20. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 538/2002 z dne 15. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožničina tožba zoper odločbo Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, s katero je ta zavrnil pritožničino pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave Ljubljana Bežigrad. S to odločbo je prvostopni upravni organ pritožnici odmeril davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 v znesku 5. 920. 362 SIT. Pri tem ji ni priznal uveljavljene amortizacije, ker je ugotovil, da pritožnica ni predložila verodostojne listine o pridobitvi osnovnih sredstev, od katerih se uveljavlja amortizacija kot odhodek. Registra osnovnih sredstev prejšnje skupne obratovalnice pa po mnenju prvostopnega upravnega organa ni mogoče šteti za register osnovnih sredstev tožnice. Drugostopni upravni organ in Upravno sodišče sta pritrdila odločitvi in razlogom, ki jih je navedel prvostopni upravni organ. Vrhovno sodišče pa je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da že ugotovitev, da pritožnica ni izkazala lastninske pravice na osnovnih sredstvih z verodostojno listino, zadošča za to, da se pritožnici uveljavljena amortizacija ne prizna kot odhodek, zaradi katerega se zmanjša davčna osnova za plačilo davka od dohodkov iz dejavnosti. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča sicer pravilno nadaljnje utemeljevanje upravnih organov in prvostopnega sodišča, da tudi ustreznega registra osnovnih sredstev ni predložila, za odločitev niti ni pomembno.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 33. in 74. člena Ustave. Navaja, da odločba prvostopnega upravnega organa ni bila obrazložena, ker je bila izdana v sumarnem postopku. Zato naj bi bila pritožnici zagotovljena pravica do pravnega sredstva zgolj navidezno. Ker naj bi davčni organ sam ugotovil, da pritožnica ne razpolaga z verodostojnimi listinami, pri tem pa naj ji ne bi dal možnosti, da se izjavi o tem dejstvu, naj bi bila pritožnici kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Upravna organa prve in druge stopnje ter sodišči naj bi napačno uporabili materialno pravo in sicer določbe Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Tako naj bi bilo napačno in tudi v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave njihovo stališče, da s strani pritožnice predložena listina o lastništvu osnovnih sredstev (Sporazum o izstopu iz skupne obratovalnice) ni verodostojna knjigovodska listina, zaradi česar se pritožnici ne prizna lastništva osnovnih sredstev in posledično tudi ne uveljavljena amortizacija. Pritožnica meni, da morebitna nepopolnost določene listine z vidika knjigovodskih predpisov ne more pomeniti, da ta listina ne izkazuje lastništva osnovnih sredstev davčnega zavezanca. Ker je Vrhovno sodišče potrdilo odločitve upravnih organov in prvostopnega sodišča ter s tem pritožnici naložilo plačilo davka iz dejavnosti, naj bi jo postavilo v neenakopraven položaj z drugimi davčnimi zavezanci, katerim so bili priznani stroški amortizacije. Pritožnica zatrjuje še kršitev načela pravne države.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (navedbe glede napačne uporabe SRS), pomenijo očitek zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava. Pritožnica ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ne gre za določbo, ki bi neposredno urejala kakšno človekovo pravico ali svoboščino, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

4.Po določbi 51. člena ZUstS je eden izmed pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Tega pritožnica v obravnavani zadevi ni storila. Iz vsebine vloženih pravnih sredstev, priloženih ustavni pritožbi, je razvidno, da za izpodbijanje davčne odločbe ni nikjer zatrjevala, da ni bila zaslišana oziroma da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o spornem dejanskem stanju v zvezi z lastništvom osnovnih sredstev. Ker tako v tem delu ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev, pritožničinih navedb o kršitvi 22. člena Ustave ni bilo mogoče upoštevati. Isto velja za pritožničin očitek, da ji je bila zaradi neobrazloženosti odločbe prvostopnega upravnega organa kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

5.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki jo utemeljuje s tem, da je sodišče napačno presodilo listino, s katero je dokazovala lastništvo osnovnih sredstev, zaradi česar je odločitev nepravilna. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj posameznika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da pritožnici ni uspelo dokazati lastništva osnovnih sredstev, zato ji ni mogoče priznati uveljavljene amortizacije. To stališče samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine. Pritožničin subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da je bila kršena pravica iz 33. člena Ustave.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o kršitvi pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki ga pritožnica utemeljuje z navedbo, da jo je Vrhovno sodišče s tem, ko je potrdilo odločitev o obveznosti plačila davka brez upoštevanja uveljavljene amortizacije, postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci, katerim je priznalo stroške amortizacije. Zgolj dejstvo, da so odločitve Vrhovnega sodišča različne, namreč ne pomeni kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Pritožnica brez obrazložitve zatrjuje tudi kršitev pravice iz 74. člena Ustave. Ker je očitek pavšalen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan