Jedro

Pravic, ki jih je tožnica pridobila na podlagi ugotovljene invalidnosti v letu 2001 in se v letu 2004 ni spremenila, pri čemer do sprememb v zdravstvenem stanju, na podlagi katerih je bila ugotovljena invalidnost, ni prišlo niti v letu 2006, ni dopustno zmanjševati (npr. z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do dela s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno, namesto predhodne razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v polovičnem delovnem času), temveč te pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pravica pridobljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 27. 12. 2006 in z dne 13. 6. 2006. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 843,75 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 210,68 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi oz. odpravi odločba tožene stranke z dne 27. 12. 2006 in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu „sestavljalec II“ s polovičnim delovnim časom ter da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), zlasti pa iz pritožbenega razloga 15. točke 2. odstavka 239. člena ZPP. Navedeni pritožbeni razlog izpostavlja v zvezi z navedbo prvostopenjske odločbe o pridobljenih pravicah, ki jo tožeča stranka razume tako, da je na podlagi materialnega prava ob poslabšanju invalidnosti dopustno pravice na podlagi invalidnosti širiti, ob izboljšanju zdravstvenega stanja pa krčiti. Kar torej pomeni, da pravice iz invalidnosti ob nespremenjenem zdravstvenem stanju ni dopustno ne krčiti ne širiti. V konkretnem primeru pa je prvostopenjsko sodišče storilo prav to, in sicer je v posledici izostanka dokazne ocene celotne izpovedi izvedenca dr. G., zahtevek tožnice za razveljavitev oz. odpravo odločbe tožene stranke, s katero je le-ta tožničine pravice iz invalidnosti ob nespremenjenem zdravstvenem stanju krčila, zavrnilo. Če bi sodišče upoštevalo celotno mnenje izvedenca bi moralo nujno ugotoviti, da je bilo zdravstveno stanje tožnice v letu 2006 v najboljšem primeru enako kot v letu 2004 in da odločba IK II. stopnje po svoji vsebini posega v mnenje IK I. stopnje iz leta 2004, s tem pa v dokončno odločbo iz leta 2004, s katero je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s polovičnim delovnim časom. Ne gre tudi spregledati, da izvedenec le domneva, da se je psihična motnja pri tožnici od leta 2004 izboljšala in tega dejstva ne ugotavlja kot neizpodbitnega. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje v letu 2006 izboljšano glede na leto 2004 in je posledično izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, saj ob enakem nespremenjenem dejanskem stanju, (zdravstvenem stanju tožnice), pravice, ki jih je le-ta pridobila na podlagi odločbe iz leta 2004, krči. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži dolžnost tožeči stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 27. 12. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 6. 2006, s katero je tožena stranka odločila, da se po kontrolnem pregledu ugotovi, da je pri tožeči stranki podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je sestavljalec II (priklop konektorjev na črpalke), s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2006 dalje. Kontrolni pregled ni potreben. Delodajalec G. X je dolžan tožeči stranki zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločeno s posebno odločbo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da sodišče ni v celoti upoštevalo izpovedbe dr. G. in sicer, da je ob zaslišanju jasno izpovedal, da obstaja zgolj domneva, da bi se psihična motnja pri tožnici od leta 2004 lahko izboljšala, nikakor pa ne ortopedska, nadalje, da je invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 11. 10. 2006 pri tožnici ugotavljala bolečine v vratu, kakor tudi, da meni, da je bila ocena invalidske komisije I. stopnje iz leta 2004 pretirana ali preuranjena in bi bila po njegovem mnenju umestna taka ocena, kot jo je ocenila invalidska komisija II. stopnje. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokazov, ki se nanaša na zaslišanje dr. G., in med samim zapisnikom, tako da očitane kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni. Sodišče prve stopnje zapisniku o zaslišanju ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki ga ima v resnici, in je zapisnik o zaslišanju ustrezno povzelo.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ustrezno razčistilo dejansko stanje. Kot ugotavlja že sodišče I. stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila torej tožeča stranka že od 17. 10. 2001 dalje razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, s priznano pravico do dela na svojem delu sestavljalec II, s pravico do dela s polovičnim delovnim časom. Glavna bolezen, ki je vplivala na njeno delazmožnost, je bila ponavljajoča se depresivna motnja. Njeno zdravstveno stanje, preverjano na kontrolnih pregledih, se ni spreminjalo, zato je bilo tudi z odločbo tožene stranke z dne 25. 5. 2004 ugotovljeno, da ostanejo pri tožeči stranki še naprej v veljavi že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Naslednji kontrolni pregled je bil predviden v maju 2006. Nov postopek pri toženi stranki je bil torej uveden zaradi predvidenega kontrolnega pregleda. V predsodnem postopku sta skladno z 261. členom ZPIZ-1 mnenje glede ocene invalidnosti podali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 7. 6. 2005 in nato tudi invalidska komisija II. stopnje dne 11. 10. 2006. Obe invalidski komisiji sta skladni v mnenju, da je pri tožeči stranki podana ponavljajoča se depresivna motnja, pri čemer je trenutna epizoda blaga, nadalje odvisnostna osebnostna motnja in sindrom odvisnosti zaradi uživanja sedativov in hipnotikov. Pri tožeči stranki je od 7. 6. 2006 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 6 ur dnevno je zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je sestavljalec II (priklop konektorjev na črpalke). Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče, glede na navedbe tožeče stranke, da je njeno zdravstveno stanje ves čas enako oz. se celo poslabšuje, pridobilo dopolnilni mnenji invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 12. 2008 in 14. 4. 2009. Tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ga je invalidska komisija podala na podlagi preučitve celotne medicinske in delovne dokumentacije in dodatne dokumentacije, to sta naknadno predložena izvida, MRI vratne hrbtenice z dne 2. 10. 2008 in EMG zgornjih udov z dne 5. 12. 2008, ter osebnega pregleda, invalidska komisija potrjuje ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti z zmožnostjo 6-urnega dela na delovnem mestu, na katerega je bila tožeča stranka razporejena. Med boleznimi, ki vplivajo na delazmožnost tožeče stranke, pa so dodatno navedene bolečina v vratu in bolečina v križu, poleg že ugotovljene ponavljajoče se depresivne motnje in sindroma odvisnosti zaradi uživanja sedativov in hipnotikov. Zaradi dodatne razjasnitve glede zdravstvenih sprememb oziroma izboljšanja zdravstvenega stanja pri tožeči stranki je prvostopenjsko sodišče zaslišalo tudi člana invalidske komisije II. stopnje prim. dr. J.G., zdravnika specialista nevropsihiatra, ki je sodeloval pri podaji dopolnilnega mnenja. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožeče stranke je nevropsihiater na zaslišanju pojasnil, da pri tožeči stranki glede psihičnih motenj ni bistvenih razlik med medicinsko dokumentacijo, ki jo je ocenjevala invalidska komisija I. stopnje leta 2004 in novejšo medicinsko dokumentacijo ter ugotovitvami na podlagi osebnega pregleda. Dopustil je sicer možnost, da so bile v letu 2004 ugotovljene psihične težave težje, ki pa so se kasneje lahko omilile, vendar gre pri tem le za domnevo, ki kot že rečeno nima podlage v dokumentaciji, niti ne v osebnem pregledu. Glede ortopedskih težav, ki jih je pri osebnem pregledu ocenila fiziatrinja, pa je pojasnil, da niso takšne stopnje, da bi bila utemeljena večja časovna razbremenitev, torej 4 ure dnevno. Ortopedske težave bi sicer od leta 2004 do 2009 morale biti hujše. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odločilna dejstva v dani zadevi pravilno in popolno ugotovljena. Iz podanih izvedenskih mnenj invalidskih komisij, še bolj pa iz zaslišanja člana invalidske komisije II. stopnje je namreč ugotoviti, da se zdravstveno stanje tožeče stranke vse od leta 2004 pa do ocene v novem postopku ni bistveno spremenilo. Kot že zgoraj navedeno je nevropsihiater glede psihičnih težav tožeče stranke, to je ponavljajoča se depresivna motnja, ki je bila navedena kot glavna bolezen, katera je vplivala na njeno delazmožnost, izrecno pojasnil, da ni našel bistvenih razlik med stanjem v letu 2004 in novejšo dokumentacijo. Navedene ugotovitve so skladne tudi z ugotovitvami posameznih lečečih specialistov, saj iz medicinske dokumentacije ne izhaja ugotovitev, da je pri tožeči stranki podano izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njeno delazmožnost. V zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja, ki se nanaša na ortopedske spremembe, nastale po izdaji izpodbijane odločbe in v zvezi s katerimi je tožeča stranka v postopku na I. stopnji naknadno predložila izvide, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da lahko v zvezi s tem pri toženi stranki sproži nov postopek za oceno delovne zmožnosti, kajti sodišče presoja dejansko stanje, katero je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Določba 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. odstavku namreč določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primeru izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom.

