Jedro

Ker je drugostopenjski organ, da bi preizkusil pravilno uporabo določbe iz 1. točke četrtega odstavka 35. člena ZEN, v postopku za izdajo izpodbijane odločbe izvajal dokaze, bi tožnico z ugotovljenimi dejstvi in dokazi zanje, saj je šlo za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev, moral seznaniti, ter ji dati možnost izjave. Ker tako ni ravnal, je kršil pravila postopka; če (namreč) stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se to v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetske pisarne Logatec, št. 02112-886/2013 z dne 14. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Območna geodetske uprava Ljubljana, Geodetska pisarna Logatec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini ? kot urejen evidentira del meje parcele 572/1 s sosednjima parcelama 573/1 in 1387/13. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje A.A. kot lastnik parcele 572/1. Zahtevi je bil priložen elaborat, katerega vsebino predpisujeta Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali poleg A.A. še tožnica in B.B. kot solastnika parcele 573/1 ter Občina Logatec kot lastnica parcele 1387/13. Upravni organ je opravil preizkus zahteve po 35. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve. Vse osebe, ki so kot stranke sodelovale v postopku, so na mejni obravnavi v zapisniku z dne 9. 4. 2013 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Upravni organ je nato preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. V skladu z drugim odstavkom 40. člena ZEN je upravni organ nato o zahtevi za evidentiranje urejenega dela meje odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 10. 9. 2014 zavrnilo pritožbo tožnice in B.B. zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločbe se organ med drugim sklicuje na prvi odstavek 136. člena ZEN ter navaja, da je v okviru preizkusa obstoja utemeljene podlage za izvedbo postopka urejanja meje pregledal dokumentacijo IDPOS 5047, pri čemer je ugotovil, da primerjava s podatki predmetne geodetske zadeve izkazuje, da so koordinate zemljiškokatastrske točke št. 41 identične, vendar pa iz tedanjega postopka ni razviden obstoj zapisnika mejne obravnave, ki bi izkazoval, da so se lastniki mej z njihovim potekom strinjali; glede na to zaključuje, da je bil predmetni postopek utemeljeno izveden.

3. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da iz odločb upravnih organov izhaja, da odločitev o evidentiranju urejenega dela meje temelji na ugotovitvi, da naj bi bile današnje koordinate sicer identične koordinatam pod IDPOS 5047, torej dotedanjim ? prejšnjim geodetskim meritvam. Ob tem drugostopenjski organ ugotavlja, da iz takratnega, to je že prej izvedenega postopka, ni razviden obstoj zapisnika mejne obravnave, ki bi izkazoval, da so se lastniki s potekom meje strinjali, zaradi česar je bil predmetni postopek utemeljeno izveden. Tožnica meni, da navedene ugotovitve ne ustrezajo resničnemu dejanskemu stanju ter da je organ zmotno ugotovil dejansko stanje ter posledično zmotno uporabil materialno pravo. Geodetske izmere so se vršile ter so se meje med predmetnimi zemljišči ugotavljale in določale sedaj že tretjič ? prvič v mesecu aprilu leta 1974, drugič so se meje evidentirale leta 1997 oziroma leta 1998. Že leta 1974 je bila meja (skica izmere iz leta 1974) s polno črto odmerjena in zaključena. Vsi mejaši so mejo podpisali, navzoči so bili vsi mejaši (C.C. ? takratni lastnik kot prodajalec, D.D. kot kupec) in so bili vsi mejniki vidni ? odkopani in so se mejaši z njimi strinjali. V postopku tako ni bila pravilno upoštevana odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1. 7. 1999, s katero je bila odločba drugostopenjskega organa z dne 3. 7. 1998, izdana na podlagi pritožbe tožnice, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje. V obrazložitvi navedene upravne odločbe druge stopnje je namreč ministrstvo upravni organ prve stopnje pravilno opozorilo, da mej parcel, ki so v zemljiškem katastru evidentirane po predhodno opravljenem mejnem ugotovitvenem postopku, ni mogoče ponovno ugotavljati, razen v primeru, če je bila z odločbo pristojnega organa ali s sodbo določena obnova mejnega ugotovitvenega postopka. Ponovna uvedba postopka evidentiranja meje med parcelo 572/1 in parcelo 573/1 od točke številka 41 do točke, ki se dotika parcele 1387/13, je bila zato nepotrebna in nedopustna. Glede na to je izpodbijana odločba nezakonita ter tožnica sodišču predlaga, naj jo po izvedbi predlaganih dokazov odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo v odgovor tudi ostalim strankam v upravnem postopku, vendar odgovora na tožbo niso podali.

6. To sodišče je s sklepom I U 1679/2014 z dne 18. 12. 2014 tožbo zavrglo kot prepozno.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 36/2015 z dne 11. 11. 2015 pritožbi tožnice ugodilo ter sklep tega sodišča razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba drugostopenjskega organa, s katero je bil postopek končan, tožnici vročena 16. 9. 2014, kot je to ugotovilo to sodišče in ki je glede na tako ugotovitev tožbo kot prepozno zavrglo.

