestilom plače oziroma invalidsko pokojnino, ki jo tožnik prejema), pri čemer je izhajalo tudi iz predloženih plačilnih list oziroma obračunov plače. Tožniku je tako iz naslova izgubljenega dobička za obdobje od 1. 5. 2011 do 10. 4. 2015 skupno prisodilo znesek 26.334,55 EUR. Od 11. 4. 2015 dalje pa je sodišče tožniku priznalo mesečno rento (kot razliko med zaslužkom, ki bi ga pridobil, če se ne bi moral upokojiti kot invalid I. kategorije, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema) v višini 755,71 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku mesečno rento pravilno priznalo brez časovne omejitve, kot je to tudi sicer uveljavljal tožnik s tožbenim zahtevkom. Stališče, da mora mesečna renta trajati brez izrecne časovne omejitve pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi VIII Ips 191/2012 z dne 14. 5. 2013. 24. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov, zlasti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in od premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička.

25. Sodišče prve stopnje je pri teku zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo 299. člen OZ, v katerem je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek), če pa rok za izpolnitev ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek).

26. Tožnik je drugo toženko z odškodninskim zahtevkom z dne 20. 6. 2011 pozval k plačilu akontacije odškodnine v višini 10.000,00 EUR, ki ga je druga toženka prejela dne 21. 6. 2011. Glede na ugotovitev sodišča, da si druga toženka ni pridržala časa za ugotavljanje obstoja in zneska njene obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ), je sodišče prve stopnje ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR (ki ga je upoštevalo pri zahtevku iz naslova nepremoženjske škode) pravilno priznalo od 6. 7. 2011 dalje. Pritožbene navedbe o spornosti temelja odškodninske odgovornosti ne utemeljujejo drugačnega teka zakonskih zamudnih obresti. Od preostalega prisojenega zneska nad 10.000,00 EUR pa je sodišče zakonske zamudne obresti priznalo od dneva vložitve dalje, to je od 23. 5. 2013 dalje.

27. Sodišče prve stopnje je v 83. točki obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti od ostalih prisojenih zneskov odškodnin, zato pritožbeni očitek o nejasni obrazložitvi v tem delu, ni utemeljen. Pravilno je priznalo tudi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska izgubljenega dobička 26.334,55 EUR od 11. 4. 2015 dalje, saj je tožnik premoženjsko škodo iz tega naslova tožnik uveljavljal šele z drugo pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 2015, zato šele od tedaj tečejo zakonske zamudne obresti. Zgolj dejstvo, da sodišče izračuna zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ni priložilo k sodbi (navedlo je, da je izračun vložen pod C1), ne pomeni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo vse za preizkus potrebne podatke (glavnico, datum zapadlosti, datum plačila, znesek plačila), tako da je preizkus sodbe v tem delu mogoč.

28. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je kot potrebni strošek tožniku priznalo tudi nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.748,80 EUR po tar. št. 3210. Do povrnitve tega stroška pa tožnik ni upravičen, saj je pritožbo zoper vmesno sodbo, opr. št. I Pd 890/2013 z dne 6. 10. 2015 vložila le druga toženka, ki je s pritožbo tudi uspela. Tožnik je že v pritožbenem postopku priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo, glede katerih pa je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 34/2016 z dne 16. 6. 2016 odločilo, da jih krije sam, ker je ugotovilo, da tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pri izračunu tožnikovih potrebnih stroškov ni upoštevalo nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.748,80 EUR po tar. št. 3210. Ugotovilo je, da tožniku glede na uspeh v postopku (86 %) pripada povračilo stroškov v znesku 6.420,81 EUR. Potrebni stroški postopka druge toženke pa glede na njen uspeh v postopku (14 %) znašajo 1.439,09 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tako druga toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.981,72 EUR.

29. Ker je pritožba zoper odločitev o stroških postopka utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

30. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Druga toženka je s pritožbo uspela v tako majhnem delu, da skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).