Jedro

Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine iz vsakokratnega konkretnega primera.

Zato je bistven odgovor na vprašanje, ali se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti in ali uveljavlja izredne stroške, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tak razlog mora prosilec navesti in dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 2. 2019 in št. ... z dne 17. 9. 2018, ter da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbo v celoti izpodbija, ker se ne strinja z njeno obrazložitvijo. Vztraja pri rešitvi zadeve iz leta 2017 in 2018. Če bi bili rešeni ti dve zadevi, verjetno sedaj obravnavana vloga ne bi bila potrebna. Ponovno vlogo za priznanje izredne denarne socialne pomoči je vložil po nasvetu referentke in ne iz razlogov, ki so navedeni v sodbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 2. 2019, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 9. 2018. S slednjo je Center za socialno delo A. tožnikovo vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnil. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik pri pristojnem Centru za socialno delo dne 21. 4. 2017 podal vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za premostitev vsakodnevnih življenjskih potrebščin. Na podlagi te vloge je Center za socialno delo A. z odločbo št. ... z dne 4. 5. 2017, potrjeno z drugostopno odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 20. 11. 2017, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II Ps 2190/2017 z dne 22. 6. 2018 citirani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Skladno z napotki sodišča, je v ponovljenem postopku Center za socialno delo pozval tožnika, da se pred izdajo odločbe, izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje. Tožnik je na zapisnik dne 5. 9. 2018 podal izjavo, da je v mesecu aprilu 2017 imel izredne stroške, kot so hrana, zdravstvo, voda, elektrika, potni stroški avtobusa, poštni stroški, sodni stroški, nakup oblačil. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku skladno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 6. 2018 je Center za socialno delo odločil z odločbo z dne 17. 9. 2018 ter tožena stranka z dokončno odločbo z dne 19. 2. 2019, ki sta predmet tega postopka.

7. V skladu z uvodoma citiranima določbama 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb v materialnem in procesnem smislu. Pomeni, da presoja pravilnost postopka in ali je bilo v predsodnem postopku o uveljavljani pravici do izredne denarne socialne pomoči na podlagi tožnikove vloge z dne 21. 4. 2017 pravilno odločeno in sicer gre za presojo v obsegu, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama, neodvisno od morebitnih drugih nedokončanih postopkov, kot npr. postopkov iz leta 2017 in 2018, na katere se sklicuje pritožba.

8. Glede na vse navedeno je predmet spora v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke o dodelitvi izredne denarne socialne pomoči po 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ta ureja namen, pogoje za dodelitev, višino in število zneskov izredne denarne socialne pomoči, ki jih je dopustno dodeliti v enem koledarskem letu. V skladu s prvim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko samski osebi (ali družini) ne glede na ostale določbe zakona, kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, vezane na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči mora biti izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev. Potrebno je namreč upoštevati, da gre za javna sredstva, ki jih država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja ali preživljanja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine iz vsakokratnega konkretnega primera.

9. Zato je bistven odgovor na vprašanje, ali se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti in ali uveljavlja izredne stroške, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tak razlog mora prosilec navesti in dokazati.

10. Kot izhaja iz tožnikove izjave z dne 5. 9. 2018 je tožnik uveljavljal izredne stroške, kot so hrana, zdravstvo, voda, elektrika, potni stroški avtobusa, poštni stroški, sodni stroški, nakup oblačil, ni pa navajal, da gre za izredne in nepredvidljive stroške, niti ni navedel njihove višine in ali je višina teh stroškov takšna, da jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Namreč stroški morajo biti ne samo izredni in nepredvidljivi, ampak morajo biti tudi taki, da jih vlagatelj z lastnimi dohodki ne bi mogel pokriti in bi povzročili njegovo materialno eksistenčno ogroženost. 11. Šele v kolikor bi bili taki stroški tolikšni, da bi pomenili materialno ogroženost tožnika, bi bili izpolnjeni pogoji za dodelitev izredne denarne in socialne pomoči. Tega temeljnega pogoja za dodelitev izredne denarne socialne pomoči pa tožnik ni izkazal in ne dokazal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v tožbi in tekom postopka ni predlagal nobenih dokazov in se enako tudi v pritožbi nanje ne sklicuje.

12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.