Jedro

V primeru spremembe obtožnega predloga na glavni obravnavi sodišče zaradi priprave obrambe prekine glavno obravnavo le, če na podlagi obsega in vsebine sprememb presodi, da je za to podana objektivna potreba. Če se sprememba nanaša na očitek, da je imel obsojenec v času odvzema krvi namesto 1,66 g/kg etilnega alkohola 1,79 g/kg v času prometne nesreče, ne gre za tako spremembo, ki bi narekovala preložitev glavne obravnave.

S pravnomočno sodbo, v kateri je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil obsojenec v času izreka sodbe pravnomočno kaznovan za prekršek, storjen po kaznivem dejanju, ni bila kršena določba 2.odst. 41.čl. KZJ. V njej je namreč določeno, da se pri odmeri kazni upošteva tudi storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 20.5.1998 je bil obsojeni B.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Na podlagi 3. odstavka 251. člena istega zakona je sodišče obsojencu izreklo 5 mesecev zapora, po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) pa varnostni ukrep prepovedi vožnje vozila B kategorije za dobo 6 mesecev ter obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 30.6.1998 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "preveri pravnomočno sodbo v smeri navedenih kršitev v tej kazenski zadevi".

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), poudarila, da v zahtevi ni izrecno navedeno, katere določbe kazenskega postopka so bile kršene v škodo obrambe obsojenca; zatrjevanje, da ni bil seznanjen z dokazi, pa v spisu nima osnove. Navedbe v zahtevi glede alkoholiziranosti obsojenca v smislu ugotavljanja krivde se nanašajo na oceno dejanskih okoliščin, ki se izven določbe 427. člena ZKP ne presojajo, pač pa bi lahko v okvir te presoje spadalo pomotno stališče prvostopnega sodišča glede kaznovanosti obsojenca pred sodnikom za prekrške. Glede na to, da ne gre za relevantno dejstvo, ki bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ne navaja izrecno, zaradi katerih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih procesnih kršitev, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je bil obsojenec, ki ni imel zagovornika, šele na glavni obravnavi seznanjen z zanj neugodnim izvedenskim mnenjem dr. R.K. in da je državni tožilec obdolžencu v škodo spremenil obtožni akt, bi po mnenju obsojenčevega zagovornika sodišče moralo prekiniti glavno obravnavo in omogočiti obsojencu, da se posvetuje in pripravi obrambo.

V skladu s 1. odstavkom 249. člena ZKP je sodišče obsojencu vročilo odredbo, s katero je izvedencu dr. R.K. odredilo, da poda svoj izvid in mnenje o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti v času prometne nesreče in kako je ta vplivala na vožnjo obsojenca oziroma njegove vozniške sposobnosti (l. št. 49 in 50). V Zakonu o kazenskem postopku pa ni izrecne določbe, ki bi predpisovala, da mora sodišče izvid in mnenje izvedenca, ko je to izdelano v pisni obliki, vročiti strankam. Seveda je takrat, ko gre za zamotano izvedensko mnenje, katerega preučitev in preverjanje zahteva veliko časa, tako ravnanje sodišča smotrno, kajti v nasprotnem bi zaradi morebitnih zahtev strank moralo v tej fazi postopka prekiniti glavno obravnavo, da se te seznanijo s takim mnenjem. V konkretnem primeru pa je izvedenec podal mnenje o stopnji alkohola v obsojenčevi krvi v času prometne nezgode, ki pa je bila le za 0,13 g/kg alkohola v krvi višja od tiste zatrjevane v obtožnem predlogu.

V primeru spremembe obtožnega predloga na glavni obravnavi sme sodišče po 2. odstavku 344. člena v zvezi s 429. členom ZKP zaradi priprave obrambe prekiniti glavno obravnavo, vendar tega ni dolžno storiti že ob vsaki spremembi obtožnega akta. Tako ravna samo, če na podlagi obsega in vsebine sprememb presodi, da je za to podana objektivna potreba. V konkretni zadevi pa je državni tožilec obtožni predlog spremenil tako, da je besedilo, da je imel obsojenec v času odvzema krvi 1,66 g/kg etilnega alkohola, preformuliral v očitek, da je imel obsojenec v času prometne nesreče v krvi 1,79 g/kg etilnega alkohola. Taka sprememba pa ne po obsegu ne po vsebini ni take narave, da bi zaradi priprave obrambe narekovala preložitev glavne obravnave. Zato ne držijo vložnikove navedbe, da je sodišče s tem, da glavne obravnave v navedenem procesnem položaju ni preložilo, prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Do drugačnega sklepa ne more pripeljati niti dejstvo, da obsojenec takrat še ni imel zagovornika, kajti B.A. je bil v skladu z 2. odstavkom 439. člena ZKP v vabilu na glavno obravnavo poučen, da ima pravico vzeti si zagovornika, o tej pravici ga je sodnik poučil tudi na glavni obravnavi, pa obsojenec tega ni storil. Ob upoštevanju povedanega zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

Z navedbami, da stopnja zaužitega alkohola vpliva na vozne lastnosti, v enaki meri ali pa še večji meri pa tudi na mišljenjske lastnosti in da zato obsojencu ni mogoče očitati, da se je zavedal posledic, ko je dne 13.6.1992 "prišlo do nezgode", obsojenčev zagovornik izpodbija dokazno presojo glede dejstev, na podlagi katerih je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo obsojenčevo krivdo. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor to izrecno določa 2. odstavek 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, ki jih vložnik zahteve izpodbija tako, da zatrjuje, da v pravnomočni sodbi niso bile upoštevane tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višino kazenske sankcije, zlasti to, da obsojeni še ni bil kaznovan.

Ne drži tudi, da se višje sodišče ni izreklo glede navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino ne bi smelo upoštevati predkaznovanosti obsojenega pri sodniku za prekrške. Sodišče druge stopnje je namreč izrecno zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, na ta način pa izrazilo svoje stališče, da zatrjevana kršitev ni podana. S ponavljanjem take navedbe vložnik zahteve po vsebini uveljavlja kršitev po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 41. člena KZJ. V slednji določbi, je bilo predpisano, da sodišče med okoliščinami, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, upošteva tudi storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Zato sodišče s pravnomočno sodbo, v kateri je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil obsojenec v času izreka sodbe pravnomočno kaznovan za prekršek, storjen po kaznivem dejanju, ni v ničemer kršilo navedene materialnopravne določbe.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva za varstvo zakonitosti pa vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega B.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.