Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.
1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. pod točko 1 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in pod točko 3 dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 štiri mesece zapora in za vsako kaznivo dejanje pod točko 3 pet mesecev zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Po drugem odstavku Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. in mladoletna oškodovanca C. C. in D. D. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan plačati stroške vročitve v višini 60,00 EUR, plačila preostalih stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo, ter da po tretjem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki postavljene pooblaščenke mladoletnih oškodovancev bremenijo proračun.
2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo in obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo oziroma kazen ustrezno omili.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izrek sodbe v zadnji alineji 1. točke (glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1) in 3. točki (glede dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1) ni jasen in zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nejasnost izreka vidi v tem, da se sodišče prve stopnje pri opisu navedenih kaznivih dejanj zgolj sklicuje na zahtevo za preiskavo oziroma obtožnico, pri čemer slednji nista niti določno opredeljeni s številko in datumom. Takšno sklicevanje na drug procesni akt, brez da bi bilo dejanje opisano v izreku sodbe, po njenem mnenju ni ustrezno, saj bistvo očitka obdolžencu ni jasno prepoznan v izreku izpodbijane sodbe. Hkrati zatrjuje še, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba ne nanaša na dejanje, ki je predmet obtožbe, temveč na dejanje, ki je predmet zahteve za preiskavo.
5.Zagovornici ne gre pritrditi. Obdolžencu se pod točko 1 izreka očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo njegove takratne zunajzakonske partnerke B. B. Ravnanja obdolženca, ki predstavljajo izpolnitev zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, so v izreku sodbe jasno in določno opredeljena: konkretizirano je, na kakšen način je obdolženec z oškodovanko grdo in ponižujoče ravnal ter jo pretepal in jo z omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj. To velja tudi za pritožbeno problematiziran opis izvršitvenega ravnanja obdolženca v zadnji alineji te točke, da je oškodovanko 23. 9. 2022 pretepel in ji povzročil lahko telesno poškodbo, kot je opisano pod točko 2 izreka zahteve za preiskavo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv. Nerazumljiv je namreč izrek tedaj, ko ni mogoče ugotoviti, na kaj in na koga se ta nanaša ter o čem je sodišče v bistvu odločilo,1 za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Povsem jasno je namreč, da se to ravnanje obdolženca nanaša na lahko telesno poškodbo, ki jo je obdolženec povzročil oškodovanki 23. 9. 2022, kot je opisano v točki 2 izreka izpodbijane sodbe. Sklicevanje na zahtevo za preiskavo v izreku sodbe predstavlja zgolj odvečen dodatek in je posledica nepazljivosti sodišča, ki opisa v izreku sodbe ni prilagodilo fazi postopka. Da je bil predmet očitka obdolženca ves čas povsem jasen, pa nenazadnje izhaja iz postopanja procesnih udeležencev, ki tekom postopka na prvi stopnji niso imeli nobenih ugovorov glede (ne)razumljivosti izreka; tudi glede tega ravnanja je obdolženec podal svoj zagovor in je v zvezi z njim sodišče izvedlo dokazni postopek. Izrek sodbe v zadnji alineji 1. točke je zato povsem razumljiv, prav tako sodišče prve stopnje ni v ničemer prekoračilo obtožbe in zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.
6.Enako velja tudi za 3. točko izreka sodbe, pod katero se obdolžencu očita storitev dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, storjenih na škodo obdolženčevega pastorka C. C. (točka 3.a izreka) in njegove hčerke D. D. (točka 3.b izreka). Obe kaznivi dejanji vsebujeta jasen in določen opis obdolženčevih ravnanj, ki pomenijo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Čeprav se tudi v tem delu opis dejanja deloma sklicuje na procesni akt (obtožnico), ko se obdolžencu med drugim očita, da je 23. 9. 2022 v prisotnosti C. C. (točka 3.a izreka) oziroma D. D. (točka 3.b izreka) A. A. pretepel in ji povzročil lahko telesno poškodbo, kot je opisano pod točko 2 izreka obtožnice, pa zaradi tega izrek sodbe še ni nerazumljiv, kot to poskuša prepričati zagovornica. Tudi v tem primeru je namreč jasno, da se ravnanje obdolženca nanaša na lahko telesno poškodbo oškodovanke, opisano v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, sklicevanje na obtožnico v izreku sodbe pa je odvečen dodatek in posledica nepazljivosti sodišča pri oblikovanju krivdoreka. Tako je tudi izrek sodbe v točkah 3.a in 3.b razumljiv in zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.
