Up-1336/09

27. 5. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andreja Lüka, Murska Sobota, ki ga zastopa Jure Horvat, odvetnik v Murski Soboti, na seji 27. maja 2010

odločil:

1.Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 919/2009 z dne 26. 5. 2009 in sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. P 376/2007 z dne 10. 2. 2009 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v že pravnomočno končanem sodnem postopku. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost pritožnikovega odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njegovega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožnikov zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč ni izkazal obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 15., 23. in 26. člena Ustave. Meni, da bi morali sodišči utemeljenost njegovega zahtevka presojati neposredno na podlagi Ustave in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zato naj ne bi bilo pomembno, kakšne oblike pravno priznane nepremoženjske škode ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice naj namreč za priznanje pravičnega zadoščenja ne bi bilo pomembno, ali zakonodaja posamezne države pogodbenice izrecno ureja možnost priznanja denarne odškodnine za tovrstno škodo. Dodaja, da ZVPSBNO priznanje denarne odškodnine sicer pogojuje z izpolnjenostjo določenih predpostavk, vendar poudarja, da je njegov položaj drugačen, ker v času nastale kršitve ni imel na voljo učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev za njeno odpravo.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1336/09 z dne 22. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožničine navedbe ni odgovorila.

B.

4.Pritožnik trdi, da je bilo z zavrnitvijo njegovega odškodninskega zahtevka, ki sta ga sodišči presojali na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabil splošnih pravil odškodninskega prava, nedopustno poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.[1]

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev tudi pritožnik. Ker je zavrnitev njegovega odškodninskega zahtevka utemeljena na stališču, da ni izkazal obstoja pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katero je mogoče po splošnih pravilih odškodninskega prava prisoditi denarno odškodnino, mu je bila zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Zaradi ugotovljene kršitve je izpodbijani sodbi razveljavil in zadevo vrnil Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje (1. točka izreka).

8.Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

9.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).