8. V ponovnem postopku to sodišče izhaja iz ugotovitve Vrhovnega sodišča o dvomu, da je tožnica na dan 16. 9. 2014 podpisala vročilnico, ki je pripeta k odločbi drugostopenjskega organa, in ki jo je Vrhovno sodišče oprlo na pritožbeno navedbo tožnice, da je odločbo prevzela 24. 9. 2014. Če po navedenem z vročilnico ni izkazano, da je bila tožnici odločba vročena 16. 9. 2014, sodišče sledi njeni navedbi, da je odločbo prejela 24. 9. 2014; ob upoštevanju kot dneva vročitve drugostopenjske določbe 24. 9. 2014 pa je 24. 10. 2014 vloženo tožbo treba šteti kot pravočasno.

9. V okviru meritornega reševanja tožbe pa je v nadaljevanju sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega geodetskega organa, da se v k.o. ? kot urejen evidentira del meje parcele 572/1 s sosednjima parcelama 573/1 (v solasti tožnice) in 1387/13. Tožnica meni, da ponovno urejanje predmetne meje (in pri tem navaja, da je to bilo že tretje) ni bilo dopustno.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ (med drugim) opravil preizkus zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje po 35. členu ZEN ter pri tem ugotovil, da ni razlogov za njeno zavrženje ali zavrnitev. Organ ugotovitev navedenega preizkusa podrobneje ni obrazložil. Na pritožbeno navedbo tožnice, da je bila predmetna meja urejena že v letu 1974 in da so se vsi mejaši z njo strinjali ter da je bila zato ponovna ureditev meje nepotrebna, pa je drugostopenjski organ, ki je iz zapisnika mejne obravnave z dne 9. 4. 2013 ugotovil, da je bil kot elaborat predhodnih meritev uporabljen elaborat IDPOS 5047, glede na 136. člen ZEN (ki vsebuje določbe o mejah, urejenih po dotedanjih predpisih) ugotavljal skladnost koordinat zemljiškokatastrske točke št. 41 v elaboratih in ali so se v postopku IDPOS 5047 lastniki strinjali s potekom mej; pri tem je ugotovil, da v elaboratu IDPOS 5047 ni zapisnika mejne obravnave, ki bi izkazoval strinjanje lastnikov parcel s predmetno mejo oziroma njenim delom ter je glede na to zaključil, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe utemeljeno izveden. To pa pomeni, da je drugostopenjski organ na pritožbeno navedbo tožnice o nedopustnosti vodenja predmetnega postopka za evidentiranje urejenega dela meje (take navedbe v prvostopenjskem postopku tožnica niti ni mogla podati, ker se odločba o evidentiranju urejene meje po drugem odstavku 40. člena ZEN izda v skrajšanem postopku) presojal pravilnost preizkusa zahteve po 1. točki četrtega odstavka 35. člena ZEN, ki določa, da geodetska uprava z odločbo zavrne zahtevo za evidentiranje urejene meje, če je bila meja urejena po tem zakonu ali sodnem postopku in se v zahtevi za evidentiranje urejene meje predlaga nova ureditev meje in ne njena natančnejša določitev. Ker listinam predmetnega postopka (IDPOS 6249) niso bile priložene tudi listine IDPOS 5047, je ta organ elaborat IDPOS 5047 pridobil ter izvajal dokaze za ugotovitev, ali je bila predmetna meja (oziroma njen del) po tem zakonu že urejena, upoštevajoč pri tem določbe prvega odstavka 136. člena ZEN, po katerih se meje, urejene po dotedanjih predpisih, štejejo za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki.

12. Ker je drugostopenjski organ, da bi preizkusil pravilno uporabo določbe iz 1. točke četrtega odstavka 35. člena ZEN v postopku za izdajo izpodbijane odločbe (saj o tem ta odločba razlogov nima, elaborat IDPOS 6249 pa tudi ne ustreznih listin iz elaborata 5047), izvajal dokaze (z uporabo elaborata IDPOS 5047), bi pri tem tožnico z ugotovljenimi dejstvi in dokazi zanje, saj je šlo za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev, moral seznaniti ter ji dati možnost izjave. Ker tako ni ravnal, je kršil pravila postopka; če (namreč) stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se to v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

13. Glede na to, da je sodišče presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče dodaja, da je glede na podatke predmetnega postopka in listine o njem (IDPOS 6249) očitno, da je kot zadnje vpisane podatke v zemljiškem katastru in s tem kot relevantne treba upoštevati podatke iz IDPOS 5047 (postopek nove izmere, voden v letih 1998 in 1999) (kot so v postopku pravilno tudi bili uporabljeni) ter ne podatkov iz leta 1974, na katere se sklicuje tožnica.

14. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV, ker je njen tedanji pooblaščenec zavezanec za DDV. Iz tega naslova je tožnici priznalo 347,70 EUR. Po sklepu Vrhovega sodišča I Up 36/2015 z dne 11. 11. 2015 (II. točka izreka) se sicer tudi odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Vendar povrnitve pritožbenih stroškov tožnica niti ni uveljavljala ter izrek o pritožbenih stroških kot nepotreben odpade.