Jedro

Pristojnost se določi po navedbah v tožbi ter glede na ugovor mednarodne pristojnosti. Ta ugovor mora biti konkreten, obrazložen z navajanjem dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank glede mednarodne pristojnosti.

2. Zoper sklep se pritožujeta toženca. Navajata, da bi moral tožnik že v tožbi navesti okoliščine glede mednarodne pristojnosti. Ker tega ni storil, toženca pa sta trdila, da ni podana nobena okoliščina iz 7. člena Uredbe 1215/2012, bi sodišče moralo slediti njunemu ugovoru in ugotoviti, da je glede na njuno prebivališče pristojno tuje sodišče. Prerekala sta namreč tudi to, da bi morala za tožnika kupiti stroj ali da bi bil sklenjen dogovor o nakupu in prodaji stroja. Tožnik si je s seboj prihajal tudi v nasprotje o tem, na kakšni podlagi zahteva vračilo plačanih zneskov. Sicer pa je sodišče favoriziralo tožnika, ko tožencema ni vročilo v izjavo njegove pripravljalne vloge, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti. Izostali so tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da toženca prebivata v tujini oziroma je njuna domicilna država Nemčija, ki je članica Evropske unije. Zato je pri odločitvi o mednarodni pristojnosti treba upoštevati Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012).

6. Pristojnost se določi po navedbah v tožbi (17. člen ZPP1) ter glede na ugovor mednarodne pristojnosti, upoštevajoč tudi navedbe v ugovoru (primerjaj smiselno sklep VSL I Cpg 1017/2016, sklep VSL I Cpg 565/2017 in sklep VSL I Cpg 638/2017).

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da so se stranke dogovorile za izpolnitev obojestranske obveznosti v Republiki Sloveniji, kar je tožnik tudi storil, toženca pa ne. S tem je bila zatrjevana dogovorjena izpolnitev v RS, in sicer s strani tožencev izpolnitev storitve po 2. alineji 1. odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. Tožnik je namreč navedel, da se je s tožencema dogovoril za poslovno investiranje z nakupom stroja za stiskanje eteričnih olj ter tožencema za to plačal, toženca pa sta se zavezala stroj kupiti in zagnati proizvodnjo. Tožnik je torej zatrjeval obstoj mandatnega razmerja (766. člen OZ2), s tem, da naj bi bila izpolnitev opravljena v RS. Dodatno je tožnik v naslednji povedi zatrdil, da so naštete okoliščine kot navezovalni element relevantnejše od okoliščine, kje so se stranke morebiti dogovarjale o poslu (s čimer je zatrdil, da je bil kraj sklenitve dogovora drugje, kot je bil dogovorjen kraj izpolnitve - ta pa je torej bil dogovorjen v Republiki Sloveniji). Tožnik sicer ni zahteval izpolnitve obveznosti, temveč vračilo plačanega zneska, vendar pa se tak zahtevek obravnava kot zahtevek v zvezi s pogodbenim razmerjem3 v smislu prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. 8. Toženca sta po drugi strani v odgovoru na tožbo skopo zatrdila, da ni podana nobena okoliščina iz 7. člena Uredbe 1215/2012, v nadaljevanju pa se nista več opredeljevala glede pristojnosti, temveč glede (ne)sklepčnosti tožbe. Vendar pa te nadaljnje trditve niso pravno pomembne za presojo mednarodne pristojnosti, temveč bo vprašanje (ne)sklepčnosti tožbe v nadaljnjem postopku obravnavalo sodišče prve stopnje. Ugovor mednarodne pristojnosti mora biti konkreten, obrazložen z navajanjem dejstev, kar pa v obravnavanem primeru ni in se zato zatrjevano dejstvo o dogovoru, da bo storitev izpolnjena v Republiki Sloveniji, po 214. členu ZPP šteje za priznano oziroma dokazano. Posledično ugovor mednarodne prisotnosti tožencev ni utemeljen, sodišče prve stopnje pa ga je pravilno zavrnilo.

9. Ob pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje glede na končni uspeh v postopku (154. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Obligacijski zakonik. 3 Martina Repas [et al.], Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije Ljubljana, 2018, str. 94.