Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženec globo za prekršek po nalogu poravnal, vendar dejstvo, da je bil sankcioniran za prekršek, samo po sebi ne pomeni, da je bila s tem tožencu dokazana huda malomarnost ali naklep v zvezi samo prometno nesrečo. Sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, ni vezano na odločitev prekrškovnega organa, temveč je pravdno sodišče vezano zgolj na odločitev kazenskega sodišča in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati znesek 42.770,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do izplačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti 4.332,34 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka vse v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je bila tožena stranka v času prometne nesreče dne 6. 3. 2018 zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu KV voznik ter da je njeno delo zajemalo vožnjo, skrb za tovornjak in druga dela po nalogu nadrejenega. Dne 6. 3. 2018 je tožena stranka vozila tovorno vozilo v lasti tožeče stranke (mešalec betona, registrska št. ...) proti gradbišču v A. (Hrvaška). Okoli 9.40 ure je nato v kraju B. (Hrvaška) prišlo do prometne nesreče, ko se je tovorno vozilo med vožnjo v krožišču prevrnilo na desni bok in nevozno zaustavilo promet. Ob dogodku je bilo vreme deževno ter posledično cestišče (krožišče) mokro. Prometni prekršek je obravnavala PPP A. in toženi stranki izdala plačilni nalog zaradi storitve prekrška. Toženec je globo tudi plačal. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 v povezavi s 131. členom OZ. Sodišče je pri ugotavljanju odgovornosti tožene stranke nekritično sledilo zgolj izpovedi toženca. Dokazna presoja ni bila kritična glede na ugotovitve postaje PPP A., čeprav bi sodišče potrdilu z dne 8. 1. 2019, ki ga je izdal državni organ v mejah javnih pooblastil moralo slediti. Sodišče je navedbam v potrdilu PPP A. sicer sledilo v točki 1 (osebe, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo), točki 2 (podatki o udeleženih vozilih), točki 3 (podatki o poškodbah na vozilu), točki 4 (podatki o potnikih) ter zgolj delno v točki 5 (podatki o izvedenih ukrepih). Ni pa upoštevalo, da je prometna policija na podlagi vpogleda v tahograf tovornega vozila ugotovila, da je toženec storil cestno prometni prekršek. Do navedb tožeče stranke v zvezi s tem se sodišče ni opredelilo, čeprav gre za bistveno okoliščino, ki demantira navedbe tožene stranke o njegovi previdni oziroma prilagojeni vožnji čez krožišče. Napačna je ugotovitev sodišča, da toženec kot poklicni voznik ni odškodninsko odgovoren, saj je kršitev cestno prometnih predpisov (neprilagojena vožnja) vedno storjena z naklepom ali vsaj iz hude malomarnosti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da če je bila tožena stranka sankcionirana za prekršek, to še ne pomeni, da je dokazana toženčeva huda malomarnost ali naklep v zvezi s prekrškom. Bistveno je, da se je vozilo prevrnilo med vožnjo in ni pomembno, ali je pred tem drselo ali ne. Po mnenju tožeče stranke za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke to sploh ni bistveno. Tožena stranka v smislu dokazovanja, da škoda ni nastala po njegovi krivdi ni predlagala nobenega dokaza (razen zaslišanja toženca). Tožeča stranka je predlagala izvedenca zgolj za ugotavljanje materialne škode na vozilu, ne pa zaradi ugotavljanja temelja odgovornosti oziroma za ugotavljanje hude malomarnosti toženca. Tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, ki bi ugotavljal, ali se je vozilo prevrnilo ali zdrsnilo, ker bi po mnenju tožeče stranke moralo sodišče v tem primeru podati vero javni listini, ki dokazuje resničnost tega, kar je v njej zapisano tudi v delu, da je toženec storil prometni prekršek zaradi neprilagojene vožnje razmeram na cesti. Slednje pa zadošča za ugotovitev hude malomarnosti tožene stranke kot poklicnega voznika. Glede na vse navedeno je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in navedla, da pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega stališča, da je kršitev cestno prometnih predpisov (neprilagojena vožnja) vedno storjena z naklepom ali vsaj iz hude malomarnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabilo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke terjala plačilo odškodnine v višini 42.777,02 EUR, kot škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi povzročene prometne nesreče z delovnim vozilom tožeče stranke (tovorno vozilo ..., mešalec betona, registrska št. ...). Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožena stranka kot delavec tožeče stranke, zaposlen na delovnem mestu šofer, dne 6. 3. 2018 imel prometno nesrečo v kraju B., ko se je v krožišču tovorno vozilo – hruška betona, prevrnilo na desni bok in nevozno zaustavilo promet. Nesporno je tudi bilo, da je prometno nesrečo obravnavala PPP A. in toženi stranki izdala plačilni nalog zaradi storitve prekrška iz prvega odstavka 51. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo tudi povrniti. Glede na 131. člen OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni vsi štirje elementa splošnega civilnega delikta (delodajalcu mora nastati pravno priznana škoda, ki mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca); po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 mora obstajati hujša stopnja krivde delavca (namen ali huda malomarnost); podana mora biti tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca in nastalo škodo. Vse te elemente, vključno s krivdo mora dokazati delodajalec, saj velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom le za najmilejšo obliko krivde (torej za navadno oziroma majhno malomarnost), medtem ko je hujšo obliko krivde dolžan dokazati oškodovanec.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora oškodovanec, torej tožeča stranka za odškodninsko odgovornost delavca (toženca) zatrjevati in dokazati obstoj vseh štirih predpostavk in so zato neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče dejansko stanje premalo raziskalo, in da odločitev sodišča temelji zgolj na izpovedi toženca, ki je pričakovano svojo odgovornost seveda zanikal. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče pri ugotavljanju odgovornosti toženca nekritično sledilo izpovedi toženca, ki je izpovedal, da je bilo cestišče mokro, da je bila gneča na cesti, on pa je vozil med 15 in 20 km na uro, ter da se je tovorno vozilo prevrnilo zaradi gibanja betona v hruški. Zanikal je, da bi se vozilo prevrnilo, ker je zaradi prevelike hitrosti zaviral pred krožiščem.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženec globo za prekršek po nalogu, ki mu ga je izdala PPP A. poravnal, vendar dejstvo, da je bil sankcioniran za prekršek, samo po sebi ne pomeni, da je bila s tem tožencu dokazana huda malomarnost ali naklep v zvezi samo prometno nesrečo. Sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, ni vezano na odločitev prekrškovnega organa, temveč je pravdno sodišče vezano zgolj na odločitev kazenskega sodišča in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Toženec je trdil, da je vozil previdno, ker je bilo cestišče mokro, da je pred krožiščem zmanjšal hitrost pod hitrost omejitve na krožišču (40 km/h), zato ni mogel pričakovati, da se bo vozilo v krožišču, zaradi teže tovora (betona v hruški) nagnilo in prevrnilo. Izpovedal je, da je v času prometne nesreče ni imel alkohola v krvi, uporabljal je varnostni pas, skratka pri vožnji ni kršil nobene posamične prepovedi, ampak je bil sankcioniran za kršenje določbe splošnega značaja, katere namen je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v postopku ostalo s strani tožeče stranke nedokazano, zakaj je do nezgode prišlo in ali je bilo ravnanje toženca res hudo malomarno, saj tožeča stranka ni založila predujma za predlaganega izvedenca, v postavljenem roku, in tudi v nadaljnjih sedmih mesecih, zato je sodišče opustilo izvedbo predlaganega dokaza in glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodilo, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec prometno nesrečo in posledično škodo (katere pa tožeča stranka tudi ni v celoti dokazala), kot izhaja iz obrazložitve sodbe od 8 do 12 točke, povzročil iz hude malomarnosti in je v posledici navedenega pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka je sicer pravilno navedla v pritožbi, da je predlagala izvedenca v zvezi z oceno višine škode na vozilu in ne izvedenca prometne stroke, ki bi podal mnenje glede same nezgode, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka bi v vsakem primeru morala dokazati, da je toženec prometno nesrečo zakrivil naklepno oziroma iz hude malomarnosti, kar bi lahko dokazala z izvedencem prometne stroke, ki bi podal strokovno mnenje o razlogih za prometno nezgodo, ki pa ga ni predlagala.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ne gre za poseben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).