7.Zagovornica nadalje zatrjuje več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka glede obveznih sestavin sodbe, ko v uvodu izpodbijane sodbe ni navedlo naroka glavne obravnave z dne 28. 11. 2025, prav tako ni obrazložilo razlogov za izključitev javnosti z glavne obravnave ter razlogov za opravo naroka z dne 1. 10. 2025 v nenavzočnosti obdolženca. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem kršilo drugi, šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
8.Vendar neutemeljeno. Drži sicer, da je v uvodu izpodbijane sodbe izostala navedba enega od narokov glavne obravnave (28. 11. 2025) ter obrazložitev razlogov za izključitev javnosti iz glavne obravnave in sojenje v nenavzočnosti obdolženca na naroku 1. 10. 2025, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo določbo 364. člena ZKP o obveznih sestavinah sodbe. Vendar zagovornica ne pojasni, kako je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri uveljavljanju pritožbeno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki (za razliko od absolutne bistvene kršitve iz prvega odstavka 371. člena ZKP) sama po sebi ne predpostavlja nezakonitosti in nepravilnosti sodbe, je treba dokazati, da je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zgolj zatrjevanje te kršitve, brez dokazanega vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe, kot je to storila zagovornica, ne zadostuje. Ob tem ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZKP sklep o izključitvi javnosti iz glavne obravnave ter sklep o sojenju v nenavzočnosti obdolženca na naroku 1. 10. 2025 razglasilo na glavni obravnavi in kratko obrazložitev vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi, kar pomeni, da so bili procesni udeleženci z razlogi za izključitev javnosti in sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti seznanjeni in takšnemu postopanju sodišča niso nasprotovali. Da bi sodišče prve stopnje izključilo javnost iz glavne obravnave v nasprotju z določbami ZKP oziroma da bi narok 1. 10. 2022 opravilo v nenavzočnosti obdolženca v nasprotju z določbami ZKP, pa zagovornica niti ne zatrjuje. Slednjega pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Obdolženec je bil namreč na ta narok glavne obravnave pravilno vabljen, predhodno je že bil zaslišan, prisotna je bila njegova zagovornica, obdolženec pa je svoj izostanek opravičil in podal soglasje, da se narok opravi v njegovi nenavzočnosti.
9.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zagovornica zatrjuje tudi z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe, in sicer za zaslišanje prič E. E., F. F. in G. G., vpogled v spis II N 18/2020, vpogled oziroma poslušanje posnetka na USB ključku, postavitev izvedenca s področja klinične psihologije in po potrebi psihiatra za obdolženca in oškodovanko ter izvedenca s področja klinične psihologije za mladoletna oškodovanca. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje glede vseh s strani obrambe predlaganih dokazov napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov pa je obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj bi vsi predlagani dokazi lahko vzbudili dvome o zaključkih sodišča. Zatrjuje, da je bila takšnim postopanjem obdolžencu kršena pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Hkrati pa zatrjuje še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo vse dokazne predloge obrambe.
10.Zatrjevana kršitev ni podana. Ustava v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vendar ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga stranka, ampak mora pri presoji upoštevati naslednja merila: 1. predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti pravno relevantno; 2. stranka mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; in 3. v dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnega dokaza. Dokazni predlog sme zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.3
11.Po oceni pritožbenega sodišča je vse pritožbeno izpostavljene dokazne predloge prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa v točki 73, pa tudi 9 in 64 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo s povsem ustreznimi in zadostnimi razlogi, ki jih zagovornica s pritožbenimi navedbami ne more ovreči. Pri tem ni zagrešilo očitane nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, ampak je dokazne predloge obrambe zavrnilo ob pravilni uporabi prej navedenih meril sodne prakse za odločanje o dokaznem predlogu. Predloge za zaslišanje prič E. E., F. F. in G. G., kakor tudi za postavitev izvedenca s področja klinične psihologije oziroma psihiatrije za oškodovanko in izvedenca klinične psihologije za mladoletna oškodovanca zavrnilo, ker je ugotovilo, da je glede na vse izvedene dokaze dejansko stanje razjasnjeno. Takšna ugotovitev je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj je bilo dejansko stanje glede obdolžencu očitanih dejanj v celoti razjasnjeno z izpovedbami oškodovanke in v postopku zaslišanih prič, SMS sporočili med obdolžencem in oškodovanko ter z mnenji v postopku postavljenih izvedencev s področja travmatologije in psihiatrije ter je zato nadaljnje dokazovanje zaradi jasnosti zadeve postalo odveč. Pritožbeno problematizirana prvostopenjska obrazložitev, da je bilo zaslišanje prej navedenih prič glede na vsebino izpovedbe oškodovanke tudi nepotrebno, po oceni pritožbenega sodišča (upoštevaje pravilne razloge o odvečnosti nadaljnjega izvajanja dokazov zaradi jasnosti zadeve) predstavlja nepotrebno dodatno argumentacijo zavrnitve dokaznega predloga, ki na pravilnost prvostopenjske odločitve nima nobenega vpliva.
1.Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo treba zaradi preverjanja posledic obdolženčevih ravnanj na mladoletna oškodovanca poleg izvedenke za psihiatrijo v postopek pritegniti še izvedenca klinične psihologije. Po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča je bilo tudi v zvezi s tem vprašanjem dejansko stanje ugotovljeno že z mnenjem izvedenke otroške in mladostniške psihiatrije H. H., za katero se tekom postopka ni pojavil noben dvom v njeno strokovno usposobljenost. Izvedenka je bila zaslišana na glavni obravnavi in je odgovarjala na vprašanja obrambe, med drugim o metodologiji njenega dela, ter je tako obramba lahko preverila vse svoje dvome v njene ugotovitve. V mnenju navedene izvedenke ni bilo nasprotij in pomanjkljivosti, zato tudi ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje enakih vprašanj angažiralo drugega izvedenca (prim. določbo 258. člena ZKP), pritožba pa z laičnim nasprotovanjem ugotovitvam izvedenskega mnenja pomislekov v njegovo popolnost in pravilnost ne more vzbuditi.
2.Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije oziroma psihiatrije za obdolženca, ki ga je obramba predlagala zaradi ugotovitve, ali je obdolženec dejanje z dne 23. 9. 2022 storil v neprištevnem oziroma bistveno zmanjšano prištevnem stanju. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je prištevnost domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje. Mogoče pa je dokazovati nasprotno, torej neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost obdolženca, pri čemer se navedeno dokazuje le, če nastane sum, ki kaže na izključitev ali okrnitev prištevnosti.4 V obravnavani zadevi pa sum v obdolženčevo prištevnost ni nastal, za kar je sodišče prve stopnje v točkah 9 in 64 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razumne razloge. Utemeljeno je izpostavilo vsebino SMS sporočila med oškodovanko in obdolžencem, ko je slednji še istega dne oškodovanki priznal, da jo je fizično napadel, kar po pravilni prvostopenjski oceni nedvomno dokazuje, da se je obdolženec svojega ravnanja zavedal in ga hotel storiti. Še zlasti, ker je bil z grožnjami oškodovanke, ki naj bi po zatrjevanju pritožbe povzročile obdolženčevo okrnitev prištevnosti, seznanjen že dan prej, ko mu je to oškodovanka napisala v SMS sporočilu. Drži sicer, da v sodbi ni izrecno povzeta vsebina SMS sporočila, iz katerega izhaja reakcija obdolženca na grožnjo oškodovanke, vendar pa ta okoliščina sama zase pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v ničemer ne omaje, še manj izpodbije. Ker upoštevaje izvedene dokaze ni bila podana nobena okoliščina, zaradi katere bi sodišče prve stopnje podvomilo v prištevnost obdolženca, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi za preverjanje prištevnosti postavilo izvedenca.
