Jedro

Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke).

S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugotoženo stranko, torej ugovorov iz Prodajne pogodbe in tudi ne ugovorov iz razmerja med prvotoženo stranko in pritožnikom, torej iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu. Terjatve do pritožnika zaradi morebitne neveljavnosti prodajne pogodbe torej nima.

Obstoj pravnega interesa je pogoj za priznanje stranske intervencije v pravdi nekomu, ki ni stranka postopka. Obstaja tedaj, kadar je intervenient v takem materialnopravno razmerju, da lahko neposredno ali posredno vpliva na njegov pravni položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog družbe R. d. o. o., za stransko intervencijo na strani tožene stranke zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj stranske intervencije. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče dopusti stransko intervencijo oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik kot predlagatelj za njegovo stransko intervencijo na strani tožene stranke je pravni interes zanjo utemeljeval na svojem položaju upnika prve tožene stranke na podlagi sklenjene Pogodbe o prodaji in odstopu terjatev med njim in banko X. d. d. S to pogodbo mu je banka X. d. d. odstopila terjatev, ki jo je imela do prvotožene stranke na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu, Aneksa k tej pogodbi in Aneksa št. 1. k tej pogodbi. Banka X. d. d. je dovolila tudi vknjižbo prenosa hipoteke, vknjižene v njegovo korist pri nepremičninah k. o. ..., parcelna št. 141/1 (ID ...) nanj kot novega zastavnega upnika. Svojo terjatev je pritožnik kot hipotekarni upnik že dobil poplačano od drugotožene stranke kot del kupnine po prodajni pogodbi z dne 13. 11. 2014. Slednja je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalcem in drugotoženo stranko kot kupcem nepremičnine, na kateri je bila vknjižena hipoteka v korist pritožnika. V predmetnem sporu se zoper pogodbenika prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 uveljavlja ničnost te pogodbe, podrejeno pa izpodbojnost le-te. Meni, da bi morebiten uspeh tožnika vplival na njegov pravni položaj, zaradi česar ima pravni interes, da pogodba z dne 13. 11. 2014 ostane v veljavi.

5. Prvostopenjsko sodišče s tako utemeljitvijo predlagateljeve stranske intervencije glede na opisana pravna razmerja pravnega interesa ni priznalo, kar je imelo za posledico zavrnitev oziroma nedopustitev njegove stranske intervencije. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja: 1. da morebiten neuspeh toženih strank v predmetnem postopku ne bi imel za predlagatelja neugodnih posledic, ker glede na prvi odstavek 87. člena OZ pravne posledice ničnosti pogodbe zadenejo le pogodbeni stranki take pogodbe. Vsaka pogodbena stranka mora drugi vrniti, kar je na podlagi pogodbe prejela, predlagatelj pa ni bil stranka pogodbe, zato se nanj pravne posledice morebitne ničnosti ne bodo raztezale; 2. da dogovor med pogodbenima strankama, da bo drugotožena stranka svojo obveznost plačila kupnine izpolnila tako, da jo bo nakazala predlagatelju kot upniku prvotožene stranke iz pogodbe o dolgoročnem kreditu, nobeni od toženih strank ne daje podlage za morebitno kasnejše uveljavljanje vračila kupnine zoper predlagatelja. Drugotoženi stranki že zato ne, ker predlagatelj ni bil stranka prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, prvotoženi stranki pa ne zato, ker je bila s plačilom drugotožene stranke izpolnjena obveznost prvotožene stranke do predlagatelja iz pogodbe o dolgoročnem kreditu, ki pa ni bila izpodbijana in zato podlaga za plačilo te obveznosti ni odpadla (vsaj predlagatelj tega ne zatrjuje); 3. da na podlagi izpodbojnega zahtevka glede na 278. člena ZFPPIPP drugotožena stranka ne bi pridobila povračilnega zahtevka zoper predlagatelja, pač pa le zoper prvotoženo stranko.

6. Z navedenimi razlogi prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih ni uspel omajati niti pritožnik s pritožbenimi očitki.

7. Pritožnik namreč zmotno meni, da se pravne posledice neveljavnosti Prodajne pogodbe glede na določilo drugega v zvezi s tretjim odstavkom 6. člena Prodajne pogodbe, ki določa: "če kupec ne odstopi od pogodbe in je nepremičnina pred potekom roka za plačilo kupnine prodana v izvršilnem postopku ali v postopku notarske prodaje, se pogodbeni stranki dogovorita, da se znesek prodajalčevega dolga do hipotekarnih upnikov, ki bo plačan s kupnino, dobljeno s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku notarske prodaje, všteje v kupnino iz prejšnjega člena", raztezajo tudi nanj kot (poplačanega) hipotekarnega upnika, ker bi z neveljavnostjo pogodbe (ničnostjo ali razveljavitvijo) odpadla podlaga za plačilo, kar bi odprlo možnost uveljavljanja zahtevkov zoper pritožnika po 190. členu OZ, ker je plačilo drugotoženke pritožniku temeljilo na 6. členu Prodajne pogodbe.

8. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta toženi stranki sklenili dogovor, da bo drugotožena stranka svojo obveznost plačila kupnine iz Prodajne pogodbe izpolnila tako, da jo bo nakazala pritožniku kot upniku prvotožene stranke iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu. Ni sporno (to nenazadnje izhaja iz trditev samega pritožnika, s katerimi utemeljuje svoj predlog za stransko intervencijo na strani tožene stranke), da je drugotožena stranka svojo obveznost plačila kupnine izpolnila tako, da je kupnino po želji oziroma nalogu prvotožene stranka nakazala pritožniku. Navedeno razmerje je zato mogoče presojati po pravnih pravilih OZ o nakazilu, po katerem z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba (nakazovalec oziroma asignant) drugo osebo (nakazanca oziroma asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi (prejemniku nakazila oziroma asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen OZ). V obravnavanem primeru je torej prvotožena stranka kot asignant drugotoženo stranko kot asignata pooblastila, da na njen račun plača pritožniku kot asignatarju, slednjega pa pooblastila, da v svojem imenu sprejme izpolnitev. Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke).

9. Obveznost asignata, da izpolni asignatarju, nastane šele s sprejemom nakazila (prvi odstavek 1036. člena OZ). Sprejem nakazila pa je drugotožena stranka nedvoumno pritožniku izrazila z izpolnitvijo nakazila, torej z nakazilom kupnine pritožniku. Po prvem odstavku 1037. člena OZ pa s sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugotoženo stranko, torej ugovorov iz Prodajne pogodbe in tudi ne ugovorov iz razmerja med prvotoženo stranko in pritožnikom, torej iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu. Terjatve do pritožnika zaradi morebitne neveljavnosti prodajne pogodbe torej nima. Tako se pokaže kot neutemeljena pritožbena trditev, da so plačila, ki jih je drugotožena stranka izvedla v korist pritožnika kavzalno povezana s Prodajno pogodbo in temeljijo na njenih določilih.

10. Ker tudi podlaga za plačilo dolga prvotožene stranke do pritožnika ni odpadla, saj pritožnik niti ni zatrjeval neveljavnosti Pogodbe o dolgročnem kreditu, tudi prvotožena stranka nima terjatve zoper pritožnika po 190. členu OZ, niti je v posledici morebitnega uspeha tožeče stranke v predmetnem postopku ne bo imel. V tem smislu je prvostopenjsko sodišče v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožniku pojasnilo, da bi prvotožena stranka zoper pritožnika lahko uveljavljala zahtevek na vračilo kupnine le v primeru, če bi odpadel pravni temelj plačila po Pogodbi o dolgoročnem kreditu, torej če bi bila ugotovljena neveljavnost kreditne pogodbe.

11. Spričo zgoraj obrazloženega (pravne narave asignacije, neuveljavljanja neveljavnosti kreditne pogodbe) je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa v 7. in 8. točki njegove obrazložitve med seboj v nasprotju, ker v 7. točki obrazložitve sodišče šteje plačila, ki jih je prejel pritožnik od drugotožene stranke, kot kavzalno in funkcionalno povezana s Prodajno pogodbo, v 8. točki obrazložitve pa navaja, da bi kondikcijski zahtevek zoper pritožnika lahko uveljavljala le prvotožena stranka.

12. Stransko intervencijo, da se pridruži stranki, je po prvem odstavku 199. člena ZPP mogoče priznati v pravdi, ki teče med drugimi, tistemu, ki izkaže pravni interes, da zmaga ena od strank. Obstoj pravnega interesa je pogoj za priznanje stranske intervencije v pravdi nekomu, ki ni stranka postopka. Obstaja tedaj, kadar je intervenient v takem materialnopravno razmerju, da lahko neposredno ali posredno vpliva na njegov pravni položaj.

13. Upoštevaje zgoraj navedene razloge je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da pritožnik s priglasitvijo in utemeljitvijo stranske intervecije v predmetnem sporu ni uspel izkazati pravnega oziroma intervencijskega interesa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in posledično po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo intervencijo.

14. Ker pri tem ni zagrešilo kršitev na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. O pritožbi je odločala sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP.