Jedro

Tožnik ima z odločbo nosilca zavarovanja v BiH priznano pravico do invalidske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, v kateri je bila upoštevana tudi celotna slovenska zavarovalna doba. Po 37. členu Sporazuma z BIH (preračun pokojnin) invalidska pokojnina v Sloveniji tožniku ni bila priznana in ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. Tožnik zato po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev in je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2012 v zvezi z odločbo iste številke z dne 19. 3. 2012 in na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 23. 9. 2011 dalje, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 10. 5. 2012 in z dne 19. 3. 2012 ter tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 23. 9. 2011 dalje, toženki pa naložilo, da odmeri in izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine izda posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum; Ur. l. RS, št. 37/08 do MP 10/08 s sprem.) je mednarodna pogodba, ki velja od 1. 7. 2008 dalje in samostojno ureja vprašanje izbire pokojnin. Sporazum glede že uveljavljenih dajatev oziroma pokojnin vsebuje izrecne določbe in tako zavarovancu ne daje možnost izbire po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Sporazum ureja vse dajatve, ki so bile pred začetkom veljavnosti Sporazuma priznane po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic in natančno določa, katere dajatve se ne preračunajo in ostanejo obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala, ter katere dajatve se preračunajo oziroma ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Dajatve, priznane v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, pri katerih je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v tuji državi pogodbenici Sporazum ureja v 37. členu, ki določa, da se pokojnine, odmerjene z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan ugotovitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice na dan uveljavitve tega Sporazuma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. Glede na navedeno in, ker je bilo o zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 18. 9. 2009 in ob tem, da je toženka na dan 1. 7. 2008 že presojala pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki pa jih tožnik ni izpolnjeval in ker se tožniku pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje v Bosni in Hercegovini, ostane v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena Sporazuma dajatev za slovensko zavarovalno dobo še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine, torej obveznost bosansko – hercegovskega nosilca zavarovanja.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena in je sodišče pravilno odločilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri odločanju ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Predmet odločanja je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 5. 2012, s katero je ta zavrnilna pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A z dne 19. 3. 2012. S slednjo je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki se je začel dne 23. 9. 2011, ker je bilo o zahtevku po 37. členu Sporazuma pravnomočno odločeno že po uradni dolžnosti z odločbo z dne 15. 6. 2009 in s pritožbeno odločbo z dne 18. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik rojen 10. 10. 1932 ima na podlagi odločbe nosilca zavarovanja v BiH z dne 29. 8. 1992 od 24. 4. 1992 dalje priznano pravico do invalidske pokojnine, na podlagi 25 let, 9 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, v kateri je bila upoštevana tudi celotna slovenska zavarovalna doba. Tožnik je v Sloveniji v obdobju od 7. 4. 1961 do 15. 8. 1962, od 21. 8. 1962 do 23. 3. 1963, od 29. 3. 1963 do 31. 12. 1963 in od 1. 1. 1964 do 25. 8. 1964 dopolnil 3 leta, 4 mesece in 9 dni pokojninske dobe. V Bosni in Hercegovini je v obdobju od 1. 8. 1966 do vključno 23. 4. 1992 dopolnil 21 let, 8 mesecev in 7 dni zavarovalne dobe, tako da skupna doba v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji znaša 25 let in 16 dni. Pri bosanskem nosilcu zavarovanja je bil 9. 3. 2009 po uradni dolžnosti uveden postopek za ponovno odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma. Postopek se je zaključil z dokončno odločbo toženca z dne 18. 9. 2009, po kateri tožniku invalidska pokojnina v Republiki Sloveniji ni bila priznana. Tožnik je dne 23. 9. 2011 pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ki jo je bosanski nosilec zavarovanja posredoval tožencu, ta pa je z odločbo z dne 29. 3. 2012 zavrnil, kar je potrdil z dokončno odločbo z dne 10. 5. 2012. Ker Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen), tožena stranka utemeljeno navaja, da je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Le če obstoja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V tem primeru za tak primer ne gre. Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana že pred uveljavitvijo Sporazuma, toženka utemeljeno navaja, da Sporazum z BiH take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH).

V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1992, je sodišče ugotovilo, da je toženka o taki prevedbi že odločila z odločbo z dne 18. 9. 2009 in predlog nosilca zavarovanja v BiH za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila, ker po določbah ZPIZ-1, ki so veljale ob uveljavitvi Sporazuma, pri tožniku invalidnosti ni ugotovila. Tožniku je bila priznana III. kategorija invalidnosti od 14. 4. 1992 dalje, na podlagi katere pa nima pravice do invalidske pokojnine. Tako tudi na podlagi Sporazuma z BiH (2. odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Glede na navedeno tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje samostojne starostne pokojnine pri toženi stranki ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.