3.Neutemeljena je nadalje pritožbena graja zavrnitve predloga za vpogled v spis v zadevi II N 18/2020, ki je potekala med oškodovanko in njenim bivšim partnerjem E. E. Obramba je podala predlog za vpogled v dva dokumenta spisa, v katerih je oškodovanka zanikala navedbe bivšega partnerja, da naj bi mu C. C. večkrat povedal, da ga je obdolženec udaril, ter izvedenki podala navedbe o tem, da se C. C. in obdolženec dobro razumeta. Oškodovanka je namreč potrdila obstoj teh navedb v spisu in pojasnila ozadje njihovega nastanka, zato za ugotovitev njihovega obstoja vpogled v spis tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potreben. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je oškodovanka izrecno pojasnila zgolj navedbe v dopisu odvetnici, ne pa tudi njenih navedb izvedenki, na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva. Še zlasti, ker pritožba ne pojasni, kako bi naveden dokaz vplival na zakonitost in pravilnost sodbe, upoštevaje ostale izvedene dokaze, iz katerih nedvomno izhaja, da je oškodovanka nasilje obdolženca skrivala pred drugimi osebami.
4.Brez podlage je tudi pritožbeni očitek glede prvostopenjske zavrnitve dokaznega predloga za vpogled oziroma poslušanje posnetka na USB ključku. Pritrditi je pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se navedeni posnetek pogovora med oškodovanko in njenim bivšim partnerjem ne nanaša na obravnavano zadevo, zagovornica pa tudi v tem delu ne pojasni, kako bi posnetek glede na druge izvedene dokaze lahko vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zgolj pavšalna trditev, da je obramba z njim želela izpodbiti oškodovankino verodostojnost, vpliva domnevne kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe ne dokazuje.
5.Po navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila zavrnitev vseh pritožbeno problematiziranih dokaznih predlogov po vsebini utemeljena in pravilna, hkrati pa upoštevaje vse razloge izpodbijane sodbe kot celote tudi povsem zadostno in ustrezno obrazložena. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka tako po presoji pritožbenega sodišča niso podane.
6.Zagovornica izrecno zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP še z navedbami, da naj bi v izpodbijani sodbi manjkala ustrezna dokazna ocena, zlasti glede nasprotujočih dokazov. Glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka naj bi tako manjkala dokazna ocena posameznih delov izpovedb C. C., I. I., J. J. in K. K., da niso zaznali nasilja ali grdega ravnanja obdolženca nad oškodovanko. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka naj sodišče ne bi ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje z direktnim ali eventualnim naklepom, in zakaj glede povoda za nasilje obdolženca dne 23. 9. 2022 verjame oškodovanki in ne obdolžencu. Glede kaznivih dejanj pod točko 3 izreka pa naj ne bi dokazno ocenilo izpovedbe J. J., da ni zaznala nasilja obdolženca nad otroci, in K. K., da se ml. D. D.obdolženca ni bala, nadalje poročila šole, ki obdolženca razbremenjuje, ter izvedenskega mnenja, da bi bila simptomatika ml. D. D. lahko posledica vključitve v vrtec in da na objektiven način ni mogoče ugotoviti, ali sta otroka žrtvi kaznivega dejanja; izostala pa naj bi tudi ocena izvedenih dokazov, da otroka dogodka z dne 23. 9. 2022 nista videla. Ker naj bi sodišče prve stopnje ocenilo zgolj tiste dokaze, ki so obdolžencu v škodo, ne pa tudi tistih, ki so mu v korist, je po mnenju zagovornice kršilo sedmi odstavek 364. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
7.Vendar ji tudi v tem delu ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno in pravilno povzelo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter določno navedlo, katera (odločilna) dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi upoštevalo zgolj obremenilne dokaze ali prezrlo razbremenilne dokaze, temveč je izvedene dokaze presojalo celovito - vsakega zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. V zvezi s povzeto pritožbeno grajo prvostopenjske obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče izpostavlja, da standard obrazložene sodbe ne pomeni obširnega povzemanja prav vseh izvedenih dokazov in tudi ne odgovarjanja na vsa vprašanja strank, pač pa je bistveno, da sodišče prepozna odločilna dejstva in se do njih argumentirano opredeli. Temu pa je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno in zagovornica s selektivnim izpostavljanjem posameznih izsekov izpovedb prič ter drugih izvedenih dokazov ne more prepričati v nasprotno. Razloge izpodbijane sodbe je treba brati in razumeti kot celoto, saj se medsebojno dopolnjujejo ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev. Sicer pa je iz povzetih pritožbenih navedb razbrati, da zagovornica pod videzom procesne kršitve v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Na tak način pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.
