Jedro

Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno odločbo kršen tretji odstavek 112. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 3. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Ks 10627/2018 z dne 7. 8. 2020 v postopku odločanja o ugovoru zoper obtožnico odločil, da se zoper obdolženega A. A. obtožba zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Odločitev je bila sprejeta na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na podlagi ugotovitve, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 10627/2018 z dne 29. 9. 2020 pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zoper pravnomočen sklep zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP vložila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Ob siceršnjem strinjanju z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno 28. 11. 2005, zatrjuje, da sta sodišči spregledali, da je državna tožilka že 25. 5. 2015 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za opravo dveh posameznih preiskovalnih dejanj, s čimer je bil desetletni zastaralni rok na podlagi tretjega odstavka 112. člena KZ pretrgan. Ker v konkretni zadevi tudi absolutni zastaralni rok še ni potekel, zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi še ni nastopilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z izpodbijanima sodnima odločbama prekršena določba 112. člena KZ.

3. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil obdolženčev zagovornik, ki meni, da je zahteva neutemeljena, zato Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da med celotnim postopkom ni bilo niti enkrat in niti z besedo omenjeno, da naj bi se dne 25. 5. 2015 predlagala kakšna oprava preiskovalnih dejanj. Poleg tega ocenjuje, da predlagani preiskovalni dejanji nista pretrgali zastaralnega roka. Vrhovno državno tožilstvo se sklicuje na starejšo sodno prakso iz leta 2008 in 2010, ni pa upoštevalo novejše sodne prakse, konkretno sodbe I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018. B.

Narava zatrjevane kršitve

4. Vrhovno državno tožilstvo, kot navedeno, zatrjuje kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da sta nižji sodišči spregledali, da je tožilstvo že 25. 5. 2015 predlagalo opravo dveh preiskovalnih dejanj, s čimer je bilo zastaranje kazenskega pregona pretrgano. Iz obrazložitve zunajobravnavnega senata (17. točka obrazložitve) namreč izhaja ugotovitev, da je zastaralni rok potekel že 28. 11. 2015, tožilstvo pa je zahtevo za uvedbo preiskave vložilo šele 6. 3. 2018. Po stališču ustaljene sodne prakse in teorije se za procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona, štejejo le tista, ki so nujna za začetek in nadaljevanje pregona do izreka sodbe kot njegovega končnega cilja (npr. zahteva za preiskavo, sklep o preiskavi, vložitev obtožnice po preiskavi, vložitev neposredne obtožnice brez preiskave,...). S tem se je sodišče pravzaprav postavilo na stališče, da procesna dejanja, ki spadajo v predkazenski postopek in ne pomenijo zahteve upravičenega tožilca za začetek kazenskega postopka, ne povzročijo pretrganje zastaranja. V konkretni zadevi gre torej za vprašanje pravilne razlage instituta pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena KZ.

Utemeljenost zahteve

5. Nižji sodišči sta kot datum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ šteli 28. 11. 2005. Tej ugotovitvi vrhovna državna tožilka ne oporeka. Za kaznivo dejanje je bila v času storitve kaznivega dejanja veljavnega kazenskega zakonika predpisana kazen zapora od enega do osmih let. V skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ je bil za očitano kaznivo dejanje predviden desetletni zastaralni rok, ki začne teči z dnem storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 112. člena KZ). Glede na navedeno bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 28. 11. 2015. 6. Tretji odstavek 112. člena KZ je določal, da zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena se po vsakem pretrganju začne zastaranje znova. Po šestem odstavku 112. člena KZ kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (t. i. absolutno zastaranje kazenskega pregona). Po stališču vrhovne državne tožilke v konkretnem primeru absolutno zastaranje kazenskega pregona v konkretnem primeru še ni nastopilo (glede na datum storitve kaznivega dejanja bi nastopilo 28. 11. 2025).

7. Bistvena za odločitev v zadevi je torej presoja, ali je s strani državne tožilke podan predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj takšne narave, da pretrga zastaranje.

8. V skladu s 165.a členom ZKP sme državni tožilec pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave predlagati preiskovalnemu sodniku, da opravi eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, če je to potrebno za njegovo odločitev ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon.

9. Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 25. 5. 2015 (vodil se je pod opr. št. II Kpd 19023/2015) je bil podan zaradi utemeljenih razlogov za sum, da sta osumljena A. A. in B. B. storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, nanašal pa se je na i) izdajo odredbe po drugem odstavku 220. členu ZKP – zaseg predmetov C. C., stanujočemu v Liechtensteinu (dokumentacije v zvezi s poslovanjem družbe A.), in ii) zaslišanje C. C. kot priče. 10. Dne 2. 6. 2015 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo za izročitev predmetov II Kpd 19023/2015, istega dne je sestavilo zaprosilo pristojnemu sodišču v Kneževini Liechtenstein za mednarodnopravno pomoč z zaslišanjem C. C. Slednji je bil zaslišan dne 16. 10. 2015. Po pregledu navedene odredbe sodišča, zaprosila za mednarodnopravno pomoč ter opisa dejanja v obtožnici je razbrati, da se vsi nanašajo na isto kaznivo dejanje – bistven očitek obdolžencu je bil v tem, da je kot direktor družbe A. B. d. o. o. z namenom, da družbi A., Liechtenstein, pridobi veliko premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem, da je poslovni delež v družbi A. C. d. o. o. odsvojil navedeni tuji družbi za znesek 7.010,51 EUR, torej za znesek osnovnega kapitala, čeprav je bila dejanska vrednost deleža bistveno višja. Dokazi, pridobljeni na podlagi navedene odredbe oziroma zaprosila za mednarodnopravno pomoč, so navedeni tudi v obtožnici – tako med dokaznimi predlogi kot v obrazložitvi.

11. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem, kakšen učinek na zastaranje imajo procesna dejanja, opravljena v predkazenskem postopku, ukvarjalo v sodbi I Ips 379/2007 z dne 27. 3. 2008. V njej je sprejelo stališče, da je procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona, tudi odredba preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi, izdana v predkazenskem postopku. Iz sodbe izhaja stališče, da je preiskovalno dejanje (hišna preiskava stanovanja in poslovnih prostorov), ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka, zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, procesno dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in zasleduje obsodilno sodbo (ne glede na kasnejše rezultate hišne preiskave oziroma ali so ti takšni, da obdolženca obremenjujejo, razbremenjujejo ali pa so zanj nevtralni).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba enako stališče zavzeti tudi, oziroma še toliko bolj, v primeru, ko državni tožilec še pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave predlaga preiskovalnemu sodniku opravo posameznega preiskovalnega dejanja na podlagi 165.a člena ZKP. Zbiranje dokazov na podlagi 165.a člena ZKP je namreč usmerjeno zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, vključuje pa tudi že presojo preiskovalnega sodnika, ali je podan dokazni standard, potreben za posamezno preiskovalno dejanje. Ne glede na to, da se glede na vsebino pridobljenega dokaza tožilec šele odloči, ali bo kazenski pregon dejansko tudi začel ali ne, je potrebno takšne predloge obravnavati kot procesna dejanja v smislu tretjega odstavka 112. člena KZ. Vprašanje formalnega začetka kazenskega pregona v tem smislu ni bistvena, zato (glede na zgoraj izpostavljeno odločbo) odločitev v zadevi Vrhovnega sodišča I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018, v kateri se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem začetka kazenskega pregona v zvezi s hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in ravnanjem s takšnim gradivom, ne more vplivati.

13. Prvo dejanje, usmerjeno v pregon obdolženca, je bilo tako izvršeno s predlogom državne tožilke za opravo posameznih preiskovalnih dejanj dne 25. 5. 2015. Predlog je imel učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena KZ, zaradi česar je stališče vrhovne državne tožilke, da je bil z izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka v obravnavanem primeru kršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP, utemeljeno.

C.

14. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo, vendar je glede na to, da je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, kršitev določbe tretjega odstavka 112. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.