Jedro

Izpolnitev dolžnikove obveznosti z "verižnim pobotom" je nenavaden način poplačila zato, ker kaže na težave pri poravnavanju obveznosti.

Na likvidnostne težave ne kaže plačilo, ki odstopa od tistega, ki bi ga lahko upnik zahteval po zakonu od (kasnejšega stečajnega) dolžnika, če je takšno plačilo dogovorjeno že v času sklenitve pravnega posla, ki je temelj za upnikovo terjatev.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, ki se nanaša na drugo alinejo izreka prvostopenjske sodbe (na verižno kompenzacijo z dne 21.4.2000 v višini 13.429.170,00 SIT), zavrne.

V ostalem (v delu, v katerem se drugostopenjska sodba nanaša na prvo in tretjo do deveto alinejo izreka prvostopenjske sodbe) se revizija zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti stroške revizijskega postopka v višini 441.541,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Tožeča stranka je izpodbijala skupaj devet pravnih dejanj, in sicer eno nakazilo (1. alineja tožbenega zahtevka) in osem verižnih pobotov (2. do 9. alineja tožbenega zahtevka).

Prvostopenjsko sodišče je vsem tožbenim zahtevkom ugodilo.

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi spremeni tako, da zavrne zahtevke tožeče stranke.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, kolikor se revizija nanaša na zahtevek v višini 13.429.170,00 SIT. Glede ostalih zahtevkov je predlagala zavrženje revizije.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

I.

V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo izpodbija odločitev drugostopenjskega sodišča glede vseh devetih tožbenih zahtevkov. Dejanska podlaga verižnih kompenzacij je različna, saj so bile sklenjene na različne dni, pri nakazilu (asignaciji) pa sta različna dejanska in pravna podlaga zahtevka. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (prim. prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na temelju seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Ker je vrednost spornih predmetov vseh zahtevkov iz 1. in 3. do 9. alineje prvostopenjske sodbe nižja kot 5.000.000,00 SIT, revizija glede teh zahtevkov ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Vrednost tako imenovanega verižnega pobota z dne 21.4.2000 znaša 13.429.170,00 SIT in je glede na 490. člen ZPP revizija zoper drugostopenjsko sodbo, kolikor se le-ta nanaša na ta zahtevek, dovoljena.

II.

Revidentka meni, da tako imenovana „verižna kompenzacija" ni neobičajen način poplačila. Sodna praksa, ki zakonski pojem "neobičajen način poplačila" (1. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL) opredeli kot tisti način poplačila, ki ni iztožljiv, naj bi bila zmotna. V poslovni praksi je takšen način poplačila po njenem mnenju običajen; poleg tega je bilo med tožečo in toženo stranko tudi dogovorjeno, da 40 % medsebojnih terjatev ne poravnavata z bančnimi nakazili. Tudi obligacijsko pravo ne preprečuje prenehanja obveznosti na takšen način. Poleg tega naj bi iz odločbe III Ips 59/2000 izhajalo, da je "verižni pobot" po svoji pravni naravi odpust dolga. Tožeča stranka bi morala tožiti svojega dolžnika, ki ji je odpustil dolg - in ne tožene stranke kot svojega upnika. Napačno pa naj bi bilo tudi izvajanje pritožbenega sodišča, da izhaja iz računov, da je bilo dogovorjeno plačilo z gotovino na žiro račun tožene stranke.

Domneva se, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, če je prejel izpolnitev terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen. "Neobičajnost" izpolnitve je pravno nedoločen pojem (pravni standard). Sodna praksa ga je doslej razlagala enotno tako, da je za neobičajen način izpolnitve veljal vsak takšen način, ki ni bil dogovorjen že ob sklenitvi pravnega posla, ki je temelj za terjatev tožene do tožeče stranke (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 168/99 in III Ips 185/99).

"Neobičajnost izpolnitve" je pravni pojem iz stečajnega prava, ki ga je treba razlagati glede na namen stečajnega prava; da poplačilo z "verižnim" pobotom glede na določbe obligacijskega prava ni nedovoljeno, sicer drži, vendar pa obligacijsko pravo samo kot takšno niti ne opredeljuje neobičajnega načina poravnavanja obveznosti. Kot takšno za določitev vsebine pojma "neobičajna izpolnitev" neposredno ni uporabno.

V običajnih razmerah upnik in dolžnik nimata razloga, da namesto izpolnitve terjatve na (prvotno) dogovorjeni način iščeta druge poti in načine za poravnavo terjatve. Če ni nič dogovorjeno, pa lahko upnik zahteva izpolnitev, ki je zakonsko predvidena, t. j. z gotovino, ali na enakovreden način, to je z bančnim nakazilom.

Izpolnitev dolžnikove obveznosti z "verižnim pobotom" je nenavaden način poplačila prav zato, ker kaže na težave pri poravnavanju obveznosti tožeče stranke do tožene (tako že sodba Vrhovnega sodišča III Ips 102/99).

Na likvidnostne težave pa ne kaže plačilo, ki odstopa od tistega, ki bi ga lahko upnik po zakonu zahteval od (kasnejšega stečajnega) dolžnika, če je takšno plačilo dogovorjeno že v času sklenitve pravnega posla, ki je temelj za upnikovo terjatev (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 168/99). Seveda pa mora biti dogovor tudi dovolj določen. O čem takšnem pa pri dogovoru o 40 %nem plačilu na "ostale načine" ni mogoče govoriti, saj dogovor ne določa niti, kateri naj bi ti "ostali načini" sploh bili.

Z "verižnim pobotom" je tožeča stranka dosegla, da ji je tožena stranka odpustila dolg. Vendar pa je bil ta odpust pogojen s tem, da se vsi udeleženci v verigi medsebojnih odpustov strinjajo s predlogom "verižnega pobota". Korist od takšnega posla je v razmerju do tožeče stranke imela tožena stranka, ki je dosegla poplačilo terjatve. Iz tega razloga je pravilno, da se izpodbija pravni posel s toženo stranko in ne s tretjim.

V reviziji revidentka trdi, da je sodbena navedba, da iz računov tožene stranke izhaja, da je bilo dogovorjeno plačilo z gotovino na žiro račun, napačna. S temi revizijskimi razlogi skuša tožena stranka doseči preizkus ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revidentka zgolj zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljitev za takšno trditev pa v reviziji manjka. Ker revidentka razlogov za kršitev ni navedla, revizijsko sodišče kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni preizkusilo (371. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša na verižni pobot v znesku 13.429.170,00 SIT, torej ni podan nobeden od zatrjevanih revizijskih razlogov.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

III.

Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožena stranka kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pooblaščenec tožene stranke je prijavil 2.250 odvetniških točk za odgovor na revizijo in 20 % DDV. Poleg tega je zahteval še povrnitev sodne takse za odgovor na revizijo v višini 144.541,00 SIT. Glede na vrednost spornega predmeta se mu po tarifni številki 16 v povezavi s tarifno številko 13 in glede na vrednost spornega predmeta prizna vseh 2.250 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo in DDV, kar znaša v denarju 297.000,00 SIT. Tožena stranka je torej upravičena skupaj do 441.541,00 SIT.