Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar tožeča stranka opirala svoj odškodninski zahtevek na 2-letno garancijo tožene stranke iz gradbene podgodbe, je pravna podlaga za plačilo odškodnine člen 504 ZOR in ne člen 618 istega zakona.
Odškodninska odgovornost iz garancije pa temelji na objektivni odgovornosti dajalca garancije.
Pritožba se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr. št. III Pg 1381/90-67 z dne 18.11.1992 razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje .
Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero ji je bilo naloženo plačilo odškodnine v znesku 913.479,00 sit spp. V pravočasni pritožbi navaja tožena stranka, da je prvostopno sodišče napačno ugotvilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materijalno pravo. Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Med strankama ni bilo spora o tem, da je zaradi vdora vode v poslovne prostore tožene stranke v noči na 18.8 1983 prišlo do škode v višini 913.479,00 sit. Prvostopno sodišče je za ugotovitev vzrokov in odgovornosti izvedlo poleg ostalih dokazov tudi izvedenstvo s gradbenim izvedencem . Bistvena za odločitev o odgovornosti tožene stranke je ugotovitev izvedenca, da je bila pomankljivost gradbe, ki jo lahko pripišemo toženi stranki - v tem, da ni bilo rezervnih odtokov za meteorsko vodo. Prav tako pa bi moralo prvostopno sodišče upoštevati nadaljno mnenje izvedenca (list. št. 81), da do vdora vode ne bi prišlo, če bi bila streha pravilno vzdrževana in čiščena. Tožeča stranka je ves čas postopka opirala svoj odškodninski zahtevek na 2-letno garancijo tožene stranke iz gradbene podgodbe. Zato je pravna podlaga za plačilo odškodnine člen 504 ZOR in ne člen 618 istega zakona. Oba pa enako določata odškodnino kot eno izmed sankcij zaradi kršitev obvez iz garancije oziroma iz jamčevanja za napake. Odškodninska odgovornost iz garancije temelji na objektivni odgovornosti dajalca garancije - ta objektivna odgovornost je izključena ob pogojih iz II. odstavka 177. člena ZOR, ali pa se zmanjša ob pogojih III. odst.177. člena ZOR - torej ob delni krivdi oškodovanca. Če pa je delno kriva tretja oseba, pa po določilu IV. odstavka 177. člena velja zmanjšanje objektivne odgovornosti le v notranjem odnosu do tretje osebe - oškodovanec pa lahko po lastni izbiri toži objektivno odgovorno osebo za celotno škodo, ali tretjo osebo, ali pa oba skupaj. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ocenjevalo dokazov o tem, ali je bila dolžna vzdrževati streho tožeča stranka, ali pa tretja oseba. Tudi izpovedba že zaslišane priče J. T. (l.št. 99) verjetno ne bo zadoščala za odgovor na vprašanja, ali je sokriva za nastalo škodo tožeča stranka ali tretja oseba. Od tega pa bo odvisna uporaba ustreznega določila iz člena 177 ZOR. Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi niso pravilni materijano-pravni zaključki prvostopne odločbe. Zato je sodšče II. stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno obravnavanje. Pred ponovnim obravnavanje je opozoriti tudi na zapadlost oz. pričetek teka zamudnih obresti pri zahtevku za povrnitev premoženjske škode - obresti tečejo od dneva razsodbe, do takrat pa lahko tožeča stranka valorizira odškodninski zahtevek. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.