Jedro

Sodišče mora preveriti izračune premalo izplačanih plač, kot izhaja iz potrdil tožene stranke o premalo izplačanih plačah, izdanih za potrebe postopka lastninskega preoblikovanja. Ugotoviti mora, kakšne so bile dejanske razlike v plačah in sicer med izplačano plačo in plačo, ki bi morala biti izplačana tožnici po SKPG in KP za gradbene dejavnosti RS, znižano za 20% (v letu 1991), za leto 1992 pa med izplačano plačo in plačo, kot bi morala biti izplačana glede na prej navedene kolektivne pogodbe, pri čemer je razlika lahko nastajala le v slovenskih tolarjih, ne pa v DEM, kot to izhaja iz potrdil tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati tolarsko protivrednost 3.591,07 DEM po prodajnem menjalnem tečaju LB KB z obrestmi, kot jih priznava LB, Koroška banka d.d., Slovenj Gradec za devizne vloge občanov v DEM na vpogled od zneskov 1.723,38 DEM od 13.12.1991 dalje do plačila in od zneska 1.867,69 DEM od 30.6.1992 dalje do plačila. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti povzročene stroške postopka v višini 49.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka priznava, da so v letih 1991 in 1992 bile delavcem izplačevane nižje plače, kot je bilo to predvideno s kolektivnimi pogodbami, zaradi česar so bila izdana delavcem potrdila, ki so izkazovala razliko. Potrdila so bila izdana z določenimi omejitvami in za točno določene namene, kar je razvidno iz samega potrdila in ne morejo imeti statusa priznane denarne terjatve. Tožena stranka je v postopku lastninskega preoblikovanja, v katerem je bila vsem delavcem dana možnost sodelovanja s potrdili oz. z realnimi razlikami med dejansko plačo in 100 % plačo določeno v kolektivni pogodbi. Če tožnica takšne ponujene možnosti ni izkoristila, je po mnenju tožene stranke izgubila možnost uveljavljati razlike na kakršenkoli drug način. Zato meni, da je iz tega razloga potrebno zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti.

Tožena stranka je obračunavala in izplačevala plače, kot je bila v danih razmerah sposobna in se ji nikoli ni zdel sporen postopek zniževanja plač in meni, da temu postopku sodišče nepravilno daje težo. Podrejeno pa tožena stranka tudi ugotavlja, da je odločitev sodišča v zvezi z višino vtoževane razlike nepravilna in preuranjena, saj je sodišče napačno upoštevalo težo potrdil in na podlagi tega tudi napačno odločilo, da pripada tožnici znesek kot izhaja iz teh potrdil. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnica je s tožbo v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačila razlike v premalo izplačanih plačah v letih 1991 in prvi polovici 1992. Tožena stranka priznava, da tožnica v navedenem obdobju ni prejemala plače, kot je to določala kolektivna pogodba.

Sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja v tej smeri, temveč je za podlago svoji odločitvi vzelo potrdila tožene stranke o priznanju terjatve za leto 1991 in 1992, ki pa se glasijo na nemške marke. Sodišče ni raziskovalo, koliko plače je tožnica dejansko prejela v letu 1991 in prvi polovici 1992. Potrdila za premalo izplačano plačo so izdana v nemških markah, plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji pa je slovenski tolar. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšne so bile dejanske razlike v plačah in sicer kot pravilno ugotavlja v letu 1991 med izplačano plačo in plačo, ki bi morala biti tožnici izplačana po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo Republike Slovenije in Kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti Republike Slovenije, znižano za 20 %, za leto 1992 pa med izplačano plačo in plačo, kot bi jo morala dobiti izplačano glede na prej navedene kolektivne pogodbe. Sodišče je kljub ugovoru tožene stranke, da izdana potrdila ne odražajo dejanske razlike v plačah, potrdila štelo kot dokaz pravilnega izračuna prikrajšanja pri plači, ne da bi ga preverilo. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, koliko je tožnica po posameznih mesecih dobila izplačane plače in koliko bi jo morala dejansko prejeti. Razlika v plači je lahko nastajala le v slovenskih tolarjih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, da so imeli delavci možnost uveljaviti razliko v premalo izplačanih plačah le v postopku lastninskega preoblikovanja oz. v primeru stečaja tožene stranke.

Samo v postopku lastninskega preoblikovanja so delavci lahko participirali z razliko med zakonito znižanimi plačami od 80 % do 100 % izhodiščnih plač. V konkretnem primeru pa tožnica zahteva razliko med izplačano plačo in 80 % plačo za leto 1991 in izplačano plačo in 100 % plačo za leto 1992, ki v letu 1992 ni bila zakonito znižana. To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz naslova navedenih razlik je tožnica upravičena do izplačila razlike v denarju.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo le-to v ponovljenem postopku ugotovilo dejanske razlike prikrajšanja tožnice med prejeto plačo in plačo, ki bi ji morala biti izplačana, ter nato o zahtevku ponovno odločilo.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).