8.Neutemeljeno nadalje zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena, ker da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obdolženca. V obravnavani zadevi sodišče ni sledilo zagovoru obdolženca, da je dejanje dne 23. 9. 2022 storil v neprištevnem stanju in posledično torej niso podane okoliščine, ki izključujejo njegovo krivdo ali kaznivost. Če se zagovornica s takšnimi zaključki sodišče prve stopnje ne strinja, pa s tem ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.
9.Zagovornica pa neutemeljeno izpodbija tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, zagovornica pa ne navaja ničesar takšnega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.
10.Bistvo pritožbenih navedb je v zatrjevanju, da obdolžencu storitev kaznivih dejanj ni dokazana in v drugačni oceni posameznih izvedenih dokazov. Glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka zagovornica navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na izpovedbi oškodovanke, drugih neposrednih dokazov, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, pa ni. V tej zvezi izpostavlja posamezne dele izpovedb prič (I. I., J. J., K. K., C. C.), ki jih je po njenem mnenju sodišče prve stopnje prezrlo in naj bi obdolženca razbremenjevali. Prav tako meni, da ni dokazan zakonski znak podrejenosti, kar naj bi izhajalo že iz izpovedbe oškodovanke, pa tudi iz izpovedbe C. C. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka ponavlja obdolžčev zagovor, da se dejanja ne spomni, ter ponovno poskuša prepričati, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil (ne)prištevnost obdolženca. Prav tako po njeni oceni sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo naklepa obdolženca. Tudi glede kaznivega dejanja pod točko 3 izreka izpostavlja posamezne dele izpovedb prič in drugih dokazov, ki naj bi obdolženca razbremenjevali (J. J., K. K., deli izvedenskega mnenja, poročilo šole) ter zatrjuje, da ni dokazano neposredno nasilje obdolženca nad otrokoma in prisotnost otrok ob dogodku 23. 9. 2022, glede na izvedensko mnenje pa tudi ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je simptomatika pri otrocih posledica ravnanj obdolženca.
11.Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Zagovor obdolženca, da ni storil očitanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke B. B., ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno povzelo ter upoštevaje druge izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo (zlasti točke 21-39 in 61-63 obrazložitve). Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi izpodbijana sodba temeljila zgolj na izpovedbi oškodovanke. Pritožba namreč prezre dvoje. Prvič, da se kaznivo dejanje nasilja v družini dogaja znotraj domačega okolja in je pogosto skrito pred očmi drugih oseb, kot je to po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bilo tudi v obravnavani zadevi. Da je oškodovanka nasilje obdolženca skrivala pred drugimi, nesporno izhaja ne le iz njene izpovedbe, temveč tudi iz SMS sporočil med obdolžencem in oškodovanko, ter izpovedb L. L., ki je bila oškodovanki nadrejena na njenem delovnem mestu, in je videla, kako je oškodovanka prikrivala modrice z ličili in ruto, ter priče K. K., ki je pri oškodovanki opazila, da nekaj ni v redu ter je domnevala, da gre za nasilje s strani obdolženca, kar pa je oškodovanka zanikala. In drugič, izpovedbo oškodovanke o obdolženčevem grdem ravnanju in pretepanju ter spravljanju v podrejen položaj so po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdili tudi drugi izvedeni dokazi, korektno povzeti in skrbno ocenjeni v točkah 39-50 ter 55-65 obrazložitve: izpovedba oškodovankine matere I. I., da ji je o nasilju obdolženca nad oškodovanko povedal oškodovankin sin C. C., sama pa je slišala grožnje in grde besede ter nekajkrat videla modrice pri oškodovanki; izpovedba C. C., da je videl, kako je obdolženec oškodovanko klofutnil in je bila zaradi tega "plava", ter je slišal grde besede, ki jih je obdolženec govoril oškodovanki; izpovedba priče K. K., da je pri oškodovanki opazila njeno spremenjeno obnašanje, saj je postala žalostna in vase zaprta, prav tako je slišala žaljivke in poniževanje ter neposredno opazila močno dominantnost obdolženca, ki je oškodovanko zatiral in je glede na svoja opažanja domnevala, da gre za obdolženčevo nasilje; izpovedbe oškodovankine sodelavke J. J., da je bila oškodovanka prestrašena, ustrahovana, travmatizirana, večno utrujena in ni mogla normalno funkcionirati, obdolženec jo je ves čas klical in nad njo izvajal psihični pritisk ter je morala pustiti službo; izpovedbe L. L. o spremenjenem vedenju oškodovanke, ki je postajala bolj depresivna, boječa, na njeno vprašanje pa ji je povedala, da ima težave s partnerjem, in je nato kljub prepričevanju v nasprotno dala odpoved delovnega razmerja, prav tako je videla, kako je oškodovanka poskušala z ličili ali ruto prikriti sledi nasilja, ki pa so se vseeno videle; in izvedensko mnenje izvedenca s področja travmatologije M. M., ki je opisal poškodbe oškodovanke z dne 23. 9. 2022.