V skladu s citirano določbo pravic, ki jih je pridobila tožeča stranka na podlagi ugotovljene invalidnosti v letu 2001 in se v letu 2004 ni spremenila, pri čemer do sprememb v zdravstvenem stanju, na podlagi katerih je bila ugotovljena invalidnost po izvedenem dokaznem postopku na I. stopnji, ni prišlo niti v letu 2006, ni dopustno zmanjševati, temveč te pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica. Pritožnica ima tako prav, ko zatrjuje, da pridobljenih pravic na podlagi nespremenjenega zdravstvenega stanja ni mogoče zmanjševati. Po 2. odstavku 163. člena ZPIZ-1 pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe torej, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, do česar pa kot že rečeno v danem primeru ni prišlo, zaradi česar tožena stranka ni imela pravne podlage v ZPIZ-1 za spremembo kategorije invalidnosti in posledično za spremembo že priznanih pravic.

Tudi v primeru, ko gre za kontrolni pregled, je potrebno upoštevati določbo 163. člena ZPIZ-1. Izrecno mora biti ugotovljeno, da se je stanje izboljšalo ali poslabšalo, kar izhaja tudi iz pravne prakse tožene stranke – komentar k 105. členu ZPIZ-1 (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, avtor mag. Nataša Belopavlovič in ostali, GV Ljubljana 2000, str 437). V sporni zadevi je zaslišana priča izpovedala, da ni bistvenih razlik med stanjem v letu 2004 in stanjem v letu 2006 ter da bi bila že v letu 2004 vmesna ocena za delo v 6 urnem delovnem času. Ob enakem dejanskem stanju pa skladno z določbo 397. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Za spremembo kategorije invalidnosti in s tem povezano priznanje novih pravic ni pravne podlage niti v določbi 106. člena ZPIZ-1 niti v določbi 71. člena istega zakona, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Če je bila odločitev, ki je postala pravnomočna, nepravilna oziroma nezakonita, jo je mogoče odpraviti ali spremeniti le na podlagi izrednih pravnih sredstev. Kontrolni pregled pa je namenjen le ugotavljanju, ali je prišlo v stanju invalidnosti do sprememb, torej do izboljšanja ali poslabšanja zdravstvenega stanja, in le v teh primerih je možna sprememba kategorije invalidnosti in priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 27. 12. 2006 in z dne 13. 6. 2006. Pri tem je upoštevalo, da je tožeča stranka v pravdi uspela ter ji je zato v skladu z določbo 154. člena in 155. člena ZPP priznalo in odmerilo stroške postopka.

Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) v zvezi z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 300 točk za tožbo, 50 točk za obrazložen dopis z dne 21. 4. 2009, 50 točk za obrazložen dopis z dne 29. 12. 2008, 300 točk za glavno obravnavo z dne 12. 11. 2008, 150 točk za narok dne 18. 2. 2009, 50 točk za urnino, 100 točk za odsotnost zaradi vožnje, 150 točk za narok dne 30. 9 .2009, 50 točk za urnino, 100 točk za odsotnost zaradi vožnje ter 2x kilometrino v višini 43,5 EUR in 51 EUR, to je 94,5 EUR. Skupno torej 1300 točk in 26 točk za administrativne stroške, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 608,63 EUR, z upoštevano kilometrino pa 703,13 EUR. Z upoštevanjem 20 % DDV, to je 140,63 EUR znašajo stroški postopka 843,75 EUR.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP tožeči stranki priznalo stroške pritožbe v višini 375 točk, oziroma 172,13 EUR, 2 % materialnih stroškov, to je 3,44 EUR, ter od zneska 175,57 EUR 20 % DDV, to je 35,11 EUR oziroma skupaj 210,68 EUR.

Navedene zneske je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.