Jedro

Ob tem, ko je sodišče prve stopnje razloge za pripor nazadnje preizkušalo dne 24. 5. 2022, pritožbeno izpodbijani sklep pa nosi datum 15. 7. 2022, ne more biti na mestu očitek o tem, da je sodišče odločilo o razlogih za pripor skoraj en mesec pred potekom dvomesečnega roka. Sicer pa ta (procesna) kršitev (in ne morda kršitev kazenskega zakona), tudi če bi bila podana, nikakor ne more biti storjena v škodo obtoženca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožena A. A. in B. B. še podani.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obtoženih A. A. in B. B. Zagovornik odvetnik C. C: uveljavlja kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, za njuno ponovitveno nevarnost ter tudi za begosumnost obtoženega B. B. ter tudi za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Zagovornik obtoženega B. B. ne more biti uspešen s pritožbeno polemiko o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z utemeljenim sumom. Sodišče prve stopnje je svojem sklepu z dne 15. 7. 2022 izrecno izpostavilo, da je bilo predlogoma za izločitev dokazov delno ugodeno, delno pa sta bila predloga za izločitev dokazov zavrnjena. Tudi z upoštevanjem tega dejstva je torej sodišče prve stopnje zaključilo (zadnji odstavek točke 4 pritožbeno izpodbijanega sklepa), da je utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico, po presoji sodišča še vedno podan. Pritožnik ta zaključek izpodbija na povsem načelni ravni, ko navrže, da je izločitev določenih listin zagotovo vplivala tudi na utemeljen sum, da je obtoženi B. B. storil očitani mu kaznivi dejanji. Ko pritožnik ne pojasni, zakaj da je utemeljen sum glede obtožencu očitanih kaznivih dejanj razrahljan, ko pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da je, tudi ob dejstvu izločanja dokazov, utemeljen sum še vedno podan, ne more biti na mestu pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z utemeljenim sumom.

6. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je pri obtoženemu B. B. podana nevarnost pobega, da je torej podan priporni razlog begosumnosti. Razlogi o tem pripornem razlogu, navedeni v točki 6, so prepričljivi, razumni in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi. Pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj naj bi bil ločeno obravnavani D. D. prijet. Tudi to ni problematizirano, da se je obtoženi B. B. v Slovenijo vrnil šele meseca septembra 2020. Obtoženčeva zapustitev ozemlja Republike Slovenije je zato še kako relevantna pri presoji njegove begosumnosti. Dejstvo, da naj bi se obtožene sam prostovoljno vrnil v Slovenijo in da to kaže, da ne more biti begosumen, pa izgubi svojo težo ob podatku, da kazenski postopek zoper obtoženca takrat še ni tekel. Sedaj je pa bojazen ravno ta, da bi obtoženec z begom v tujino skušal ovirati tek kazenskega postopka.

7. Dejstvo, da naj bi bila v teku prijava stalnega prebivališča, ob ostalih po sodišču prve stopnje izpostavljenih okoliščinah, ki kažejo na nevarnost obtoženčevega pobega, ne more biti relevantno za pritožbeno zasledovani zaključek, torej da obtoženec ni begosumen. Tudi po pritožniku izpostavljena želja po ureditvi stikov oziroma varstva in vzgoje obtoženčevega otroka ne more biti relevantna in ne more pripeljati do drugačnega zaključka o obtoženčevi begosumnosti, kot ga je sprejelo in prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob trditvi, da obtoženec naj ne bi imel nobenega premoženja v tujini je treba izpostaviti tudi, da ga ta morebitna navezna okoliščina ne veže niti na Slovenijo, saj pritožbeno ni problematizirana ugotovitev, da obtoženec ni lastnik kakšnega premoženja v Republiki Sloveniji. Seveda pa ni zanemarljiva pritožbeno neproblematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da imajo obtoženčevi starši v tujini hišo, živijo pa v Sloveniji, v C., kjer neprijavljen biva tudi obtoženec. Izpostavljene okoliščine, nevezanost na ozemlje Republike Slovenije, že izkazan umik v tujino in pa kazenski postopek, ki je v teku zoper obtoženca, zaradi hudih kaznivih dejanj, so torej okoliščine, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na obtoženčevo izrazito begosumnost. 8. Povsem na mestu pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine, ki so na strani obtoženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Obrazložitev ponovitvene nevarnosti obtoženega B. B., ki je zajeta v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva in zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti pritožbene navedbe ne morejo spodnesti.

9. Sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, zato je pritožbena polemika, ki to dejstvo izpostavlja z očitkom, da je obtoženi tokrat prvič obravnavan za takšno kaznivo dejanje in da še nikoli ni bil kaznovan, neproduktivna. Iz načina storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo vztrajnost, koristoljubnost, trdno odločenost in predrznost pri storitvi kaznivih dejanj. Te okoliščine, ki so subjektivne narave, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, tudi v povezavi z dejstvom, da pa se nahaja še v enem kazenskem postopku (tretji odstavek na strani 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa), kažejo na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in s tem na utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti, to pa še zlasti ob dejstvu, da je obtoženec brez poklica in da je brez premičnega in nepremičnega premoženja. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da si obtoženec vir preživljanja ustvarja tudi z neupravičenem ukvarjanjem s prepovedano drogo in s sodelovanjem pri prevažanju ilegalnih migrantov.

10. Pritožnik ne pojasni, v čem da očitna razlika v teži in okoliščinah kaznivih dejanj, ki se očitata obtoženemu B. B. in obtoženemu A. A., narekuje drugačno odločitev o ponovitveni nevarnosti enega ali drugega. Tudi dejstvo, da obtoženi B. B. naj ne bi sodeloval pri vseh izvršitvenih dejanjih, ko pa se mu vseeno očita obširnejša kriminala aktivnost, ne more negirati njegove ponovitvene nevarnosti. Enako velja tudi glede pritožbene navedbe, da naj bi od zadnjega izvršitvenega dejanja preteklo že kar nekaj časa, kar da naj bi kazalo, da obtoženec ni imel več namena ponoviti takšnega kaznivega dejanja.

11. Sicer pa je treba poudariti, da ostajajo okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, vse od odreditve pripora dalje nespremenjene. Nasprotnega tudi pritožnik ne trdi. Na pritožbene navedbe, ki se dotikajo zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti v smislu očitka, da ni izkazana kontinuiteta v obtoženčevem kriminalnem početju, da ni izkazano, da bi obtožencu vir zaslužka nudila ravno kriminalna udeležba in glede namena ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo v Sloveniji, ki pomenijo v večjem delu ponovitev dosedanjih pritožbenih navedb, torej navedb iz predhodnih pravnih sredstev zoper sklepe o podaljšanju pripora, oziroma zoper sklepe o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, je bilo pa tudi že sicer obširno odgovorjeno v dosedanjih sklepih, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo v zvezi s pritožbami zagovornika obtoženega B. B. 12. Iz opisa relevantnih kaznivih dejanj v pravnomočni obtožbi izhaja, da so bili ilegalni migranti v manjših tovornih vozilih, kombijih, brez dotoka zraka, brez možnosti, da bi v vozilu sedeli in bili zavarovani z varnostnimi pasovi. Ko se obtoženca tako na ravni utemeljenega suma očita nevarno početje in na drugi strani tudi promet z nevarnimi drogami, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje o ogroženosti zdravja in življenja oškodovancev oziroma potencialnih oškodovancev, zaradi česar ob izkazani izraziti ponovitveni nevarnosti, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je moč le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, zaradi česar pritožbeno predlagani milejši ukrep, torej hišni pripor, ne pride v poštev.

13. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje razumno utemeljilo tudi sorazmernost pripora, tudi s časovnega vidika, pritožnik pri izpodbijanju tega zaključka ne more računati na uspeh s povsem načelno pritožbeno navedbo, da gre pri odrejenem priporu za nesorazmeren poseg v osebno svobodo obtoženca. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje razloge za pripor nazadnje preizkušalo dne 24. 5. 2022, pritožbeno izpodbijani sklep pa nosi datum 15. 7. 2022, ne more biti na mestu očitek o tem, da je sodišče odločilo o razlogih za pripor skoraj en mesec pred potekom dvomesečnega roka. Sicer pa ta (procesna) kršitev (in ne morda kršitev kazenskega zakona), tudi če bi bila podana, nikakor ne more biti storjena v škodo obtoženca.

14. Izkaže se tako, da zagovornik obtoženega B. B. neutemeljeno problematizira zaključke sodišča prve stopnje tako glede utemeljenega suma, kot tudi glede begosumnosti in ponovitveni nevarnosti obtoženega B. B., končno pa tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora.

