Jedro

Podatki o dedičih direktno in neposredno ne izhajajo iz zemljiške knjige temveč iz sklepa o dedovanju. Zato je v konkretnem primeru potrebno šteti kot začetek subjektivnega roka za vložitev obnove postopka iz razloga po 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP (nova dejstva in novi dokazi) trenutek, ko je toženec pridobil sklep o dedovanju iz katerega je bilo razvidno, kdo so dediči pokojnega tožnika in ne trenutek, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožene stranke za obnovo postopka kot prepozen zavrže. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 130.680,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni in ugodi predlogu za obnovo postopka. Poudarja, da zemljiškoknjižna omemba sklepa o dedovanju ne predstavlja ne vpisa dejstva ne vpisa pravice. Taka omemba nima publicitetnega učinka.

Publicitetni učinek obsega vpis pravic in pravnih dejstev, ne pa pravne podlage, na kateri je pravica vpisana. Toženec bi moral kvečjemu vedeti, kdo je lastnik, ne pa da je lastnik postal dedič. Ratio legis publicitetnega učinka je varovanje pravnega prometa z nepremičninami, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Z uporabo jezikovne razlage je mogoče ugotoviti nasprotje med dikcijo 394/I/10 člena ZPP in 396/I/6 člena ZPP, v prvem primeru je uporabljen izraz - če izve, v drugem primeru pa - ko je mogla.

Zato je potrebno uporabiti logično razlagalno metodo, ki nam pove, da omenjena primarnost pomeni časovno primarnost in da torej šele ko stranka izve za nova dejstva oziroma nove dokaze, je mogla dejstva navesti in dokaze predlagati. Sodišče bi moralo uporabiti preiskovalno načelo, saj gre za zahtevek, s katerim tožnika ne moreta razpolagati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je rok za vložitev predloga za obnovo postopku pričel teči že tedaj, ko bi lahko toženec na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo izvedel, kdo je dedič po pokojnem B.G.. Določba 5. člena v času vpisa veljavnega ZZK, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje je res uzakonjala publicitetno načelo, po katerem se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško knjigo. Vendar pa navedeni pozitivni publicitetni učinek, ki ima svoj pomen v pravnem prometu, ne predstavlja podlage za ugotovitev tiste odločilne časovne točke, od katere bi tudi že začel teči rok za vložitev predloga za obnovo postopka v smislu določbe 6. točke 1. odstavka 396. člena ZPP. Prestrogo in preveč omejevalno bi bilo v škodo upravičenca do izrednega pravnega sredstva terjati, da praktično vsak dan preverja v zemljiški knjigi stanje, še posebej v primeru, kakršen je sporni, ko se novo dejstvo primarno sploh ne tiče podatka, kdo je lastnik nepremičnine temveč dejstva, kdo je dedič po pokojnem zapustniku. Podatki o dedičih pa direktno in neposredno ne izhajajo iz zemljiške knjige, ki predstavlja javno knjigo, ki vsebuje podatke o strankinih pravicah na nepremičninah (člen 1/1 ZZK), temveč iz sklepa o dedovanju, katerega je potrebno predložiti kot nov dokaz za dokazovanje okoliščine, kdo so dediči po pokojnem udeležencu obligacijskega razmerja, v zvezi s katerim je tekla pravda oziroma je bilo pravnomočno odločeno. Navedeno procesno določbo je torej v konkretnem primeru potrebno razlagati tako, da je odločilen trenutek, ko je predlagatelj izvedel za novo dejstvo o dediču in imel tedaj možnost tudi pridobiti ustrezen dokaz o tem novem dejstvu - to je sklep o dedovanju. V konkretnem primeru je mogel toženec uveljaviti nov dokaz, da dediči po pokojnem niso tožniki temveč tretja oseba, šele, ko je izvedel za okoliščine, na katere se sklicuje v predlogu, to je z dnem, ko je v pravdnem postopku opr.štev. P 433/2001 najprej dobil listino, iz katere je izhajalo, da tožnik M.G. ni lastnik nepremičnin vl.štev. 319 k.o. D., nato pa je po vpogledu v zapuščinski spis šele dne 25.8.2004 pridobil sklep o dedovanju in tedaj prvič izvedel za dediča po pokojnem B.G.. Iz nanizanih okoliščin ter upoštevaje datum vložitve predloga - 6.9.2004 se torej nakazuje, da je predlog za obnovo postopka vendarle pravočasno vložen - to je v tridesetdnevnem roku iz 6. točke 1. odstavka 396. člena ZPP.

Drugo pa je seveda vprašanje dovoljenosti predloga (člen 395/2 ZPP) oz. utemeljenosti predloga za obnovo postopka, o čemer pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati v nadaljevanju postopka.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopak v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabljeno določbo 6. točke 1. odstavka

396. člena ZPP, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki je zato nepravilen, pa v celoti razveljaviti ter vrniti zadevo v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.