Jedro

Po določilu drugega odstavka 436. člena ZPP sodišče takrat, kadar toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi izdani plačilni nalog in po pravnomočnosti tega sklepa začne z obravnavanjem glavne stvari. Tako je v tej zadevi postopalo tudi sodišče prve stopnje. Ker je bil torej izdani sklep o izvršbi razveljavljen, o upnikovem predlogu (to je o predlogu sedanjega tožnika), naj sodišče dolžniku (toženki) naloži, da mu poravna vtoževano terjatev, do izdaje sodbe še ni bilo odločeno. Če bi tožnik med pravdo ponovno postavil tožbeni zahtevek, potem bi moralo sodišče prve stopnje ta ponovno postavljen tožnikov zahtevek pač zavreči (primerjaj prvi odstavek 274. člena ZPP in 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da tožnica ni postavila tožbenega zahtevka o katerem bi sodišče lahko sploh vsebinsko odločalo, pa je kljub temu odločilo, je torej neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2020 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti njene stroške postopka v znesku 210,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da sta bili pravdni stranki v pravnem razmerju na podlagi podjemne pogodbe. To presojo je podkrepilo s sledečimi pravno odločilnimi dejstvi: (1) da je toženka tožniku po telefonu naročila storitve, razvidne iz vtoževanega računa, št. 01/20 z dne 18. 12. 2020, (2) da se te storitve, ki jih je tožnik za toženko opravil decembra 2020, nanašajo na strojna dela na lokaciji A. in B. v C., (3) da je tožnik po opravljenih delih toženki izdal vtoževani račun v znesku 3.500,00 EUR, kateremu toženka ni ugovarjala, (4) da sta pravdni stranki pred spornim razmerjem poslovno sodelovali na istih gradbiščih že takrat, ko je toženka poslovala še pod firmo D. d. o. o. in med drugim (5) da je prejšnje račune za dela, prav tako naročena preko telefona, toženka poravnala.

**Pritožba toženke**

2. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga "bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Na vročeno pritožbo tožnik ni odgovoril. **K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena. Razlogi za tako presojo so pojasnjeni v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Razlogi za zavrnitev pritožbe_

6. Pritožbeno stališče, da bi morala tožnica tekom pravdnega postopka postaviti tožbeni zahtevek, je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pravno zmotno.

7. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po obrazloženem ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje (takrat še izvršilni oddelek Okrajnega sodišča) ta sklep (VL 19714/2021 z dne 29. 3. 2021) razveljavilo (1. točka izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka). Postopek se je nato nadaljeval v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

8. Po določilu drugega odstavka 436. člena ZPP sodišče takrat, kadar toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi izdani plačilni nalog in po pravnomočnosti tega sklepa začne z obravnavanjem glavne stvari. Tako je v tej zadevi postopalo tudi sodišče prve stopnje. Ker je bil torej izdani sklep o izvršbi razveljavljen, o upnikovem predlogu (to je o predlogu sedanjega tožnika), naj sodišče dolžniku (toženki) naloži, da mu poravna vtoževano terjatev, do izdaje sodbe še ni bilo odločeno. Če bi tožnik med pravdo ponovno postavil tožbeni zahtevek, potem bi moralo sodišče prve stopnje ta ponovno postavljen tožnikov zahtevek pač zavreči (primerjaj prvi odstavek 274. člena ZPP in 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da tožnica ni postavila tožbenega zahtevka o katerem bi sodišče lahko sploh vsebinsko odločalo, pa je kljub temu odločilo, je torej neutemeljen.

9. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje oprlo na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP, pa terjajo presojo, da je tožnik navedel vsa pravotvorna dejstva. To pa pomeni, da je tožba sklepčna.

10. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno obrazloženo, da lahko sodišče na podlagi določila prvega odstavka 454. člena ZPP v SMV izda odločbo o sporu brez naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Zato gola pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ne da bi pred tem razpisalo narok za glavno obravnavo, ne zadošča za pritožničin uspeh v pritožbenem postopku.

11. V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče, kot je zgoraj pojasnjeno, vezano na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. To sodišče pa je, kot rečeno, ugotovilo, da je tožnik toženki dne 18. 12. 202 za opravljena dela izdal račun št. 01/20, kateremu toženka ni ugovarjala. Iz te ugotovitve sledi logičen zaključek, da je toženka račun prejela. Zato pritožbena navedba, da ga nikoli ni prejela, predstavlja uveljavljanje neupoštevnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Isto velja za pritožbeno navedbo, da pri tožniku ni naročila storitev na gradbišču A. in B. v C. _Zaključek_

12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek 353. člena ZPP, saj niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev in iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).