Jedro

Ker tožnik ni pridobil državljanstva Kraljevine SHS, se ni štel za jugoslovanskega državljana v smislu 1. odstavka 35. člena ZDrž.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.7.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Oddelka za upravne in notranje zadeve Upravne enote M. z dne 15.1.2002. Z njo je bilo odločeno, da se J.H. (tožničin pravni prednik) roj. 21.11.1875 v P. (Češka Republika) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke, po kateri pok. J.H. v smislu 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) ni postal državljan FLRJ, pravilna. Po navedeni zakonski določbi veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Po predpisih veljavnih do 28.8.1945 pa so državljanstvo FLRJ pridobile osebe, ki so imele na dan 6.4.1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Relacija med domovinstvom je bila vzpostavljena z Zakonom o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21.9.1928 ter z Zakonom o občinah (Službeni list, št. 35 z dne 29.4.1933). Po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS je moral vsak jugoslovanski državljan imeti domovinstvo v eni od občin Kraljevine Jugoslavije po določbah o domovinstvu (paragraf 3, odstavek 2), tuji državljani pa niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini (paragraf 3, odstavek 3). Po Zakonu o občinah pa je moral biti vsak državljan član kake občine, član občine pa je bil lahko samo državljan Kraljevine Jugoslavije (paragraf 15).

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila J.H., roj. 21.10.1875 v P. (Češka Republika) na podlagi njegovega desetletnega bivanja v bivši domovinski občini M. potrjena domovinska pristojnost v tej občini, ter da mu je bilo po Senžermenski mirovni pogodbi, ki je stopila v veljavo 16.7.1920 in Uredbi o pridobitvi in izgubi jugoslovanskega državljanstva z opcijo in prošnjo z dne 25.10.1920 odklonjeno državljanstvo Kraljevine SHS z odlokom Pokrajinske uprave oddelka za notranje zadeve v L. z dne 17.11.1921, št. 31919. Ker imenovani državljanstva Kraljevine SHS ni pridobil niti pozneje z naturalizacijo, je pravilna ugotovitev, da na dan 6.4.1941 ni imel domovinske pristojnosti na območju Kraljevine Jugoslavije, zato tudi na dan 28.8.1945, v skladu z že citirano določbo 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva nove Jugoslavije. J.H. tudi pozneje po 28.8.1945 ni pridobil jugoslovanskega državljanstva z naturalizacijo, zato ga tudi ob smrti 4.7.1949 ni bilo šteti za jugoslovanskega državljana.

Tožnica v pritožbi navaja, da temelji odločitev sodišča prve stopnje, po kateri J.H. ni bil jugoslovanski državljan izključno na predpisih, ki so veljali od njegovega rojstva pa do njegove smrti. Vendar pa so v izpodbijani sodbi navedeni predpisi Avstroogrske oziroma Kraljevine Jugoslavije, sprejeti pred uveljavitvijo Ustave RS in Deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo sodišče v izpodbijani sodbi niti ne upošteva. Dejstvo pa je, da je ugotavljanje državljanstva le nemoralen izgovor za nevračanje premoženja, ki je bilo odvzeto v nasprotju s sedanjimi pravnimi standardi. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/94, 13/95 in 59/99, v nadaljevanju ZDRS) po kateri velja za državljana Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Omenjena določba je vzpostavila kontinuiteto na področju zakonodaje o državljanstvu, ki je v preteklosti veljalo na območju Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva tožničinega pravnega prednika pa do dne ugotavljanja njegovega državljanstva. Prvi zakon, ki ureja državljanstvo povojne Jugoslavije je bil ZDrž, zato se nanj sodišče utemeljeno sklicuje. Po določbi 1. odstavka 35. člena omenjenega zakona so se za jugoslovanske državljane štele vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona, to je na dan 28.8.1945, jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker je J.H. pridobil domovinstvo v občini M. po 1.1.1910 (leta 1915) državljanstva Kraljevine SHS ni mogel pridobiti avtomatično z uveljavitvijo Seržemenske mirovne pogodbe, ampak le na podlagi potrditve omenjene države (76. člen). Ni sporno, da je Kraljevina SHS njegovo prošnjo zavrnila, kakor tudi ne, da si jugoslovanskega državljanstva ni pridobil tudi kasneje z naturalizacijo. Zato je pravilno sklepanje tožene stranke ter sodišča prve stopnje, da na dan 28.8.1945 v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva nove Jugoslavije.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne vplivajo. Materialno pravo, ki je veljalo že pred uveljavitvijo Ustave RS oziroma ratifikacijo deklaracije o človekovih pravicah, je bilo glede na že omenjeni 39. člen ZDRS pravilno uporabljeno. ZDen (9. člen) veže upravičenost do denacionalizacije na to, ali je bila fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan. S takšno določbo je zakonodajalec res upeljal razlikovanje med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva, kar pa je dopustno, saj po presoji Ustavnega sodišča RS, zavzeti v odločbi št. U-I 23/93 z dne 20.3.1997 za takšno ureditev imel stvarno utemeljen razlog.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, tožnica s pritožbenimi ugovori ne more uspeti. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.