Jedro

V času sklenitve sporne pogodbe je veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SFRJ 12/57, 53/62 in 13/65, v nadaljevanju Zakon o razlastitvi/57), ki glede višine odškodnine za razlaščena zemljišča še ni bil prilagojen Ustavi iz leta 1963. Določilo o pravični odškodnini s konkretizacijo tega načela v nadaljnjih določbah je prinesla šele sprememba Zakona o razlastitvi/57 v letu 1968 (Ur.l. SFRJ 5/68). Zato ni pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je pomembno le to, da Temeljni zakon o razlastitvi iz leta 1947 v času sklenitve sporne pogodbe ni več veljal.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje temu sodišču.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevi za denacionalizacijo in gozdove vrnilo upravičencem do denacionalizacije. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi nasprotne udeleženke.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlagajo predlagatelji pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagajo, da reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za denacionalizacijo ugodi. V reviziji se sklicujejo na objavljeno sodno prakso, po kateri 5.čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) velja za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov zajetih v 3. in 4. čl. ZDen. Zakon o agrarni reformi pa je veljal še dolgo po uveljavitvi Ustave iz leta 1963 in sicer vse do uveljavitve Zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1973. Poudarjajo še, da se je pritisk na sklenitev pogodbe začel že pred letom 1963. Nadalje pojasnjujejo, da bi jim kot nekmetom lahko razlastili po Zakonu o agrarni reformi presežek nad 3 ha, po letu 1973 pa celo presežek nad 0,5 ha. Vse to kaže, da se je odnos prejšnje države do lastnine nekmetov z leti zaostroval. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Revizija je utemeljena.

Podlaga iz 5. čl. ZDen velja za pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. čl. ZDen. Pri tem pa ni mejnik že samo sprejetje Ustave iz leta 1963, temveč veljavnost predpisov, ki so bili uveljavljeni že pred njo. Zato se časovna omejitev zahtevkov za denacionalizacijo na podlagi 5. čl. ZDen ne nanaša na sam akt podržavljenja (v konkretnem primeru pogodbo), temveč na predpis, ki je bil podlaga oz. vzrok takšnemu aktu.

Predlagatelji zatrjujejo, da so sporno pogodbo 3.10.1967 sklenili zato, da bi se izognili razlastitvi gozdov brez odškodnine, s katero naj bi jim predstavniki oblasti grozili. Res pri tem navajajo, da naj bi do razlastitve prišlo zaradi znižanja zemljiškega maksimuma, do katerega je prišlo šele leta 1973 z uveljavitvijo Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS 26/73). Toda po presoji revizijskega sodišča zahteva za denacionalizacijo še ni neutemeljena zgolj zato, ker za zatrjevano razlastitev ob sklepanju pogodbe ni bilo pravne podlage. Pri zahtevi za denacionalizacijo po 5. čl. ZDen je potrebno ugotavljati in presojati ravnanje državnih organov v vsakem konkretnem primeru. Če se ugotovi, da ima elemente sile, grožnje ali zvijače, ki je vplivala na oblikovanje volje za sklenitev pogodbe, ne more biti pomembno, če za grožnjo za podržavljenje premoženja z odločbo državnega organa ni bilo pravne podlage. Zato je v konkretnem primeru, ko predlagatelji zatrjujejo, da so sporne gozdove prodali, ker so se bali, da bi jim jih razlastili, pomembno le, ali bi bili predlagatelji upravičenci do denacionalizacije, če bi jim bili sporni gozdovi razlaščeni.

Pritožbeno sodišče pravilno sklepa, da Temeljni zakon o razlastitvi (Ur.l. FLRJ 28/47), ki ga ZDen našteva v 3. čl., v času sklenitve sporne pogodbe ni več veljal. Toda v času sklenitve sporne pogodbe je veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SFRJ 12/57, 53/62 in 13/65, v nadaljevanju Zakon o razlastitvi/57), ki glede višine odškodnine za razlaščena zemljišča še ni bil prilagojen Ustavi iz leta 1963. Določilo o pravični odškodnini s konkretizacijo tega načela v nadaljnjih določbah je prinesla šele sprememba Zakona o razlastitvi/57 v letu 1968 (Ur.l. SFRJ 5/68). Zato ni pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je pomembno le to, da Temeljni zakon o razlastitvi iz leta 1947 v času sklenitve sporne pogodbe ni več veljal. Sporna prodajna pogodba je bila namreč glede na obrazloženo sklenjena zaradi predpisa, izdanega še do uveljavitve Ustave iz leta 1963. Pritožbeno sodišče je tedaj zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno - pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

Glede napotkov za nadaljnji postopek je potrebno posebej opozoriti na višino dogovorjene kupnine, ki ni brez pomena za presojo o intenzivnosti stiske, ki naj bi potrditvah predlagateljev odločilno vplivala na sklenitev sporne pogodbe. Na to pritožba izrecno opozarja. Seveda pa je za primerjavo relevanten (tako kot za presojo o ostalih okoliščinah sklenitve sporne pogodbe) čas, ko je bila pogodba sklenjena.