12.Vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri presoji obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in torej zaključka o obdolženčevi krivdi ni utemeljilo zgolj na oškodovankini izpovedbi, temveč je slednjo presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, do katerih se je v obrazložitvi tudi ustrezno opredelilo. Selektivno izpostavljanje posameznih delov izpovedb prič, ki posameznih ravnanj obdolženca niso neposredno zaznale oziroma jim oškodovanka o njem ni povedala ter je obdolženčevo ravnanje in njegove posledice pred njimi skrivala, upoštevaje vse navedeno pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati, še manj izpodbiti.
13.Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica poskuša prepričati, da v obravnavani zadevi ni šlo za obdolženčevo enostransko nasilje, temveč za konflikten partnerski odnos, v katerem sta oba povzdignila glas in izrekla neprimerne besede. Izpostaviti je treba, da verbalni upor oziroma prepiranje z obdolžencem samo po sebi še ne izključuje podrejenega položaja.5
Da oškodovanka ni bila enakovredna udeleženka konfliktov, pač pa v podrejen položaj spravljena žrtev obdolženčevega nasilja, izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje strnjeno povzelo v točki 65 obrazložitve in podalo prepričljive razloge, na podlagi katerih je utemeljilo tak svoj zaključek.
Neutemeljena je nadalje pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka. Prvostopenjskemu zaključku, da je obdolženec z ravnanjem, kot se mu očita pod to točko izreka, oškodovanki povzročil lahko telesno poškodbo, zagovornica niti ne oporeka, pač pa s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da se dejanja ne spomni, ponovno poskuša prepričati v obdolženčevo neprištevnost oziroma vsaj bistveno zmanjšano prištevnost pri izvršitvi tega dejanja. Vendar neuspešno. Kot že predhodno obrazloženo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost, upoštevaje, da je obdolženec v SMS sporočilu oškodovanki istega dne priznal, da jo je fizično napadel, ker da ga je ona psihično napadla in ga "sprovocirala", kar brez dvoma ne potrjuje njegovega zagovora, da se dejanja ne spomni; nenazadnje je z enakimi grožnjami oškodovanke bil seznanjen že dan prej, pa nanje ni odreagiral oziroma ji je v SMS sporočilu celo odgovoril, da to ni njegova stvar. Sodišče prve stopnje zato njegovemu zagovoru, da je dejanje storil v neprištevnem stanju, utemeljeno ni sledilo ter v točkah 9, 64 in 66 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, da je dejanje storil z direktnim naklepom. Zagovornica z nekritičnim ponavljanjem obdolženčevega zagovora, ki ga ne podpira prav noben drug izveden dokaz, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o ravnanju obdolženca z direktnim naklepom ne more izpodbiti. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, kaj je bil povod za obdolženčevo nasilno ravnanje navedenega dne - ali to, da je oškodovanka želela od njega izvedeti, kje je bil prejšnjo noč in pogledati v njegov telefon, ali oškodovankina grožnja, pa za presojo obdolžencu očitanega ravnanja niti ni odločilna in je zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati.
