Jedro

Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po oceni sodišča pravno relevantni.

Res za oblikovalni tožbeni zahtevek velja enoletni prekluzivni rok, vendar bi bili tožeči stranki prikrajšani za sodno varstvo, če jima ne bi bila dana možnost, da zahtevek prilagodita sedaj uveljavljeni sodni praksi. V čem pravica tožene stranke, ki se je v okviru pravne varnosti in zaupanja v pravo zanesla na pozitivno pravo, ne bi bila varovana, tožena stranka konkretno ne pojasni. V času vložitve tožbe oziroma odgovora na tožbo je bilo toženi stranki jasno, da tožeči stranki zahtevata pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine in je tak način sodnega varstva z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse s hkratnim uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka pravni položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znižalo kupnino, ki je bila določena v prodajni pogodbi, sklenjeni med tožnikoma kot kupcema in tožencem kot prodajalcem za nepremičnino ID znak 000-1062-35 s pripadajočimi deli, parkirnim mestom in shrambo, za znesek 2.021,37 EUR (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova znižanja kupnine (3.286,81 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je prvi tožeči stranki dolžna plačati znesek 1.838,99 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 124,28 EUR od 9. 5. 2006 do plačila, od zneska 1.010,68 EUR od 8. 5. 2007 do plačila in od zneska 704,03 EUR od 12. 11. 2007 do plačila (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 1.838,99 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 124,28 EUR od 9. 5. 2006 do plačila, od zneska 1.010,68 EUR od 8. 5. 2007 do plačila in od zneska 704,03 EUR od 12. 11. 2007 do plačila (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 934,71 EUR od 24. 4. 2005 do 11. 11. 2007, od zneska 369,49 EUR od 15. 11. 2005 do 11. 11. 2007 in od zneska 103,86 EUR od 15. 3. 2006 do 11. 11. 2007 je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečima strankama plačati iz naslova pravdnih stroškov znesek 257,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe (VI. točka izreka) ter da sta tožeči stranki dolžni stranskemu intervenientu iz naslova pravdnih stroškov plačati znesek 53,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Vztraja na stališču, da gre pri zahtevku za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake za oblikovalni zahtevek, ki bi ga morala tožeča stranka postaviti že ob vložitvi tožbe. Že iz drugega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika izhaja, da gre pri znižanju kupnine za oblikovalno upravičenje. Torej je že na podlagi samega zakona, brez sodne prakse, jasno, da bi tožeča stranka morala postaviti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine in dajatvenega za vračilo preplačanega dela kupnine. Tožena stranka je zato upravičeno uveljavljala prekluzijo v zvezi z uveljavljanjem pravic tožeče stranke iz naslova znižanja kupnine, saj je jasno, da je od obvestila tožene stranke o morebitnih napakah preteklo več kot eno leto. Če sodišče na eni strani varuje pravice tožnikov, da po vložitvi tožbe lahko spreminjajo tožbeni zahtevek in ga kljub enakemu in nespremenjenemu zakonskemu določilu spreminjajo glede na domnevno spremenjeno sodno prakso, bi moralo varovati tudi pravico tožene stranke, ki se je v okviru pravne varnosti in zaupanja v pravo zanesla na pozitivno pravo. V konkretnem primeru je šlo tudi za primer neenotne sodne prakse in ne za primer prevladujoče sodne prakse, zaradi česar bi se tožeča stranka morala še v večji meri opreti na zakonsko določilo ter tako že v roku, v katerem je vložila dajatveni zahtevek, vložiti tudi oblikovalnega, saj je bila sankcija prekluzije znana ne glede na sodno prakso. Sodišče ni zaslišalo niti strank niti prič, saj naj bi šlo v zadevi prvenstveno za rešitev pravnih in ne dejanskih vprašanj. Pritožnica izpostavlja, da je za konkretni primer pomembno tudi dejansko stanje in ne gre zgolj za reševanje pravnih vprašanj. Ni jasno, katere listine konkretno je sodišče sploh vpogledalo oziroma prebralo, do te dokumentacije se sodišče tudi v ničemer ni opredelilo, tako da dokazne ocene in posledično same sodbe glede tega tožena stranka ne more preizkusiti in je že zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Sodišče svoje dolžnosti iz naslova proste presoje dokazov ni opravilo, saj izpodbijana sodba nima prav nikakršne dokazne ocene v zvezi z izvedenskimi mnenji, temveč jim sodišče kljub njihovi neskladnosti v celoti in nekritično sledi. Sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni zaslišalo priče zakonitega zastopnika podjetja A. o okoliščinah vgradnje vhodnih vrat, saj bi lahko predlagana priča pojasnila pomembne okoliščine v zvezi z vgradnjo vhodnih vrat, ki jih ni mogoče razbrati iz pojasnila družbe A. o okoliščinah vgradnje vrat. V mnenju izvedenca je le domneva, da so vhodna vrata napačno vgrajena na podlagi nekega drugega primera. Tožena stranka opozarja na nedopustno sklepanje sodišča, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v vseh stanovanjih v predmetnih večstanovanjskih stavbah na ... na podlagi tega, ker drugačnih trditev naj ne bi bilo. Glede zahtevka zaradi nevgrajenih zunanjih senčil bi moralo sodišče presojati obe izvedenski mnenji in ne le slediti drugemu izvedenskemu mnenju. V zvezi z ugoditvijo zahtevku zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije tožena stranka izpostavlja, da je bila za objekt izdana vsa ustrezna dokumentacija, kar potrjuje tudi ustreznost zvočne in toplotne izolacije. Strošek za m2 nedokončane stene v zvezi s toplotno in zvočno izolacijo bi lahko znašal največ 90,00 EUR na m2, nikakor pa ni mogoče priti do zneska, ki ga za zvišanje tožbenega zahtevka uporablja tožeča stranka, to je 512,34 EUR na m2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve tožene stranke.

5. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo vse listine pod prilogami A, B in C. Ne obstaja pa dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po oceni sodišča pravno relevantni.

6. Res mora sodišče prve stopnje predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar pa pritožba opredeljeno ne navede, na kakšen način bi konkretni dokaz lahko vplival na drugačno dokazno oceno, kot je bila ugotovljena v sodbi. Pa tudi sicer pritožnik neizvedbe predlaganih dokazov v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, torej na samem naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank zavrnilo ter dokazovanje zaključilo.

7. Tožeči stranki sta tožbo vložili dne 21. 11. 2007, torej v času, ko glede vprašanja, ali je znižanje kupnine zaradi stvarnih napak prodane stvari mogoče doseči le sodno z dajatveno tožbo, ni bilo enotnega stališča ne v pravni literaturi ne v sodni praksi višjih sodišč.(2) Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS takrat še ni obstajala. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila v času vložitve tožbe prevladujoča sodna praksa uveljavljanje zahtevka za znižanje kupnine z oblikovalnim zahtevkom. Nasprotno. Večinska sodna praksa je takrat dopuščala neposredne denarne zahtevke. Po spremembi sodne prakse pa sta tožeči stranki zahtevek prilagodili tako, da sta poleg dajatvenega zahtevka uveljavljali tudi oblikovalni zahtevek. Res za oblikovalni tožbeni zahtevek velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ, kot to izpostavlja pritožba, vendar se pritožbeno sodišče pridružuje že uveljavljenemu stališču sodišča prve stopnje, da bi bili tožeči stranki prikrajšani za sodno varstvo, če jima ne bi bila dana možnost, da zahtevek prilagodita sedaj uveljavljeni sodni praksi.(3) V čem pravica tožene stranke, ki se je v okviru pravne varnosti in zaupanja v pravo zanesla na pozitivno pravo, ne bi bila varovana, tožena stranka konkretno ne pojasni. V času vložitve tožbe oziroma odgovora na tožbo je bilo toženi stranki jasno, da tožeči stranki zahtevata pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine in je tak način sodnega varstva z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse s hkratnim uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka pravni položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine.

8. Pritožbeno sporni je zahtevek zaradi neustreznih vhodnih vrat, zahtevek zaradi nevgrajenih zunanjih senčil ter zahtevek zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije.

9. Glede zahtevka zaradi neustreznih vhodnih vrat: Iz dopisa podizvajalca A. d. o. o., ki je vgradil jeklene podboje v vseh vratih stanovanjskega kompleksa X, izhaja, da se pri vratih, ki imajo suhomontažni podboj, slepi kovinski podboji ne vgrajujejo. Glede na takšen položaj je po presoji pritožbenega sodišča trditveno in dokazno breme, da je isti podizvajalec ravno v vrata tožnikov vgradil slepi kovinski podboj, prešlo na toženo stranko, ki pa slednjega ni zatrjevala. Tožnika sta zahtevek v zvezi z neustreznimi vhodnimi vrati uveljavljala že v tožbi, ko sta se sklicevala na nepravilnost vgradnje, zaradi česar naj vrata ne bi opravljala svoje funkcije tesnosti in izolativnosti.

10. Glede zahtevka zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca B. B., ki je iz tega naslova ocenil znižanje kupnine za znesek 302,00 EUR. Na izvedensko mnenje v tem delu tožena stranka ni podala pripomb oziroma vzbudila kakšnega dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev. Pritožbena navedba, da je bila za objekt izdana vsa ustrezna dokumentacija, kar naj bi potrjevalo tudi ustreznost zvočne in toplotne izolacije, ne more vplivati na pravilnost stališča izpodbijane sodbe o napaki glede zahtevka zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izvid izvedenke C. C. glede nevgrajenih zunanjih senčil nejasen in nepopoln, te pomanjkljivosti pa ni moglo odpraviti z njenim zaslišanjem, je pravilno v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP postavilo novega sodnega izvedenca B. B., katerega mnenju je nato sledilo, zato se kot neutemeljena izkaže pritožbena navedba, da bi moralo sodišče presojati obe izvedenski mnenji.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Sodna praksa višjih sodišč dajatvenih zahtevkov iz razloga nesklepčnosti ni zavračala.

Op. št. (3): Glej: II Ips 261/2014 z dne 10. 6. 2015, II Ips 276/2014 z dne 26. 11. 2014, I Cp 327/2016 z dne 4. 5. 2016, II Ips 288/2014 z dne 5. 5. 2016.