15. Pritožbeno sodišče pa tudi pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega A. A., ki v pretežni meri predstavljajo grajo zaključka sodišča prve stopnje o (časovni) sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, ni moglo priznati uspeha. Sodišče prve stopnje je, kot je moč razbrati iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa izhajalo iz dejstva, da se obtoženec v priporu nahaja že 15 mesecev, kot tudi iz dejstva, da je bila obtožnica, ki je sedaj pravnomočna, vložena pred skoraj enim letom. Tudi tega ni spregledalo, da je bil predobravnavni narok glede obtoženega A. A. opravljen konec leta 2021 in da je bil na naroku podan predlog za izločitev dokazov, o katerem je bilo odločeno, a je bil kasneje razveljavljen, saj v četrtem odstavku na strani 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa izrecno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 7. 2022 vnovič odločalo o predlogih zagovornika C. C. z dne 9. 12. 2021 in zagovornice mag. E. E. z dne 22. 12. 2021 za izločitev dokazov. Izpostavilo je, da je bilo zahtevama za izločitev dokazov delno ugodeno, delno pa sta bili zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je s tem nakazalo na kontinuiteto v poslovanju sodišča in z upoštevanjem teh podatkov, ki kažejo na kontinuirano poslovanje sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, ko niso evidentni neutemeljeni zastoji v postopku, ni moč sprejeti pritožnikove teze o tem, da sodišče ne postopa hitro v smislu določila 200. člena Zakona o kazenskem postopku.

16. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče seveda ne more spregledati dejstva, da je bil pripor odrejen že v aprilu leta 2021 in da bo kmalu preteklo eno leto od vložitve obtožnice, a po drugi strani tudi ne gre spregledati kompleksnosti obravnavane zadeve in težavnosti postopka, ki se kaže že v odločanju o zahtevah za izločitev dokazov. Sodišče prve stopnje ima in tudi skuša uresničiti agendo postopanja v tej zadevi. Le če slednje ne bi imelo in če ne bi bilo izkazano kontinuirano postopanje, bi bilo moč govoriti o kršitvi dolžnosti postopati še posebej hitro.

17. Sodišče prve stopnje je pri izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa izhajalo iz dosedanjega trajanja pripora (točka 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa), opravilo je tudi primerjavo med dolžino pripora in naravo obtožencu očitanih kaznivih dejanj (točka 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa). Na zadnji strani pritožbeno izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje dotaknilo tudi posledic pripora za priprtega obtoženega A. A. Ko je sodišče prve stopnje predstavilo težo obtoženemu A. A. očitanih kaznivih dejanj in tudi težo ostalih v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj ter tudi težavnost sojenja v tako kompleksni zadevi, ko je torej v zadostni meri opozorilo na zapletenost primera, pri tem pa prispevka k trajanju postopka ni pripisalo priprtemu obtožencu, ko tudi pritožnik ne izpostavlja ravnanja tožilstva, ki bi pripomoglo k dolgotrajnosti postopka in ko je na mestu zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja, ko torej po sodbi pritožbenega sodišča v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro, ni moč slediti pritožbi v očitku, da obtoženemu A. A. ni zagotovljeno enako varstvo pravic, da mu ni zagotovljena pravica do sodnega varstva, oziroma pravica do pravnega sredstva ter da so mu kršena pravna jamstva v kazenskem postopku ter jamstvo iz 6. člena EKČP. Takšen zaključek pritožbenega sodišča seveda ne pomeni, da pritožbeno sodišče ne sledi začrtanim kriterijem iz zadeve Neumiester proti Avstriji, oziroma da v tej zadevi sodi drugače kot pa v pritožbeno izpostavljenih zadevah. Pritožbeno izpostavljeni zadevi nista primerljivi z obravnavano zadevo zlasti v vprašanju kontinuitete postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z odločanjem o obtožbi.

18. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje tudi glede obtoženega A. A. zanesljivo zaključilo, da je podan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter da je podana njegova ponovitvena nevarnost, katere pa pritožnik ne more negirati s povsem pavšalno pritožbeno navedbo, da obtoženec doslej še ni bil priprt, niti kazensko procesuiran, ter da mu dosedanji pripor predstavlja tako negativno življenjsko izkušnjo, katera bo izven vsakega dvoma vplivala na to, da kaznivih dejanj na prostosti ne bo ponavljal. Ker tudi ni dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora ter tudi sorazmernosti s časovnega vidika, pritožbi tako ni bilo moč priznati uspeha. Ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba tako pritožbo zagovornika obtoženega B. B., kot tudi pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

19. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.