Zagovornica ne more biti uspešna niti z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivih dejanj pod točko 3 izreka na škodo mladoletnih oškodovancev C. C. in D. D. Tudi v tem delu je namreč sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbe oškodovancev B. B. in C. C., prič I. I. in K. K. ter poročila CSD, vrtca in šole, kakor tudi na mnenje izvedenke psihiatrične stroke H. H., ki v celoti potrjujejo očitke o obdolženčevih hudih kršitvah svojih dolžnosti do otrok in njihovih posledicah nanju. Pritožbeno izpostavljanje izpovedb J. J., da se D. D. obdolženca ni bala, K. K., da nasilja obdolženca do otrok ni videla, in poročila šole, ki C. C. težave v šoli pripisuje ločitvi in slabim stikom z očetom, upoštevaje vse izvedene dokaze pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Še zlasti ker gre zgolj za posamezne selektivne izseke izpovedb, medtem ko pritožba zamolči del izpovedbe priče E. E. o njenih zaznavah sprememb v C. C. vedenju ter del izpovedbe priče J. J., da sta bila po njeni oceni oba otroka travmatizirana. Predvsem pa pritožba prezre mnenje izvedenke, ki je na podlagi njenega strokovnega znanja in upoštevaje podatke spisa ter pedopsihiatričnega pregleda otrok podala oceno o posledicah obdolženčevih ravnanj za oba otroka. Sodišče prve stopnje je njene ugotovitve povzelo v točkah 67-71 obrazložitve in v točki 72 obrazložitve pravilno zaključilo, da je izvedenka ugotovila znake travmatizacije otrok kot posledice obdolženčevega ravnanja. Pri C. C. je izvedenka ugotovila prisotnost razvojne travme ter ugotovila, da je bil izpostavljen več škodljivim dogodkom, kar je vodilo do dolgotrajnega pomanjkanja varnosti in negativno vplivalo na razvoj možganov, prisotna je bila separacijska anksioznost, težave v socialnih stikih, razpoloženjska nihanja. Drži sicer, da se glede na mnenje izvedenke ne da natančno razmejiti, katere njegove težave so posledica zgodnjega obdobja in katere nadaljnjih neugodnih okoliščin, vendar pa je bistvena nadaljnja ugotovitev izvedenke, da je pri C. C. kljub prekinitvi stikov z očetom prišlo do stopnjevanja njegovih vedenjskih čustvenih težav, ki sovpadajo z nasiljem, kateremu je bil izpostavljen s strani obdolženca. Kot je pojasnila, so pri C. C. prisotni znaki travmatizacije s strani obdolženca, pri čemer travmatične izkušnje zanj niso bile le, da je bil sam žrtev fizičnega nasilja, temveč tudi, da je bil posredno izpostavljen fizičnemu nasilju kot opazovalec. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o posledicah obdolženčevega ravnanja na ml. C. C., kot izhajajo iz izreka sodbe.
Enako velja tudi za posledice obdolženčevega ravnanja na ml. D. D., ki so po pravilni prvostopenjski oceni izkazane tako s poročili CSD (točka 63 obrazložitve), kakor tudi z ugotovitvami izvedenke (točke 67-68 ter 70-71 obrazložitve izpodbijane sodbe). Slednja je med drugim odgovorila tudi na pritožbeno izpostavljeno vprašanje, ali bi bilo vedenje pri D. D. mogoče pripisati njeni vključitvi v vrtec. V tej zvezi je pojasnila, da je bila deklica že prej bolj plašna in jokajoča, vendar pa je v obravnavanem obdobju to trajalo dalj časa in je bilo bolj intenzivno, prav tako je deklica v vrtcu povedala, da "ata tepe mamo"; po obravnavanem obdobju se je D. D. vedenje sprostilo, medtem ko je v odnosu z obdolžencem, ko so potekali stiki pod nadzorom, ostalo zadržano, celo odklonilno in je iz tega zaključila, da se deklica v obravnavanem obdobju v domačem okolju ni počutila varno. Po njeni oceni je bila sicer manj vpeta v konflikte med staršema, vendar je bila prisotna pri izvajanju nasilja obdolženca nad njeno materjo in bratom ter občasno izpostavljena neposrednemu nasilju. Ravnanja obdolženca so bila glede na izvedensko mnenje izjemno škodljiva za zdrav in celosten razvoj otrok, kar vse je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri presoji obdolžencu očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1.
Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne more omajati niti z izpostavljanjem navedb izvedenke, da pri C. C. ni mogoče povsem objektivno ugotoviti, ali govori resnico. Izvedenka je namreč pojasnila, da sicer res ni nikoli možno povsem objektivno ugotoviti, ali otrok govori resnico, vendar pa obstajajo znaki oziroma metode, ki izvedencem pri tem pomagajo (npr. skladnost zgodbe, telesni znaki), kar je tudi sama ugotavljala tekom pedopsihiatričenga pregleda in ocenila, da je šlo pri informacijah, ki jih je podal C. C., za informacije iz njegovega otroštva in ne za njegovo indoktrinacijo. Glede pritožbenih navedb, da ni mogoče z izvedenskim mnenjem na objektiven način ugotoviti, ali sta otroka žrtvi kaznivih dejanj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tovrstno ugotavljanje in dokazovanje ni naloga izvedenca, temveč sodišča. Izvedenci s svojim strokovnim znanjem pomagajo sodišču pri razjasnjevanju dejanskih in ne pravnih vprašanj, mnenje izvedenca pa je dokazno sredstvo, ki ga sodišče dokazno oceni v povezavi z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi je izvedenka podala odgovor na vprašanje sodišča v zvezi z obstojem posledic obdolžencu očitanih ravnanj pri otrocih, presojo dokazanosti obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pa je opravilo sodišče po izvedenem dokaznem postopku.
Neutemeljeno pritožba nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da sta bila otroka prisotna pri dejanju obdolženca dne 23. 9. 2022. Iz izpovedbe oškodovancev B. B. in C. C. kot tudi I. I. namreč izhaja, da sta se otroka tega dne nahajala na kraju dejanja - v hiši, kjer se je dejanje zgodilo in sta nasilje obdolženca tudi neposredno zaznala. Nenazadnje je C. C. prav iz tega razloga stekel po pomoč k babici I. I., pri čemer je slednja izpovedala enako kot oškodovanka B. B., da je D. D. v sobi jokala, kar samo po sebi implicira logičen zaključek, da je ravnanje obdolženca neposredno zaznala. Iz navedenega tako izhaja, da sta bila oba otroka brez dvoma prisotna pri dejanju obdolženca navedenega dne, pri čemer okoliščina, ali sta ravnanje obdolženca videla, ali pa sta ga zaznala na podlagi kričanja njune mame in "ropotanja", kot je izpovedal C. C., glede na obtožbeni očitek niti ni relevantna.
Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolžencu izrečene milejša kazenska sankcija oziroma da se mu kazen ustrezno omili. Po njenem mnenju je izrečena kazenska sankcija prestroga in nesorazmerna teži kaznivih dejanj ter stopnji obdolženčeve krivde. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo kot olajševalno okoliščino upoštevati obdolženčevo skrb za tri mladoletne otroke ter njegovo smiselno priznanje kaznivega dejanja pod točko 2 izreka.
Vendar ji ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen, ki jo je za vsako kaznivo dejanje določilo v ustrezni višini in mu nato izreklo primerno enotno kazen. Pravilno je izpostavilo obdolženčevo vztrajnost in intenzivnost izvrševanja nasilnih ravnanj na škodo vseh treh oškodovancev, predkaznovanost obdolženca za drugo kaznivo dejanje ter odsotnost olajševalnih okoliščin pri obdolžencu. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega smiselnega priznanja krivde kaznivega dejanja pod točko 2 izreka je neutemeljena, upoštevaje, da obdolženec navedenega kaznivega dejanja ni priznal in je še celo v pritožbi poskušal prepričati v svojo neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na obdolženčevo skrb za tri mladoletne otroke. Pritožba prezre, da je bilo eno izmed kaznivih dejanj storjeno prav na škodo njegovega ml. otroka in mu zato te okoliščine že iz tega razloga ni mogoče šteti kot olajševalne. Nadaljnje povsem pavšalne pritožbene navedbe, da sodišče za obdolženca ni našlo niti ene olajševalne okoliščine, pa ni mogoče preizkusiti, saj ni navedeno, katere konkretne olajševalne okoliščine pri obdolžencu naj sodišče prve stopnje pri izreku in odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v točki 75 obrazložitve in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v smeri, kot to predlaga zagovornica.
Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).
-------------------------------
1Z. Dežman v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2023, stran 904.
2V točki 3.b izreka je sicer naveden datum 23. 9. 2023, kar pa je po oceni višjega sodišča očitna pisna pomota, saj je glede na celoten opis v izreku sodbe jasno, da gre za dejanje z dne 23. 9. 2022.
3Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in I Ips 47145/2011-109 z dne 9. 4. 2015.
4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 33823/2010-221 z dne 17. 3. 2016.
5Prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 16115/2015 z dne 10. 11. 2016 in II Kp 42781/2018 z dne 18. 1. 2021.