Jedro

Četudi v ZDR to ni izrecno določeno, je treba šteti, da se delavec minimumu pravic, ki mu jih zagotavlja zakon oziroma kolektivna pogodba, ne more odpovedati. To pomeni, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje, kot mu jih zagotavlja kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko premalo izplačanih bruto plač v skupnem bruto znesku 4.351,35 EUR v mesečnih bruto zneskih iz točke 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, pristojnim organom plačati davščine in prispevke za obdobje od decembra 2003 do avgusta 2005 in tožniku nato izplačati premalo plačane neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto zneska iz preteklega meseca v plačilo do plačila, kot je navedeno v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter premalo izplačane dnevnice v skupnem neto znesku 4.768,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki tečejo od dneva zapadlosti mesečnega zneska iz preteklega meseca v plačilo, do plačila, kot izhaja iz 2 točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.457,15 EUR v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek po plačilu neplačanih dnevnic v skupnem neto znesku 13.270,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, ustavilo pa je postopek v delu, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2005 in izplačilo odpravnine, zaradi umika tožbe v soglasju s toženo stranko.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku ugodeno in tako izpodbija odločitev, da je dolžna tožniku obračunati razliko premalo izplačanih bruto plač v bruto znesku 4.351,35 EUR in izplačati tožniku mesečne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake plače do plačila, pristojnim organom pa plačati davščine in prispevke, da je dolžna tožniku izplačati premalo izplačane dnevnice v neto znesku 4.768,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov ter mu povrniti pravdne stroške v višini 1.457,15 EUR. Sodbo sodišča prve stopnje tako delno izpodbija zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilnega izreka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati dogovor med tožečo in toženo stranko glede plačila za delo, s katerim sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki izplačevala osnovno plačo v višini minimalne plače in dnevnice v taki višini, da bosta osnovna plača in dnevnice v skupnem znesku dosegli 17% od prometa, ki se nanaša na vozilo, saj ta dogovor med strankama do vložitve tožbe ni bil sporen. Sodišče je tudi zmotno sledilo stališču tožeče stranke, da je ji tožena stranka dolžna plačati plačo v višini izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (upravljanje z vozilom nad 6.500 kg), saj v naši državi velja pogodbena in ne več asociativna koncepcija delovnega prava, poseg tretjega v avtonomno pogodbeno razmerje dveh strank pa je nedopusten in pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo toženca. V primeru, da bi morala tožena stranka svojim delavcem izplačevati plače v tolikšni višini, ne bi mogla več rentabilno poslovati, saj bi ji bil strošek iz naslova plač in dnevnic delavcem prevelik in se tožena s to dejavnostjo ne bi mogla ukvarjati. Meni, da je s takšno kolektivno pogodbo nedopustno poseženo v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati dejstvo, da je tožnik na potovanjih porabil preveč časa in da je imel neupravičene postanke, kar izhaja iz pisnih izpovedb prič, poleg tega pa je tožena stranka tožniku v določenih primerih izplačevala celo več, kot mu gre. Nadalje pa tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi dosojene zakonske zamudne obresti, ki bi morale biti obračunane od neto zneskov in ne od bruto, kot je v sodbi sodišča prve stopnje dosojeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da bi morale zakonske zamudne obresti prenehati teči, ko njihova višina doseže znesek glavnice, kar izhaja iz veljavne zakonodaje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži, da toženi povrne povzročene pravdne stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se lahko pogodbeni stranki pisno ali ustno dogovorita o višini in načinu izplačila za opravljeno delo, vendar pa morajo biti pri tem spoštovane določbe o izhodiščni plači in o minimalnih pravicah, ki so določena v Zakonu o delovnih razmerjih, Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in kolektivni pogodbi dejavnosti. Delovna zakonodaja je pisana tudi zaradi pravnega varstva delavca, ki je nasproti delodajalcu šibkejši člen pogodbenega razmerja in če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z delovno zakonodajo v škodo delavca, se neposredno uporabljajo določbe delovne zakonodaje. Delavec se ne more odpovedati svojim osnovnim pravicam, ki mu pripadajo na podlagi zakona in kolektivne pogodbe. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-63/03 z dne 2.2.2005, kjer v točki 8 navaja, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko pravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je potrebno pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, na področju delovnih razmerij interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, pri čemer je treba upoštevati posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Nadalje navaja, da je tožeča stranka sodišču predložila izračun sodne izvedenke. Pravilnosti tega izračuna tožena stranka v pritožbi ne oporeka, oporeka le vsebini kolektivne pogodbe glede višine predpisanih plač. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da se toženi stranki ne bi splačalo poslovati v primeru, če bi delavcem plačevala plačo v taki višini, kot jim pripada po zakonskih in podzakonskih predpisih. Sodba sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in toženi stranki naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijanega dela sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od decembra 2003 do avgusta 2005 obračunati razliko plač v skupnem bruto znesku 4.351,35 EUR, od posameznih mesečnih bruto zneskov plačati davke in prispevke in tožniku izplačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, tožniku izplačati premalo izplačane dnevnice za obdobje od januarja 2004 do aprila 2005 v skupnem neto znesku 4.768,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, toženi stranki pa je tudi naložilo, da naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.457,15 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dogovor med tožnikom in toženo stranko glede plačila za delo mimo kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu, ker naj bi v naši državi veljala pogodbena in ne več asociativna koncepcija delovnega prava, poseg tretjega v avtonomno pogodbeno razmerje dveh strank pa je nedopusten in pomeni poseg v gospodarsko pobudo tožene stranke. Po 7. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) sta dolžna delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. S pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. To pomeni, da zakon določa minimum pravic, ki jih niti kolektivna pogodba niti pogodba o zaposlitvi ne moreta znižati. V pogodbi o zaposlitvi pa ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic kot jih določa kolektivna pogodba. Tako se delavec ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnima pogodbama (splošno in panožno) in drugimi predpisi s področja delovnega prava, lahko pa se z delodajalcem dogovori za večji obseg pravic. Po 126. členu ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, ki je določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Ker toženo stranko neposredno zavezuje Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/99), je tožnik upravičen do izhodiščne plače skladno s tarifnim delom te kolektivne pogodbe za delovno mesto in nosilnost tovornjaka, ki ga je na tem delovnem mestu dejansko vozil. Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in naloga na službenem potovanju. Če višina ni določena v kolektivni pogodbi s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Ker je tožnik vozil tovornjak v mednarodnem prometu, mu pripadajo dnevnice v skladu z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in spremembe). Pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dejstvo, da je tožnik na svojih potovanjih porabil preveč časa in da je imel neopravičene postanke, kar naj bi izhajalo iz pisnih izjav prič, poleg tega pa naj bi mu tožena stranka izplačevala celo več kot mu gre, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj so te navedbe preveč pavšalne, pritožbenemu sodišču pa tudi ni znano, na katere pisne izjave prič se tožena stranka sklicuje, saj teh v sodnem spisu ni. Tako je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožniku dosodilo razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, do katere je upravičen po kolektivni pogodbi dejavnosti in razliko med prejetim zneskom dnevnic in zneskom, do katerega je upravičen glede na izkazano opravljene službene poti in ni upoštevalo dogovora, ki naj bi po navedbah tožene stranke veljal med njo in tožnikom, saj bi bile z njim dogovorjene pravice za tožnika nižje, kot mu po delovnopravni zakonodaji gredo. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče dodaja, da dolžnost upoštevanja veljavnih predpisov ni nedopusten poseg tretjega v avtonomno pogodbeno razmerje dveh strank in tudi ne poseg v svobodno gospodarsko pobudo toženca. Tudi toženčeva svobodna gospodarska pobuda je omejena z veljavnimi predpisi, ki jih mora upoštevati in nobenega razloga ni, da ne bi upošteval tudi veljavnih predpisov s področja delovnega prava. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo zamudne obresti od bruto zneskov, saj iz 1. točke izreka sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati obresti, tekoče od posameznega neto zneska od dneva zapadlosti do plačila. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti. Do 22. 5. 2007, ko je pričel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), je veljal 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker v predmetnem sporu vsota neplačanih zamudnih obresti do 21. 5. 2007 še ni dosegla glavnice, te glede na spremembo OZ-A, s katero je bil črtan 376. čl., še tečejo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, je to odločilo, da sama nosi stroške, ki jih je z odgovorom na pritožbo imela (155. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).