Jedro

Po poteku triletnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 25. člena ZTLR, ki začne teči, ko je gradnja končana, začne teči zastaralni rok za povrnitev vrednosti zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice v višini 98.000,00 EUR in terjatev tožnika v višini 98.000,00 EUR (I. točka izreka), zaradi umika porednega tožbenega zahtevka je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 5.664,98 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnika se pritožujeta zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma ju razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Zaključek sodišča, da naj bi obstajal odlok o prenehanju lastninske pravice, na podlagi katerega naj bi pokojna A. K. izgubila lastninsko pravico na sporni parceli, je dejansko in pravno zmoten. Nobena stranka o obstoju tega odloka ni podala trditev, niti ni trdila, kdaj naj bi bil izdan oziroma naj bi začel veljati, česar pa tudi sodišče ni ugotovilo. Protispisen je zaključek sodišča, da tožnika nista zatrjevala, da odlok ne bi bil izdan, saj sta ves čas trdila, da pokojna A. K. ni bila razlaščena. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikov, ki bi lahko izpovedala o tem, da pokojna A. K. ni bila razlaščena v zvezi z nepremičnino parc. št. 1208/23 k. o. X, je podana bistvena kršitev določb postopka, napačno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Na napačen zaključek sodišča o obstoju odloka o prenehanju lastninske pravice pa je možno sklepati že na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), veljavnega v letih 1990 in 1991. Napačna je tudi utemeljitev sodišča o domnevnem zastaralnem roku za izplačilo prometne cene zemljišča, saj varstvo lastninske pravice nikoli ne ugasne, in zahtevek za plačilo prometne cene zemljišča ni podvržen zastaranju. Podrejeno, v primeru zavrnitve pritožbe, pa je sodišče napačno odmerilo tudi stroške postopka. Neutemeljeno je toženi stranki prisodilo stroške za sestavo vlog z dne 12.2.2009, 30.3.2009 in 27.5.2009, saj niso pripomogle k rešitvi spora. Toženec je očitno vlagal vloge v izogib morebitni prekluziji, čeprav ni navajal nič bistvenega.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna le še odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, ker je bil glede podrejenega tožbenega zahtevka zaradi njegovega umika postopek ustavljen.

6. Tožnika (solastnika parc. št. 1208/23 – travnik 195 m2 vsak do ½) s tožbo zahtevata izplačilo prometne cene zemljišča, ker je toženec, čeprav je vedel, da gradi na tujem, na predmetni parceli v letih 1990 in 1991 zgradil atrijsko hišo, ki jo je prodal B. in K. P. Po uvedbi stečaja nad tožencem (tožnika sta v stečajnem postopku prijavila terjatev), sta tožbeni zahtevek prilagodila v skladu s četrtim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolvenstnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), da sta zahtevala, da se ugotovi obstoj terjatve v višini zahtevane vrednosti zemljišča. 7. Sodba zavzame stališče, da terjatev tožnikov ne obstoji, 1) ker toženec ni gradil na tujem zemljišču (10. točka obrazložitve (1)), in 2) ker je tožbeni zahtevek tožnikov zastaran.

8. Po določbi petega odstavka 25. člena ZTLR, na katerega tožnika opirata tožbeni zahtevek, in je veljal v času gradnje (po navedbah v tožbi in ugotovitvi sodbe v letih 1990 in 1991), je lastnik zemljišča (na katerem je graditelj vedel, da gradi na tujem, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl) lahko izbiral, ali mu pripada lastninska pravica na gradbenem objektu, ali da graditelj poruši gradbeni objekt in zemljišče vrne v prvotno stanje, ali pa, da mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. To pravico pa je moral uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta.

9. Sodba zavzeto stališče, da je za uveljavitev zahtevka za izplačilo prometne vrednosti zemljišča iztekel splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), utemeljuje z ugotovitvami, 1) da je po navedbah tožnikov (pravnih naslednikov A. K., zemljiškoknjižne lastnice parc. št. 1208/23) toženka na predmetni parceli zgradila atrijsko stanovanjsko hišo v letih 1990 in 1991, kar pomeni, da je bila gradnja končana 21.12.1991, 2) da je triletni prekluzivni rok izbire (peti odstavek 25. člena ZTLR) iztekel 31.12.1994, 3) da je splošni petletni zastaralni rok za uveljavitev zahtevka za izplačilo prometne vrednosti zemljišča iztekel 31.12.1999, 4) in da je bila tožba vložena 21.10.2008. 10. Zmotno je stališče pritožbe, da zahtevek za plačilo prometne cene zemljišča ni podvržen zastaranju. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe. Po poteku triletnega prekluzivnega roka (peti odstavek 25. člena ZTLR), ki začne teči, ko je gradnja končana, pridobi nepošteni graditelj po sili zakona lastninsko pravico na zazidanem zemljišču (in zgrajenem objektu), bivši lastnik zemljišča pa ima le še pravico izplačila prometne vrednosti zemljišča. Takrat začne teči zastaralni rok za povrnitev vrednosti zazidanega zemljišča (2).

11. Po povedanem je pravilna odločitev sodbe, da je ugovor zastaranja utemeljen, saj se je zastaralni rok iztekel 31.12.1999, kar je pred vložitvijo tožbe, z dne 21.10.2008. 12. Posledično ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev sodbe, da toženki ni mogoče očitati, da je gradila na tujem zemljišču, kar je (poleg ugotovitve zastaranja) razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve, s katerimi pritožba izpodbija ugotovitve sodbe o obstoju odloka o prenehanju lastninske pravice, sedaj pokojne A. K., ne terjajo pritožbenega odgovora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek napačne odmere stroškov tožene stranke. Pritožba toženki odreka upravičenje do priznanja stroškov za sestavo vlog 12.2.2009, 30.3.2009 in 27.5.2009, pri čemer obrazloženo ne pojasni, zakaj ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. S pavšalnim sklicevanjem, da tožena stranka z navedenimi vlogami „ni z ničemer pripomogla k rešitvi naslovnega postopka“, da ni v njih navajala „nič bistvenega“, pravilnosti njihovega priznanja ne more uspešno izpodbiti. Sicer pa je, kot navaja pritožba, tožena stranka v izpostavljenih vlogah le odgovarjala na navedbe tožnikov, pri čemer gre za vloge, podane pred prvim narokom (prvi narok 2.6.2010).

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka odločbe).

15. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Lastninska pravica A. K., pravne prednice tožnikov je prenehala na podlagi prvega in drugega odstavka 10. člena ZSZ. Postala je stavbno zemljišče v družbeni lastnini, ker je bila z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom za območje urejanja VS 3/2VI z odlokom predvidena, namenjena za kompleksno graditev, predmetnih atrijskih stanovanjskih hiš, pristojni sklad stavbnih zemljišč pa jo je odplačno oddal invenstitorju, sedaj toženki, ki je na kompleksu zemljišča, namenjenega za stanovanjsko gradnjo, v katerem se je nahajala tudi sporna predmetna parcela, zgradila stanovanjske hiše za trg.

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 403/95 z dne 10.4.1997.