Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo (vsi njeni elementi so bili zapisani, z izjemo dogovora o kupnini, ki pa je bil realiziran v smislu 73. člena ZOR), je toženec dolžan izročiti tožnikoma kot kupcema prodano nepremičnino tako, da bosta na njej pridobila lastninsko pravico, to pa je s sodbenim izrekom naložena izdaja zemljiškoknjižne listine. Namreč po določilu 454. člena ZOR se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in naložilo tožencu, da mora izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na kupljeni nepremičnini nanju, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba in da jima mora povrniti tudi stroške postopka 308.112,00 SIT. Zavrnilo pa je nasprotni zahtevek toženca, s katerim je terjal od tožnikov tolarsko protivrednost 14.000 DEM.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz vseh razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je bila kupoprodajna pogodba zapisana in podpisana, dogovorjena je bila kupnina 4,624.408,00 SIT in ne le 45.000 DEM kolikor je toženec prejel od tožnikov ter mu zato dolgujeta še preostalo razliko to je tolarsko protivrednost 14.000 DEM. Dokler kupna pogodba s takimi določili ni razveljavljena, velja. Morebiten drugačen usten dogovor o kupnini pa ne more imeti učinka. Tožnika sta ga kot starega človeka izigrala. Če bi se opravičila in plačala del sporne razlike, bi bila zadeva že zdavnaj urejena.

Določilo 73. člena ZOR je mogoče uporabiti le pri pogodbah, ki ne izpolnjujejo pogoja obličnosti, medtem ko je v tem primeru pogodba zapisana. Tudi odmera stroškov v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila pravilno izvršena. Toženčev pooblaščenec na koncu pripominja, da je toženec 29.7.1997 umrl in da je revizija sestavljena na zahtevo edinega toženčevega dediča. Tožnika na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je sicer mogoče vložiti zaradi v 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), vendar toženec domnevnih kršitev ni formalno opredelil. V razlogih revizije pa jih tudi ni z ničemer opisal ali pojasnil. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijani sodbi glede postopkovnih kršitev le v okviru uradoma odrejenega obsega (iz 386. člena ZPP), pri čemer pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo s tako vsebino kot sta jo zapisali, z izjemo kupnine, ki je bila dogovorjena v višini 45.000 DEM (namesto v pogodbi zapisane 4,624.408,00 SIT), da je toženec kupnino v tuji valuti sprejel ob podpisu pogodbe ter takrat tudi prepustil tožnikoma kot kupcema prodano posestvo. Glede na take ugotovitve sta naložili tožencu, da mora izstaviti na ime tožnikov za prenos lastninske pravice nanju ustrezno zemljiškoknjižno listino, zavrnili pa sta toženčev nasprotni zahtevek, da sta tožnika dolžna plačati tožencu še 14.000 DEM v tolarski protivrednosti.

Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, je utemeljevalo tudi po presoji revizijskega sodišča na prvi in drugi stopnji sprejeto odločitev. Ker je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo (vsi njeni elementi so bili zapisani, z izjemo dogovora o kupnini, ki pa je bil realiziran v smislu 73. člena ZOR), je toženec dolžan izročiti tožnikoma kot kupcema prodano nepremičnino tako, da bosta na njej pridobila lastninsko pravico, to pa je s sodbenim izrekom naložena izdaja zemljiškoknjižne listine. Namreč po določilu 454. člena ZOR se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico. Pridobitni način za lastninsko pravico na nepremičnini v smislu 33. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pa je vpis pravice v javni knjigi, podlago za vpis pa predstavlja ustrezna zemljiškoknjižna listina prodajalca.

Glede na ugotovitev, da sta tožnika dogovorjeno kupnino za kupljeno nepremičnino v celoti poravnala tožencu, kar pomeni, da sta svoje obveznosti iz kupoprodajne pogodbe izpolnila, toženčev nasprotni zahtevek za plačilo še izterjevane razlike 14.000 DEM v tolarski protivrednosti, ni bil utemeljen ter sta ga sodišči prve in druge stopnje zato utemeljeno zavrnili.

Odmera stroškov postopka na pritožbeni stopnji ni mogla biti predmet revizijskega preizkusa, ker stroškovni sklep ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile ugotovljene v reviziji uveljavljene kršitve in tudi ne uradoma upoštevne, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).