Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker dolžnikov odgovor na upnikov odgovor na ugovor ni predviden, ni kršeno načelo kontradiktornosti, če sodišče upnikov odgovor vroči dolžniku šele hkrati s sklepom o ugovoru.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi delno ugodilo, tako da je odmerjene izvršilne stroške (42.120,00 SIT) znižalo na 28.720,00 SIT in predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zamudnih obresti od zneska 84.660,00 SIT za čas od 1.8.1999 do 31.8.1999. V preostalem delu pa je ugovor zavrnilo ter dolžniku še naložilo, da upnikoma povrne 82.096,00 SIT stroškov odgovora na ugovor z obrestmi.
Dolžnik se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kršilo osnovno načelo, to je načelo kontradiktornosti postopka. Vse do izdaje izpodbijanega sklepa mu namreč ni vročilo odgovora na ugovor, da bi se o navedbah nasprotne stranke lahko izjasnil. Vse to je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. O stroških pa ni odločeno v skladu z načelom uspeha, čeprav je bil dolžnikov ugovor delno utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Ker odgovor dolžnika na upnikov odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi ni predviden niti po določilih ZIZ, niti ZPP, zadošča, da je upnikov odgovor dolžniku poslan v vednost. To je prvo sodišče izvršilo, saj ga je dolžniku vročilo skupaj z izpodbijanim sklepom (vročilnica pri red. št. 12). Načelo kontradiktornosti tako v ničemer ni kršeno. Ne glede na to pa po prepričanju pritožbenega sodišča dejstvo, da dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjasnitve o upnikovih trditvah, o dolžnikovih ugovornih navedbah, ni prav v ničemer vplivalo na odločitev prvega sodišča. Ugovor je namreč le zanikal aktivno legitimacijo upnika, uveljavljal zastaranje terjatve in nepravilnost postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov. Vse to pa so izključno pravna vprašanja, na katera je moralo prvo sodišče odgovoriti ne glede na stališče upnika, izraženo v odgovoru. To je z izpodbijano odločitvijo storilo v celoti pravilno in jo tako tudi pregledno in logično utemeljilo. Enako velja glede odločitve o izvršilnih stroških. Dolžnik je z ugovorom res delno uspel, vendar le glede postranskih terjatev, pa še to v zelo majhnem obsegu: za 13.400,00 SIT stroškov ter za zamudne obresti od zneska
84.660,00 SIT za en mesec. Ob dejstvu, da je predmet izterjave glavnica 4.243.002,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov od leta 1995 dalje, je pri odločitvi, da mora dolžnik upniku povrniti vse nadaljnje izvršilne stroške, vsekakor pravilno uporabljeno določilo 2. odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s členom 15 ZIZ), ki ob delnem uspehu, ko je ta neznaten, dopušča tudi tako rešitev.
Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep potrdilo (čl. 365, tč. 2 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).